Tako se je zataknilo z imenovanjem nove ministrice za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Pri kandidatki Mateji Čalušić je prišlo do razkritja razkoraka med njeno dejansko in javno objavljeno izobrazbo. Njen politični profil je že od volilne kampanje stranke Svoboda naprej krasila univerzitetna izobrazba, zdaj pa se je izkazalo, da je dosegla le visoko stopnjo.

Da gre za administrativno napako — ki je v skoraj dveh letih nihče ne bi opazil —, verjetno ne verjame nihče v Sloveniji. Ta nerodnost še dodatno otežuje njen mandat, ki ga že tako ali tako obremenjujejo neurejene razmere v resorju, nejasna strategija, različni interesi deležnikov in še marsikaj, posebej pa vloga mladih kmetov, ki bodo nosilci kmetijske dejavnosti v prihodnje.

Začeti ministrovanje brez zaupanja in s sumom v verodostojnost kandidata je težka naloga. Mladost in neizkušenost, šibko politično moč in vpliv ji pri tem težko štejemo kot prednost.

Obeti niso dobri, a upanje je treba ohraniti. Tega nam nihče ne more vzeti.

Zatikanje v pravosodju

Tudi zatikanje v pravosodju, kjer je dolgo vladalo zatišje, odraža vzorec delovanja te vlade. Verjetno bi do trenutne situacije prišlo že davno prej, če sodniki po premierovi lanski obljubi o povišanju plač ne bi bili potrpežljivi in čakali na izvršitev odločbe ustavnega sodišča, ki jo vlada s 3. januarja prestavlja v nedoločeno prihodnost.

Tako zdaj sodstvo stavka. Prvič v zgodovini samostojne Slovenije. Vlada v paketu pokasirala še nestrinjanje z razmerami s strani tožilcev. Namesto na prednostne naloge sodstva in na reševanje sodnih primerov, ki se pri nas zgodovinsko vlečejo v pravo zgodovino, se bodo akterji osredotočali na odpor in načine delovanja za uresničitev svojih ciljev — ne pa ciljev tistih, katerih razmere so jih pripeljale do tega, da potrebujejo hiter, delujoč in pravičen sodni sistem.

Obeti niso dobri, a upanje je treba ohraniti. Tega nam nihče ne more vzeti.

Neumen zaplet

Pa to še ni vse. Pravosodno ministrico smo v preteklosti relativno malo videvali pred kamerami, v zadnjih dneh pa se je še malo bolj zapletla. Poleg zgoraj omenjenega nerešenega dialoga s sodniki se zdaj ukvarja s povsem neumnim zapletom, povezanim z nakupom dodatnih, sicer nujnih prostorov za delo sodstva.

Gre za novo zgradbo na Litijski cesti v Ljubljani. A ko bi vsaj bila nova! Kar vidimo posnetkih, razkriva zanemarjeno, zapuščeno, precej uničeno zgradbo, ki ji lastnik dolgo ni našel prave vsebine — niti kupca, ki bi bil pripravljen plačati želeno ceno in ji dati dolgoročno, vzdržno namembnost.

Zgradbo je zdaj kupilo — in bojda krepko preplačalo — Ministrstvo za pravosodje. Na to so opozorili mediji. Medtem pa na Ministrstvu ni zagorela rdeča luč, da bi bilo cenovna gibanja nakupov in prodaj v preteklosti dobro malce preveriti. Prodajalec je zadovoljen in sporoča, da je kupoprodajna pogodba jasna in da ob nje ne bo odstopil. Ministrica pa po razkritju sodne cenitve zgradbe trdi, da je zanjo ta pogodba nična.

Če bi jaz kupovala …

Če bi jaz kupovala nepremičnino, bi najprej — ampak res najprej — najela svojega sodnega cenilca in njegovo oceno vzela kot nasvet, priporočilo, izhodišče za oblikovanje cene. Šele potem bi se začela pogajati s prodajalcem.

Zgodba s sodnimi cenilci zgradbe v Štepanjcu pa razkriva, da Ministrstvo pri nakupu sploh ni najelo svojega »svetovalca« za ceno, temveč ga je najel prodajalec. Čisto enostavna, kmečka, gospodinjska logika pri tem nakupu bi lahko bila, da bo obveljala srednja ocena obeh cenilcev. Če bi Ministrstvo seveda imelo svojega. Zdaj pa imamo zaplet, ki bo največ stal nas, davkoplačevalce. Je sploh možno uveljavljati ničnost pogodbe? In še pomembneje: je možno od kupca dobiti denar nazaj?

Obeti niso dobri, a upanje je treba ohraniti. Tega nam nihče ne more vzeti.

Delne rešitve

Potem je tu še stavka zdravnikov in odprta pogajanja s Fidesom. Njihov cilj je odpraviti plačne anomalije. Težava izvira iz časa, ko je vlada mladim zdravnikom zvišala plače za do pet plačnih razredov, medtem ko so bili izkušeni zdravniki deležni zvišanja samo za do dveh razredov. Odločitev je bila takrat logična. Nezanimanje mladih za zdravniški poklic je bilo veliko, velik je bil tudi odliv mladih zdravnikov in zobozdravnikov v zasebno zdravstvo. Toda javno zdravstvo hira po celotnem kadrovskem razponu.

Delne rešitve se praviloma pokažejo kot nepravične, saj ustvarjajo anomalije v sistemu. Za nameček pa v tem paketu ostaja nerešen izziv tudi nagrajevanje nezdravniškega kadra, ki je nujno potreben za delovanje zdravstvenega sistema.

Prihodnji teden bo odločilen. Vroče bo. Obeti niso dobri, a upanje je treba ohraniti. Tega nam nihče ne more vzeti.

Fronte

Tej vladi težko očitamo, da ne dela. Lahko pa ji očitamo, da ne dela učinkovito, premišljeno in dolgoročno, da zaradi tega nima vizije in da so njene rešitve praviloma delne, nazadostne. S takim načinom dela si je odprla toliko front, da bodo bitke izčrpavajoče, rešitve pa vprašljive. 

Obeti niso dobri, a upanje je treba ohraniti. Tega nam nihče ne more vzeti.