Kar zadeva ARSO, je treba za nazaj pohvaliti Tanjo Cegnar, da je že kdo ve kdaj — morda še kot Tanja Žigon — uvedla posebna opozorila za “vremensko občutljive”. Toda te njene zasluge žal niso ostale neminljive. Dandanes so vsi ljudje — s popolnoma neobčutljivimi vred — vremensko občutljivi. Ker na žalost tudi vreme ni več to, kar je bilo.

Ne govorim o podnebnih spremembah, o ekstremnih vročinah in sušah, o žledovih in pozebah, o el niñu itd. Govorim o vremenu, kot ga spremljamo v medijih. 

Informacijska evforija

V novodobni, četudi ne več novi informacijski evforiji, ko je treba odjemalcem omogočiti, da si vsak dan večkrat vbrizgajo novice, mediji vremenu posvečajo disproporcionlno količino pozornosti. Ne rečem, da vreme ni fenomen, ki človeka ne bi mogel zanimati. Vremenske informacije niso nujno trivialne. Včasih so koristne, včasih pa celo res dramatične. A tudi če ni drame, jo mediji iz vremenskih okoliščin praviloma pač naredijo. Dandanes so informacije o vremenskih razmerah bolj ekstremne kot pa vreme sámo.

Vremenska poročila ustvarjajo prikrito, neizgovorjeno shizofrenijo. Po eni strani si želimo, da bi se vročina že enkrat unesla, po drugi pa ne bi imeli nič proti, če bi padel nov vročinski rekord. Vedno gre za rekorde. Rekorden mraz ali “snežna odeja” — se opravičujem za ta posteljninski kliše — ali rekordno topla zima, rekordne padavine ali rekordna suša itd. Obenem pa potihem držimo pesti, da bi rekord res padel. To je najboljši, če ne celo edini izgovor za tako fanatično spremljanje vremenskih poročil.

Sado-mazo razvedrilo

Vreme je neke vrste sado-mazo razvedrilo. Vznemirljivo je po eni strani čakati na nov rekord, po drugi pa sočustvovati z ljudmi, ki vremenska odstopanja zdravstveno težko prenašajo. Še tem bolj pa smo empatični z agrikulturniki, ki jim vreme povzroča nepopravljivo materialno škodo. Del medijskega vremenskega entertainmenta namreč ni samo navijaški suspenz, temveč tudi iskreno sočustvovanje. To navidez ne gre skupaj, vendar s tem nimamo težav. To je del igre.

Ali so mediji začeli pumpati vremenska poročila zato, ker je obstajal interes publike? Ali pa se je publika začela za to interesirati, ker so jim prilagojene informacije začeli redno dostavljati? Tega ne moremo zatrdno vedeti. Vemo pa, da so ljudje vedno bolj hipersenzibilni na karkoli.

Nikomur ni fajn, če je zelo vroče ali zelo mraz, ampak folk se vedno raje in vedno pogosteje pritožuje. Konverzacijsko godrnjanje v vseh oblikah in različnih stopenj — preoblečeno seveda v resnobno, podružbljeno zaskrbljenost — pa je danes del medijskega pogona. Problemi sami so postali lifestyle. Čim zapade par centimetrov snega, nastane prometni kaos, ki ga je treba pokriti v večernih poročilih — kot da ga je zapadlo dva metra. Ljudje pričakujejo, da se bodo po snegu vozili tako kot po suhem in da bo cesta splužena, še preden bodo snežinke padle na tla. Ali da jim poleti ne bo vroče.

Vremenarska vojna

Glede na vse povedano je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo izbruhnila vojna tudi med meteorologi in vremenarji. To seveda nista ista poklica. Meteorologi so strokovnjaki, ki z znanjem in kompetencami — in z žegnom države, kot pooblaščena ustanova — delajo na Agenciji republike Slovenije za okolje. Vremenarji pa so ljudje kot vi in jaz, ki jim je prišlo na misel, da bi lahko od tu in tam pobirali novice o vremenu, jih po svoje, bolj všečno prepakirali in jih plasirali naprej. Čeprav to delajo brezpačno, jim je trg zagotovljen. Poleti nam je vsem vroče, pozimi nas pa vse zebe — zaskrbljenost pa je itak za vse letne čase. QED, glej zgoraj.

Da ne bo pomote: tudi sam glede vremenskih informacij nisem ignorant. Sem skeptik, a vreme redno spremljam — ampak sproti pozabljam. Vreme prečekiram nekajkrat na dan, za vsak primer tudi za teden ali za deset dni naprej, vendar čez pet minut ne vem več, kaj sem na ekranu sploh videl. Vremenske aplikacije na telefonih so neglede na zanesljivost virov spremenile ne samo naše konzumiranje vremenskih informacij, ampak tudi naše dojemanje vremena nasploh. Vreme sicer spremljam tudi na TVS pred poročili (če jih ujamem). Vreme me načeloma zanima, vendar mi je vse kot lanski sneg.

“Feels like”

Našim uradnim Arsovcem zamerim kvečjemu to, da se niso toliko amerikanizirali, da bi pri stanju in napovedih poleg “real feel” (“dejanske”) temperature začeli operirati tudi s “feels like” (“občuteno”) temperaturo ali celo s “heat indexom” poleti in “wind chillom” pozimi (“toplotnim indeksom” in “vetrnim hladom”). Meni se to zdi zelo zgovoren, če že ne pomemben podatek — ker se pogosto oblečem pretoplo ali prelahko (tudi če se konzultiram z vremensko aplikacijo, ki te napol imaginarne temperature navaja).

Vsem ostalim vremenskim navdušencem — z mediji na čelu — pa bi tudi prav prišlo, saj bi s temi podatki lažje in pogosteje potolkli obstoječe rekorde.