V Sloveniji smo spet naredili še en uspešen korak v smeri birokratske države. Do konca bomo zbirokratizirali prihode in odhode zaposlenih na delovno mesto in z njega. V ponedeljek naj bi namreč začel veljati zakon o evidentiranju delovnega časa, ki uveljavlja strožja pravila beleženja prisotnosti v službi kot doslej.

Ne gre za spremljanje zavzetosti in učinkovitosti delavcev in doseganje poslovnih ciljev. Važno je, da so delavci prisotni. Četudi so mnogi med njimi med delovnim časom bolj ali manj aktivno nezavzeti.

Delodajalci so se temu seveda uprli, češ, zakon je neživljenjski in se ga v nekaterih panogah niti ne da izvajati.

Vlada je sprva nepopustljivo vztrajala pri svojem. Minister za delo Luka Mesec je oznanil, da bodo odprli “vročo” linijo, na kateri bodo tako zaposleni kot delodajalci dobili ustrezna navodila. Inšpekcijske službe pa da bodo tri mesece samo svetovale, ne pa tudi kaznovale.

Glas razuma?

No, v petek pa smo že lahko prebrali, kaj meni glas razuma ministra za gospodarstvo Matjaža Hana: da bo o tem zakonu treba premisliti, ga novelirati, narediti bolj življenjskega ali preprosto zamrzniti. Jasno je tudi rekel, da bo mogoče treba priznati napako glede tega zakona nasploh.

Ob pisanju te kolumne [v soboto zjutraj, op. FP] končna usoda zakona še ni jasna. A tudi to nas ne odvrača od razmišljanja o tem, kje smo se na naši razvojni poti izgubili. Ali vsaj na tej stezici k napredku, h gradnji uspešne, bogate države in vzpostavljanju zaupanja med delavci in delodajalci.

Ob številnih resnih izzivih in vrsti nepriljubljenih ukrepov, ki jih je aktualna vlada uveljavila — in to v nasprotju z opozorili gospodarstva —, smo se ta teden ukvarjali še s to povsem nepotrebno zadevo. To je bila popolna izguba časa, energije in volje. Zakon ni vladi prinesel niti pol točke pri ocenjevanju njene učinkovitosti vlade in še manj prednostnih nalog. Tudi na strani delavcev in delodajalcev ni videti nobene pametne koristi.

Izjemen dosežek! Zakon, ki nikomu in ničemur ne koristi.

Štempljanje in odgovornost

Sama sem glede štempljanja imela v življenju srečo. Štempljala sem se samo v svoji prvi službi, ko sem bila kot štipendistka pripravnica na Petrolu. Že kot rookie sem si gradila kariero z zavzetostjo, z učenjem, s kreativnostjo, z idejami. Nikoli mi ni prihajalo na misel, da bi si jo gradila na pridnosti štempljanja (ali izogibanju štempljanju).

Pozneje, na zahtevnejših delovnih mestih, je obveznost štempljanja zamenjala odgovornostjo. Ni šlo za evidentiranje prihodov in odhodov. Šlo je za odgovornost za projekte, za uspeh, rezultate, ekipo. To je v poslu edino pomembno. Ne pa to, ali si fizično od-do prisoten. Rezultati, ne evidenca.

Kje smo obstali?

Sprašujem se, kje smo v Sloveniji v zgodovinskem razvoju obstali. Kako je mogoče, da uveljavljamo zakon o štempljanju v času, ko uporabljamo umetno inteligenco, ko v tovarnah delajo roboti, ko so mnogi procesi avtomatizirani, ko že otroci uporabljajo računalnike in tablice, ko vozimo električne avtomobile, ko iščemo rezervni planet za življenje?

Namesto da bi se vladni aparat ukvarjal s perečimi problemi in nujnimi reformami — zaradi česar ne samo nazadujemo, temveč je tudi vlada sama v javnomnenjskem prostem padu —, dobimo zakon o štempljanju. Darilo brez vsake pameti.

Sandi Zajc

In še ena zgodba. Tako kot štempljanje še kako zelo slovenska.

Afera tedna je doletela najbolj priljubljenega in najbolj junaškega gasilca Sandija Zajca. Narodnega junaka, heroja mengeških poplav in tamkajšnjega vrtca. Človeka z eno najbolj plemenitih in pri nas eno najbolj spoštovanih “služb”. Medtem ko je reševal otroke iz vrtca, je voda zalila in uničila njegov dom. Dobrosrčni Slovenci in Slovenke so na tekoči račun njegovega gasilskega društva nakazali čez 280.000 evrov prav na njegovo ime. 

Se je denarja nabralo preveč, da nekateri zdaj Sandija gledajo tako pohlepno? Zakaj je jasna in nedvoumna donacija nenadoma postala vprašljiva? Zakaj je gasilčevo junaštvo naenkrat manj vredno ali potrebno delitve? Je na zavoro glede izplačila pritisnila njegova nekdanja partnerka, ki morda misli, da ji pripada delež donacij na račun njegovega junaštva, izkazanega še med njuno zvezo? Ali pa je za vsem tem neka druga slovenska fovšija, ki na koncu meče slabo luč na celotno gasilstvo?

V iskanju bližnjic

Ni mi všeč, v kaj se spreminjamo in kaj postajamo. Človeštvo nasploh, ne samo pri nas. Kot človek se ne počutim dobro. Ne vidim nas več kot dobre ljudi. Postali smo dvolični. Podpiramo in obenem zgroženo zavračamo enaka dejanja — odvisno od tega, kdo jih izvaja in kje se dogajajo. Kupčkamo in trgujemo z interesi sveta, vseh ljudi na svetu. Čeprav ni kupčkarjev nihče pooblastil.

Pot do tega, da postanemo dobri ljudje, se je v zadnjih letih krepko podaljšala. Skrenili smo s te poti v iskanju bližnjic. Mislili smo, da bomo prej na cilju, a smo zašli. 

Iskanje poti nazaj k humanosti, človečnosti, poti h kakovosti in varnosti življenja na zemlji bi moral biti naš cilj. Graditi dobro družbo, v kateri sta zaupanje in odgovornost na najvišjih mestih vrednostne lestvice. Da za štempljanje ne bodo potrebni zakoni. In da herojstvo ne bo polito z grenkobo dvomov in opravljanja v medijih.