Predsednica republike Nataša Pirc Musar je ta teden že drugič v svojem mandatu na lastno pobudo nagovorila poslance Državnega zbora. Ko je lani naredila to prvič, njenega premiernega nastopa še nismo bili navajeni, vendar se nihče ni pretirano čudil. Kaj šele kritiziral njeno domislico ali jo magari hvalil. Tokrat pa so njeno inovacijo kratko malo ignorirali. Vsaj naslovniki oz. precejšen del najneposrednejših naslovnikov.

State of the Union

Predsedničin nastop v parlamentu — ki ga lahko pričakujemo tudi v prihodnjih letih (ker kljub letošnjemu neuspehu zdaj ne bo več mogla nehati) — je poslovenjena verzija State of the Union nagovora, kot ga poznajo v ZDA. Tako rekoč dezamerikanizirana verzija.

To je tudi v ameriškem političnem sistemu letna praksa. S to razliko, seveda, da ima tam večjo težo. Da je manj voluntaristična, da ne rečem manj neobvezno ali celo privatno dobronamerna.

Dolžnost, da POTUS redno informira Kongres, je v ZDA namreč zapisana v Ustavo. Predvsem pa je ameriški predsednik izvršna oblast. Ne zgolj protokolarni apendiks z nekaterimi ne nepomembnimi pooblastili in zadolžitvami kot pri nas.

Pes skepse

Kam pes skepse moli taco? Nikamor konkretno. Ne vidim nič slabega ali nesprejemljivega v tem, da se NPM trudi direktno naslavljati poslance. Vendar si naj pripiše posledice, če se ji to izjalovi. Kot se je to zgodilo letos.

Za ignoriranje njenih besed namreč niso krivi samo ignorantski naslovniki, ki jih niso marali slišati. Kriva si je tudi sama, ker je v zvezi z letošnjim nagovorom naredila nekaj napak. Ne vsebinskih, ampak splošne.

Politično situacijo, v kateri in o kateri je nameravala govoriti, je Nataša Pirc Musar sicer ocenila pravilno. Ni pa pravilno ocenila razpoloženja in pričakovanj prioritetne publike. Poleg tega pa je tudi precenila učinke svojega nagovora oz. ni predvidela negativnih posledic.

Milo rečeno

Njen predhodnik Borut Pahor je njen nastop komentiral na Radiu Slovenija zelo diplomatsko in obenem nedvoumno. Pohvalno se je izrazil o sami vsebini povedanega, vendar je tudi pripomnil, da “mora predsednik republike paziti — vsaj praviloma se mu mora to posrečiti, če želi izvrševati svoj položaj —, da na neki način predstavlja vse”.

To je bila res njena napaka. NPM je šla v Državni zbor z zavestjo, da je dejansko predsednica vseh. Ali natančneje: da jo imajo za svojo predsednico vsi. Tudi zamerljivi, nesramni, popadljivi, nespoštljivi, neizprosni in neodpuščajoči poslanci SDS.

Pa je seveda nimajo. In ne samo to: poslanci SDS so iz tega, da Nataše Pirc Musar (milo rečeno) ne marajo, pripravljeni narediti politični šov. Kot iz vsega drugega, kar jim prav pride. In točno to se je zgodilo. Ko jo je še bolj osovražena Urška Klakočar Zupančič pripeljala v dvorano, so vstali in demonstrativno zapustili prizorišče. Da bi prezir bolj zalegel, pa je potem še sam Janez Janša na X-u objavil tirado z mnogimi razlogi, zakaj NPM ni njegova predsednica.

Za vsak slučaj

Predsednica bi morala upoštevati veliko verjetnost, da bo SDS bojkotirala njen nagovor. Ampak recimo, da tega ni mogla zatrdno vedeti. Lahko bi si pa mislila za vsak slučaj. (Lahko bi ji tudi kdo namignil.)

Ali je bilo za NPM torej vredno tvegati vtis, da je opozicija ali vsaj del opozicije ne samo ne upošteva kot avtoritete, ampak da jo naravnost omalovažuje? Njo osebno, seveda, predsedniške institucije same pa kao ne.

NPM je z nagovorom hotela izvoljenim desničarskim reprezentantom ljudstva dopovedati, da določene stvari, ki jih počnejo ali vsaj govorijo, niso v redu. Da so celo zelo narobe. Dosegla pa je samo to, da se jim bo samo še bolj fajn zdelo, da to počnejo ali vsaj govorijo. Da je ves ta njihov desničarski bulšit ne samo pravilen, nujen in opravičljiv, ampak celo zelo super in edina poštena stvar na svetu.

Dobra državnica

Nekaj pomembnega pa je NPM hotela dopovedati tudi koaliciji in še posebej največji koalicijski stranki. Ti poslanci sicer niso bojkotirali njenega predavanja, ga je pa zato prešpricala vlada. Sam predsednik vlade se je pred temi očitki izmazal oz. hotel izmazati z razlago, da je predsednica “nagovorila […] poslance in poslanke”, češ, “ona ni imela nagovora vladi”.

Kar ni neres. Predsednik republike formalno ni dolžen moralno ali mnenjsko brifirati predsednika vlade in ministrov. Seveda pa to ne pomeni, da predsednik vlade in ministri niso dolžni poslušati nagovora predsednice vsaj iz osnovne politične vljudnosti.

Dober namen NPM se je izrodil v še hujšo polarizacijo in dezintegracijo. Dobra državnica bi lahko to predvidela.