Nagrada bodeča neža, ki jo vsako leto ob tako imenovanem mednarodnem dnevu žena podeljujejo svoji mladosti primerno radikalne feministke iz “kolektiva” Rdeče zore in spletnega portala spol.si za “najbolj seksistično izjavo”, izrečeno v minulem letu, je svojevrsten fenomen. Pa ne zato, ker jo sploh podeljujejo, ampak zaradi naklonjene pozornosti, ki jo ozaveščeni mainstream mediji redno posvečajo tej marginalni domislici nevladniške in aktivistične alterscene.

Sramotilni steber

Ker tekst pišem še pred 8. (oz. 7.) marcem, ko na feminističnem in queer festivalu Rdeče zore razglasijo “zmagovalca” ali “zmagovalko”, ne morem vedeti, kdo bo letos privezan na glavni sramotilni steber seksizma in/ali mačizma. Sicer pa to niti ni bistveno. Iz preteklih let namreč vemo, da je za bodeče neže nominirana cela paleta izjav, ki segajo od evidentno nevljudnega, robatega, zarobljenega in zarukanega, za javno rabo res neprimernega izrazja pa do povsem normalno konservativnih in družbeno sprejemljivih povedi, ki pa pač niso na liniji z vrednotami liberalne levice nasploh, ne samo njene militantne avantgarde. Ali tudi kaj vmes, kar razen v očeh hipersenzibilnih nima prav nobene veze s poniževanjem, omalovaževanjem ali kakšno drugo obliko deprivilegizacije žensk.

Tako so recimo podelili bodečo nežo Borutu Pahorju za vzklik “To mi deli, miška mala!” na maturantski paradi pred desetimi leti. (Da, da. To je bilo tisto leto, ko so pripadnice Rdečih zor na kipe slovenskih skladateljev pred Konservatorijem za glasbo in balet na Vegovi ulici pripopale okrvavljene menstrualne vložke.) 

Hočem reči, da moralno čuječnostna žirija nima tako prefinjenih kriterijev, da bi se lahko zanašali na njeno merodajnost. 

Nenapisana pravila

Toda vrnimo se k vprašanju, zakaj je podeljevanje bodečih než interesantno. 

Gre za to, da je politična korektnost tema, ki pritegne. Upoštevanje določenih družbenih pravil je nekaj, kar od ljudi, ki se v javnosti oglašajo, pričakujemo in kar ponavadi tudi dobimo. Politična korektnost so nenapisana pravila, ki se jih v javni komunikaciji držimo. To ni nič novega, samo drugače smo temu nekoč rekli.

Toda že samo dejstvo, da tem pravilom danes rečemo drugače, priča o družbenih spremembah in pojasnjuje nelagodje, ki ga čutijo tako tisti, ki politično korektnost terjajo, kot tudi tisti, ki so se je prisiljeni držati in prenašati posledice, če se je ne.

Dandanes je družba veliko bolj glasna kot v starih časih, ko smo politični korektnosti rekli družbene nravi in se teh pravil brez institucionalizirane prisile tudi držali. Za nravstvene kršitelje so namreč obstajali neformalni, a učinkoviti mehanizmi kaznovanja. Tako kot obstajajo še danes — s to razliko, da so zdaj bolj formalizirani in celo subvencionirani —, vendar so se jih ljudje nekoč bolj bali kršiti.

Tabloidni futer

Ko je družba postala obenem bolj liberalna in bolj konservativna in je strah pred kršitvami nravi splahnel, pa so nastale sprva neformalne družbene skupine, ki so se oklicale za varuhe politične korektnosti in zaščitnike teh — ne nujno njih samih —, ki bi jih večinska, po defaultu nekorektna družbena drža utegnila prizadeti.

Tako je tudi liberalno nastrojeni del družbe postal konservativen. Nenapisana pravila, ki so bila v bistvu samo referenčni seznam spodobnosti in nespodobnosti, so danes v bistvu tablice postave, na katerih je vklesano deset (na x potenco) malodane božjih zapovedi. Mehanizmi kaznovanja kršiteljev so danes veliko bolj kruti in učinkoviti kot nekoč. In za to skrbijo puritanski odredi, ki pribijajo krišitelje in domnevne kršitelje na digitalne sramotilne stebre in s pomočjo medijev delajo iz vsega skupaj tabloidni futer.

Romana Tomc

Sam pri sebi navijam, da bi bodečo nežo letos podelili Romani Tomc, ki se je uvrstila med pet finalnih nominirancev. S tem bi inkvizitorke Rdečih zor nevede dale vedeti, da jim ni nič jasno, in hočeš-nočeš opozorile na moralno in pojmovno zmedo, ki se je zaradi obsesivne politične korektnosti v družbi razpasla.

[Opomba: Proti pričakovanjem so Rdeče zore v petek za dobitnika bodeče neže razglasile člana Državne predmetne komisije za slovenščino za splošno maturo pri Državnem izpitnem centru Igorja Saksido. In to za izjavo, s katero je samo povedal to, kar je jasno vsakemu staršu šolajočega se otroka. Še posebej seveda otroka moškega spola.]

Evropska poslanka SDS je namreč v Strasbourgu glasovala proti predlogu, da se pravica do splava vpiše v Evropsko pogodbo in v obrazložitvi pripomnila, češ, “kako daleč smo zabredli […], da večina [poslancev Evropskega parlamenta] nima nobenih težav podpreti trditev, da lahko poleg žensk zanosijo tudi druge osebe”. In še, da “gre za širšo politično agendo, povzano z rušenjem družinskih vrednot”.

No, to. Jaz osebno sicer podpiram formalno zagotovljeno pravico do splava — pri čemer ne mislim, da gre za “rušenje družinskih vrednot” —, razumem pa gospo Tomc, da ji grejo v nos političnokorektnostne formulacije v zvezi s tem, kdo vse lahko dandanes zanosi. Politična korektnost je šla predaleč. Tako daleč, da ni čudno, da zdaj tudi liberalno tolerantni in/ali nezainteresirani čutijo posledice protiudarca. In po mojem so tudi radikalne feministke in drugi, podobni inkvizitorji — s politiki vred, ki jim dajejo potuho — prav toliko krivi kot politično nekorektni nazadnjaki sami.