Zdravo.

Dolgo je že. In ja, dogovorila sva se, da s tem najinim dopisovanjem zaključiva, vem, ampak nisem si mogel pomagati — prazniki so in ob koncu leta sem pač pomislil nate. Sploh ti ne bom zameril, če mi ne boš odpisal. Morda pa bo moje pismo tako ali tako pristalo v spamu. Elektronska pošta ve o nas precej več, kot bi si želeli.

Verjetno zdaj od mene pričakuješ nek rezime — pregled leta z dolgo fusnoto poglobljenega premisleka in modrega pogleda v prihodnost.

Za vojno in volitve veš

Dvomim, da te bom s tem navdušil. Sploh pa v glavnem že vse veš. Za vojno veš. Oziroma: vedno bolj veš, da je, in vedno manj veš, kaj se v resnici dogaja. Ukrajina je še en dokaz naše neverjetne prilagodljivosti. Koliko časa potrebujemo, da se navadimo na grozote v naši soseščini? Odgovor je preprost: malo, zelo malo. Ampak to sva že vedela.

Za volitve veš. V minulem letu smo brez dvoma postavili rekord v nedeljskem sprehajanju do volišč in hitrostnem obkroževanju številk na volilnih lističih. V nekem trenutku se je stvar razbohotila do dimenzij ekstremnega športa: “Kaj je že danes? Drugi krog lokalnih ali referendum?” Vprašanje ni bilo slab štos, ampak iskrena zadrega. No, tudi to dobro veš. Kot odgovoren državljan si se nedeljskih seans redno udeleževal.

Selfiji s pokojniki

Poskusiva s čim manj očitnim. Si že zasledil fenomen slik pokojnikov? Sliši se neokusno, ampak saj tudi je. Ko umre znana osebnost — pojav je še posebej razširjen, ko gre za človeka z domače estrade, ti so vendarle tudi ljudje s sosednje ulice in v tem smislu bolj dostopni —, uporabnice in uporabniki družabnih omrežij preplavijo splet s fotografijami sebe v družbi pravkar preminulega.

Nekateri so zvezdnika oz. zvezdnico dejansko osebno poznali — in recimo, da ima objava v tem primeru še nek smisel —, večinoma pa gre za bolj ali manj naključne selfije po koncertih ali predstavah, geste dobre volje in spoštovanja do oboževalcev.

Objava teh slik ob smrti in slovesu pa pridobi neko novo dimenzijo. Neka bizarna oblika parazitstva? Ne vem. Morda je akademska psihologija že raziskala pojav in mu nadela primerno oznako.

Hinavska ljubezen

In če sva že pri neokusnostih: fuzbal si spremljal? Saj vem, da si ga. Vsi moralni pomisleki, povezani s katarsko izvedbo mundiala, so bili v trenutku prvega sodnikovega žvižga pozabljeni. V ljubezni do nogometa smo pač vsi hinavci.

Kaj pa finale? Si gledal? Seveda si ga. Nora tekma, no, pa tudi podelitev je bila spektakel posebne sorte. Ne mislim toliko na tisti bišt, ki so ga nadeli vidno presenečenemu Messiju. Prizor me je spomnil na legendarnega Maria Balotellija v markirnem dresu. Komedija zmešnjav.

Svojemu kapetanu in prisotnim kronanim in nekronanim glavam je v bistvu ukradel Emiliano Martínez, ko si je svojo zlato rokavico nataknil … — saj veš kam. (Morda je dečko v mladosti poslušal Klemna Klemna in njegove zlate rokavičke razumel zelo dobesedno.)

Kakorkoli, podobe zelenega dresa, zlate rokavice in zgroženega predstavnika katarskega političnega vrha se kar ne morem znebit. Toliko unheimlich čudaškosti je v njej.

Pa še retorično vprašanje: koliko svojega časa in pozornosti namenjamo ljudem, ki so v resnici povsem običajni kreteni? In tu nimam v mislih samo nogometa.

Pa kaj?

Očitno bo “nesrečnega” Emiliana za njegovo nespodobnost doletela “pravična” kazen. Aston Villa ga bo morda želela čimprej prodati, pravih interesentov za njegove usluge pa trenutno bojda ni — čeprav so se med prvenstvom zanj zanimali največji evropski klubi.

Če bo primitivizem argentinske številke 23 dejansko imel vpliv na nadaljevanje njegove kariere, bo to redek primer, da bodo naše pravičniške duše enkrat za spremembo dobile zadoščenje.

Toda v resnici je tak epilog zgodbe — če bo do njega prišlo —, precej žalostna zadeva. Tip je pač bedak, pa kaj? Še marsikdo je, pa to veliko bolje skriva in hkrati počne tudi precej bolj škodljive stvari. Greh vratarja svetovnih prvakov je v tem, da je svojo naravo razkril v nepravem trenutku in na napačnem kraju.

Znamo pokvariti

Prav vidim te, kako zmajuješ z glavo. Kakšna je zveza med fotografijami pokojnikov in zlato rokavico Emiliana Martíneza? Vse skupaj dejansko spominja na mini diarejo vtisov in spominov na 2022, a ni čisto tako.

Obe zgodbi sta v bistvu čudovit prikaz enega od mnogih talentov, ki ga kot človeška bitja imamo — in to je, da znamo izjemno dobro pokvariti stvari. Samovšečnost v času pietete in obscena gesta na svečani prireditvi? Ljudje res znamo uničiti trenutek. Če bo Emiliano ostal brez kluba, bo izjema, ki potrjuje pravilo. Drugi pa bomo še naprej objavljali svoje fotografije v družbi pravkar preminulih estradnikov in šteli všečke.

Ne dovolj pametna

Pišem zmedeno — pa saj dejansko sem zmeden. Ta rezime 2022 mi preprosto ne uspeva. Vem, kaj se je dogajalo in zgodilo. Seveda še veliko neprimerno pomembnejših stvari, ki jih tu sploh ne omenjam. Konkretno nas je stresalo in pretresalo. Tudi v teh dneh, ki naj bi bili praznični in umirjeni, se takšni in drugačni seizmografski pojavi kar vrstijo.

Ampak ko poskušam potegniti črto, ne vem, kaj naj si o tem mislim. Pa saj to se nama pogosto dogaja: v glavnem veva vse, vendar nisva dovolj pametna, da bi stvari dejansko razumela — kaj šele, da bi o njih znala kaj povedati. Pa naj to ostane med nama. Predvsem ne povej tega uredniku.

Imej se lepo. In srečno.

Boštjan

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in ​na spletni strani Večera v četrtek, 29. decembra 2022, in v tiskani izdaji Večera v petek, 30. decembra 2022, pod naslovom Novoletno pismo samemu sebi. Verzija na Fokuspokusu je editirana.​ Objavljeno v dogovoru z uredništvom in avtorjem.