Ob dnevu svobode medijev je treba omeniti nekaj neprijetnih resnic, ki jih tako imenovani medijski kreatorji in konzumenti medijev nočejo sprejeti. In vse te neprijetne resnice o medijih so povezane s tem, da je razkorak med pobožnimi željami in dejanskim stanjem velikanski.

To je zaskrbljujoče, a ne brez ironije. Vsi tako ali drugače vpleteni se delajo, da teh resnic — čeprav jih imajo pred nosom — ne vidijo. Ne mediji ne civilisti se namreč ne menijo za lokalne ekonomske, politične, demografske, kulturne, informacijske, intelektualne danosti.

Vse, kar znajo poklicani in nepoklicani 3. maja vzneseno in v skrbeh povedati, je nakladanje o pomenu verodostojnih in resnicoljubnih medijev za pošteno in funkcionalno demokracijo — pa seveda ugotavljanje, da smo daleč od tega. Tako na področju medijev kot demokracije same.

Pogrevanje predloga

Proslavljanje svobode medijev je letos še posebej čarobno, saj sovpada z relansiranjem oz. pogrevanjem predloga sestavljajoče se koalicije za ukinitev RTV prispevka. Medijskemu cehu gre ta distopični scenarij na roko, saj prispeva k urgentnosti njihovih opozoril in opominov.

RTV prispevek kot model financiranja je že sam po sebi zastarel, še tem bolj pa v kontekstu spremenjenih informacijskih praks in navad ter političnih in kulturnih preferenc. Tudi če bi bil znesek prispevka še tako neznaten — in visok nikoli ni bil ni —, bi še vedno vsi počez nergali.

Neustreznost financiranja RTV — tako v smislu nezadostnosti kot tudi kot način — je dejstvo. A varuhi ideje, da je verodostojen javni medij pogoj za funkcionalno in pošteno demokracijo, se za problematičnost ne zmenijo in raje napadajo tiste, ki ukinitev prispevka predlagajo.

Populistična poteza

Ne brez razloga. O ukinitvi fantazirajo tisti, ki o produkciji kvalitetnih vsebin nimajo pojma — imajo pa politično agendo. Predlog je populistična poteza, ki ni rešitev za težave RTV, temveč povračilni ukrep za deloma razumljivo in opravičljivo nezadovoljstvo. V bistvu kazen.

Da je predlog ukinitve ventil za sproščanje frustracij, dokazuje tudi, da predlagatelji vidijo alternativi za prispevek v plačevanju medijskih naročnin po lastni izbiri državljanov in/ali v financiranju iz proračuna. Kar bi bil dejanski ali domnevni konec RTV, kot jo poznamo.

Če bi financiranje javnega servisa prepustili obvezno poljubni miloščini večinsko nehvaležnih in nezainteresiranih gledalcev, bi bil to dejansko njen konec. RTV prispevek bi bilo sprejemljivo ukiniti samo v primeru, če bi zagotovili ustrezno bogato financiranje iz proračuna.

Če gre za drobiž

Po mnenju novinarjev in medijskih strokovnjakov bi to bilo v navzkrižju z javnim interesom in poslanstvom neodvisnih medijev. Država ne sme financirati medijev. Čeprav tudi to občasno dela — tudi privatne, dopolnilno tudi javne —, če gre za drobiž in če je slučajno prijazna.

Konflikt interesov med javnim medijem in državo, ki ga financira, je sofizem. Oba se morata zavzemati za verodostojnost in resnicoljubnost v službi poštene in funkcionalne demokracije. Je slovenska demokracija za to zrela? Imamo razloge za dvom. Očitno pa ne more biti slabše.

Seveda pa se ta zgodovinski premik ne bi smel zgoditi pod zdaj prihajajočo vlado. Iz izkušenj namreč vemo, da je ta politična opcija pri nas edina talentirana za uvajanje radikalnih, disruptivnih rezov in sprememb — vendar tudi destruktivna, revizionistična in maščevalna.

PS:

Kar zadeva neprijetne resnice, pa je še več v podzavest potlačenih v zvezi z drugimi, nejavnimi ali poljavnimi mediji. Tako imenovanimi komercialnimi mediji — kar je pri nas tako rekoč bistroumni nesmisel. O tem pa v nadaljevanju teksta ob dnevu medijske svobode še ta teden.