Prenovo medijskega zakona toplo pozdravljam. Če nič drugega, obstoječi Zakon o medijih je predpotopen. Skrajni čas je za posodobitev. Realnost jo je prehitela. V dobrem in slabem, v teoriji in praksi. Informiramo se drugače kot pred dvajsetimi leti. O domu in svetu razmišljamo drugače kot pred dvajsetimi leti in ju tudi vidimo drugače kot pred dvajsetimi leti. In nenazadnje, tudi mediji sami funkcionirajo in nastajajo — in obstajajo, če smo že pri tem — drugače kot pred dvajsetimi leti.

Toda čeprav sem glede vsega skupaj skeptičen — ker se po skoraj štiridesetih letih v medijih pač ne morem izleviti iz svoje pesimistične kože —, bi pa le rad kaj konstruktivnega prispeval k razpravi.

Za začetek naj torej nekaj pripomim o transparentnosti medijskega lastništva, v nadaljevanju — verjetno še ta teden — pa o koncentraciji lastništva in o tako imenovanem pluralizmu medijev oz. mnenj.

Vsebinske odločitve?

Videti je, skratka, da se obetajo izboljšave. Žal pa nisem prepričan, da bo novi Zakon o medijih — ki ga je Ministrstvo za kulturo prejšnji teden dalo v javno obravnavo — pripomogel k svetlejši prihodnosti slovenskega medijskega in informacijskega pogona. Niti h kvaliteti informacij oz. obveščenosti, niti k tako imenovanemu pluralizmu, niti k ekonomski stabilnosti medijev.

Iz prvih izjav pripravljalcev Zakona smemo sklepati, da je preglednost, se pravi transparentnost ena od pomembnejših stvari, ki jih bodo zdaj poskušali doseči. Direktor direktorata za medije dr. Blaž Mazi v intervjuju pravi, da gre za to, da bodo “dejanski lastniki [medijev] znani”. In da “zgolj navajanje slamnatih lastnikov, skladov ali podjetij v davčnih oazah ne bo dovolj”.

V isti sapi pa lastnike definira kot “tiste, ki sprejemajo vse poslovne in vsebinske odločitve”.

Hmm …

Pravila in izjeme

Seveda je res, da lastniki sprejemajo poslovne odločitve. Kapitalne, velike in srednje vsekakor. Manjših — da ne rečem neznatnejših — pa ne.

Ne bi pa smel direktor direktorata trditi, da lastniki sprejemajo vsebinske odločitve. To je grobo, folklorno, malodane govoričarsko posploševanje.

Seveda ni mogoče zanikati, da se lastniki — če to koristi njihovim poslovnim in/ali političnim interesom — včasih spuščajo tudi na področje vsebine. Ni pa to pravilo. To je izjema.

Problem slovenskih medijev ni novinarska nesvoboda. Ne gre za omejevanje svobode s strani lastnikov. Vsaj ne za omejevanje svobode misli in izražanja ali omejevanje distribucije in kroženja idej. Vsaj ne s strani lastnikov. Ne gre za pisanje po nareku, kot folk rad reče.

Disclaimer, disclosure, whatever …

Problem slovenskih medijev je vse prej kot to. In pri tem, kar je z mediji narobe, ne bo pomagala nobena zakonsko zaukazana transparentnost lastništva.

Izrecno poudarjam, da ne vidim nobenega problema, če bo medijsko lastništvo vedno dosledno in natančno razkrito oz. objavljeno. Si pa ne morem kaj, da ne bi te ambicije relativiziral. Ker po mojem to ne bo ne vem kaj spremenilo.

Zadevi primerno podkovani ljudje, ki vedrijo in oblačijo na področju slovenske medijske zakonodaje, se v svoji dobronamernosti ne zavedajo, da je nekaterim konzumentom medijev prav malo mar, kdo točno je lastnik nekega medija — ker se ljudje pač (pre)površno informirajo. In jih tudi noben disclaimer ali disclosure o lastništvu ne bosta spametovala ali pritegnila njihovo pozornost.

“O tveganju in neželenih učinkih …”

Na drugi strani pa obstaja tudi nemajhna množica tistih, ki o lastništvu medijev že vse vejo ali si vsaj mislijo, da vejo. Ali z drugimi besedami: o tem še preradi naklepajo. To so tisti, ki jim je itak vse jasno. Ti medijem v nobenem primeru ne zaupajo — razen če jim dostavljajo natanko tiste informacije, ki jih od njih pričakujejo.

In tudi v tem primeru transparentnost ne bo medijem prav nič pomagala. Kaj šele, da bi pomagala pridobiti izgubljeno zaupanje.

Ponavljam: super, če bo lastništvo medijev pregledno objavljeno. Problem bo to postal šele potem, ko se bo nova navada sprevrgla v miselno manipuliranje. Takrat bo to samo še en komunikacijski šum več v procesu že tako ali tako oteženega, od sumničenja načetega in ne preveč zainteresiranega informiranja. Razkritost lastništva bo nekaj takega kot Erar. Orodje za populistično spodbujanje demagogije in zlohotnega naklepanja. Ljudje takih stvari ne znajo ali nočejo znati brati — in pač berejo po svoje.

Ali pa sploh ne berejo. Tako kot nihče več ne posluša lekadolskega opozorila: “O tveganju in neželenih učinkih se posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom.” Čeprav mora biti objavljeno.