Predsednik Nove Slovenije Jernej Vrtovec je v slavnostno bodrilnem govoru na sobotnem kongresu stranke povedal marsikaj, kar postavlja na laž njihovo samodeklariranje za “glas razuma v slovenski politiki”. Ekspoze sem prebral, vendar veliko razuma v njem nisem opazil — zato pa več čudaških prepričanj, motivacijskega psihologiziranja in celo izkrivljanja svetopisemskih naukov.

Vrtovčev še kar pismeni, četudi epigonski govor je bil destilat desnih vrednot, ki se jih NSi v koalicijski konstelaciji drži. Površen opazovalec politike bi pomislil, da je minister za infrastrukturo mastermind vlade. Čeprav seveda ni. Vrtovec — ki ga je lani sam Bog postavil na čelo NSi namesto Tonina — samo prevaja Janševe eksekutivne prakse v teorijo. Kar je razlika med teologom in obramboslovcem.

Bog žívi!

Zanimivo, da predsednik krščanskodemokratske stranke — za kar NSi v slovenskem političnem vernakularju velja — ni v govoru niti z besedo omenil ne krščanstva ne kristjanov ne cerkve. Vse, kar je Vrtovcu pobožnega uspelo izustiti, sta bila prijazna, skoraj ponarodela vzklika “Bog žívi Slovenijo!” in “Bog žívi Novo Slovenijo!”.

Meni se zdi to čudno. Kaj je na NSi sploh še krščanskega, razen da so pač konservativna stranka, kakršne iz navade asociramo z religiozno podstatjo?

Posodobljenim političnim kristjanom se očitno ne zdi potrebno ali primerno eksplicitno sklicevati na krščansko vero. Verni že, ampak tega ne obešajo na velik zvon. Za predsednika si izberejo teologa, ta pa potem v govoru ne bev ne mev o Bogu.

Primerjalna prednost?

Zakaj v današnjem laičnem svetu sklicevanje na vero ni več primerjalna prednost krščanskih demokratov pred drugimi strankami istega, nacionalističnega in neoliberalnega bloka? Morda zato, ker hočejo biti podobni svojim zaveznikom? Ali potihem snubijo medse tudi ateiste? Ker navsezadnje, saj tudi SDS niso ravno verski fanatiki, ki bi svojo pobožnost kazali z nečim bolj konkretnim kot z občudovanjem cerkvic na hribčkih in rednim romanjem na Brezje.

Po mojem gre za to, da nacionalizem in neoliberalizem nista najbolj krščanski vrlini? Krščanski demokrat citira Margaret Thatcher? Se zgraža nad nošnjo tradicionalnih oblačil, ki jih zapoveduje druga vera?

Res pa je, da je njihov Tonin vzel v bran 388 milijonov kristjanov, ki “trpijo zaradi preganjanja in diskriminacije”, in da NSi na spletni strani piše v 1. osebi množine, da “smo” kristjani “najbolj preganjana verska skupnost na svetu”. To je pa tudi nekaj.

Strah in nezaupanje 

Je pa zato Vrtovec kar šestkrat omenil Roberta Goloba. Ob tem se je težko znebiti vtisa, da prejšnji predsednik vlade postaja za desnico tak negativec, kot je za sedanjo opozicijo Janša — ki je to tako rekoč od nekdaj in bo tudi ostal.

Leva in desna praksa kontrastnega primerjanja sta sicer simetrični, nista pa simetrična negativca. Obe taktiki igrata na emocije, le da nas levičarji poskušajo prevzgajati s strahom pred Janšo, desničarji pa s prezirom do Goloba (in drugih na tem polu, saj je njihova rezervna klop za negativce daljša).

Kaj je bolj učinkovito? Strah je resda prvinska, individualna emocija, vendar se širi na podlagi dejanskih, občutenih izkušenj, medtem ko je nezaupanje družbeno in ga je mogoče lažje sproducirati.

Posipavanje s pepelom?

Zato zdaj Vrtovec ponavlja za Janšo, da se (NSi) tega ne gre več: “Dušo lahko prodaš samo enkrat. Drugega lica Nova Slovenija ne bo nikomur nastavljala. Dovolj je bilo!” In še: “Domoljubna Slovenija […] se je v preteklosti prevečkrat opravičevala za svoja stališča, se celo umikala od svojih načel in vrednot, namesto da bi samozavestno zagovarjala svoja stališča.

Če beremo te besede predsednika NSi dobesedno, si jih lahko razlagamo kot desno posipavanje s pepelom, češ, v preteklosti smo delali napake, ker smo popuščali nasprotnikom.

Prosim? Desnica da se je “opravičevala za svoja stališča”? Kdaj pa? Se kdo tega spomni? Saj ne, da bi se morala opravičevati. Ampak po letih in letih, če ne desetletjih zaostrovanja stališč si Vrtovec zdaj drzne razlagati, da se je desnica “umikala od svojih načel in stališč”?!

Mrzli puran

Problem — ki sploh ni problem — je kvečjemu v tem, da desnica ne da že dolgo ni bila na oblasti, ampak da je bila na oblasti bistveno manj časa kot levica. Po zmagoslavnih izračunih desničarskih medijev po letošnjih volitvah je bila desnica od leta 1990 do danes namreč na oblasti skoraj trikrat manj časa kot levica. Če prištejemo še 45 let enopartijske podlage, pa kar sedemkrat manj. Zato je frustrirana. In te frustracije je Vrtovcu talentirano ubesedil v govoru.

Medtem ko nova opozicija po detronizaciji z oblasti trpi za odtegnitvenim sindromom, ki jo dela neučinkovito in neiznajdljivo, pa za novo vlado oz. koalicijo rečemo, da je pijana od oblasti. Spet. Tokrat totalno. Zato hočejo vse in si upajo vse. Ker so bili izvoljeni na demokratičnih volitvah in ker so se ne nedemokratično povezali v močno poliitčno silo, so prepričani, da so z demokracijo enkrat za vselej opravili.

Matej

Zato zdaj Vrtovec za Janšo papagajsko ponavlja, da ne bodo več nastavljali še drugega lica. Svetopisemska prispodoba o nemaščevalnosti je postala direkten poziv k maščevanju. Zdaj smo mi na vrsti. Zdaj bomo mi vas klofutali. Lahko se nedemokratično pritožujete, ampak brez milosti vas bomo klofutali še naprej. Zdaj po enem, zdaj po drugem licu. Upravičeno. Krivico popravljamo s krivico. 

In da bi bila ironija popolna, gre za citat — “Slišali ste, da je bilo rečeno: Oko za oko in zob za zob. Jaz pa vam pravim: Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo.” (Mt 5, 38–39 — iz taistega Jezusovega govora na gori, iz katerega je Tonin pobral moto (Mt 5, 1–12) za svoje Zgodbe preganjanih kristjanov. 

Toliko o slovenski krščanski demokraciji. Brez krščanstva in brez demokracije.