V bistvu mi gre ves čas po glavi Marcel Štefančič, ki pravi, da je razočaranje nad tako imenovanimi novimi obrazi »eden od teh slovenskih sadomazohizmov«:

»Neverjetno je to, da Slovenci trdimo, da smo vsi sredina, ampak hkrati najbolj sovražimo sredino. Nekoga sredinskega izvolimo zato, da bi ga lahko že naslednji dan zasovražili. Nekoga izvoliš zato, da si ustvariš naslednjo žrtev in sovražnika. To je noro. Ne razumeš, zakaj bi si Slovenci to počeli, ampak natanko to si počnejo. Z blaznim navdušenjem in evforijo izvolijo nekaj sredinskega, našega človeka, ker sredina, to smo mi, to je ta pravo. Ampak naslednji dan že kar tekmujejo v tem, kdo ga bo bolj sovražil. Ustvari se konsenz, da je to človek, ki ga je treba sovražit.«