“Največja korist otroka”, o kateri desničarji ali vsaj konservativci govorijo, ko se prijavljajo k besedi na temo družbene kontrole razmnoževanja in družinskih, starševskih zadev, je poleg nakladanja o pravni državi ena najbolj zlaganih floskul, kar se jih valja v slovenskem političnem prostoru.
To je demagogija, ki igra na čustva in prikriva odsotnost argumentov. Ker le kdo bi si drznil spodbijati to lepo in ganljivo misel, da je dobrobit otrok prioriteta?
O “največji koristi otroka” spet poslušamo po odločitvi Ustavnega sodišča, ki je pred kratkim razglasilo sedem členov Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (ZZNPOB) iz leta 2000 za neustavne — ker do OBMP niso upravičene samske ženske ter ženske v istospolnih zakonskih zvezah in zunajzakonskih skupnostih.
Kler ni navdušen
“Zakonska ureditev dostopa do postopkov oploditve z […] OBMP, ki samskim ženskam in lezbičnim ženskam, ki živijo v zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti, odreka dostop do OBMP, krši pravico samskih žensk in partnerk istospolne zakonske zveze in zunajzakonske skupnosti do nediskriminatorne obravnave pri uveljavljanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvih otrok (prvi odstavek 14. člena v zvezi s 55. členom Ustave).”
Katoliki niso navdušeni. Nikoli niso bili. Že pred sprejetjem ZZNPOB — ki je bil leto pozneje (2001) zavrnjen z 72,36 % glasov na naknadnem zakonodajnem referendumu — je tedanji predsednik Komisije Pravičnost in mir pri SŠK dr. Anton Stres zaobšel problem neplodnosti s posplošenimi opazkami o dandanšnjem Zeitgeistu in zignoriral problem tistih, ki bi to želeli izven požegnanih ali toleriranih zvez ali skupnosti:
“Medtem ko je v medicinski stroki danes jasno, da je veliko bolezni pogojenih z duhovnim in duševnim stanjem človeka, kar velja tudi za neplodnost, se ob sedanji razpravi te vrste vprašanja sploh ne upoštevajo. Ni samo umetna oploditev civilizacijska pridobitev, ampak je tudi povečana neplodnost posledica naše civilizacije in našega načina življenja.”
“Izbereš, kupiš, imaš”
Danes pa je glavni oporečnik poslanec Nove Slovenije Janez Cigler Kralj. V primerjavi z njim se zdi Stresovo razmišljanje intelektualna bravura. Prejšnji teden je JCK namreč v Odmevih povedal:
“Večina [ustavnih sodnikov] je očitno dala prednost interesom in željam odraslih pred največjo koristjo otroka. […] To vsekakor ni dobro, ker nekako odpiramo Pandorino skrinjico tega, da otrok naenkrat postane neko blago, ki si ga zaželiš, če mogoče celo karikiram, si ga zaželiš, v trgovini izbereš, kupiš in potem imaš.”
Večje neumnosti že dolgo nisem slišal. In ta človek je bil minister za delo, družino in socialne zadeve!
Odločitve, odločitve, odločitve
Prvič, OBMP ni shopping for babies. Niti za samske in lezbične ženske.
Otroci niso samo plod ljubezni med dvema človekoma, temveč so v idealnih razmerah odločitev. (Kot je odločitev tudi splav, če ga že spočneš, pa ga nočeš.) Planned parenthood.
Za samske ženske in lezbične pare, ki jim ne prostane drugega, kot da se zatečejo k OBMP, pa je to odločitev še tem bolj. Dati skozi vse te medicinske in birokratske postopke, da spočneš otroka, je veliko zahtevnejša in napornejša pot od dobre, stare kopulacije. In v večini primerov tudi bolj premišljena.
Mnogi ljudje — namreč plodni in heteroseksualni, da ne bo pomote — so veliko izbirčnejši glede tega, kdo bo oče ali mati njihovega otroka. To sicer ni nerazumljivo in tudi ne nujno obsojanja vredno. Se mi pa vsekakor zdi bolj shopping kot pa OBMP. To je bil in je še vedno neke vrste socialni, nacionalni, finančni, do neke mere celo genski inženiring.
Bluzenje
In drugič: ko se otrok enkrat rodi, ga ni normalnega starša, ki ne bi zanj naredil vsega, kar lahko. Neglede na to, kako je otrok prišel na svet. Po naravni poti ali z OBMP ali s posvojitvijo. Očetu in materi v klasični družini ali dvema lezbijkama ali dvema gejema.
In ali lahko že enkrat nehate s tem bluzenjem, da je edino logično in sprejemljivo — ker je naravno — kot da ima lahko otrok samo eno mamico in enega atija in nič drugače?!
Največkrat je res tako. Ni pa to nobena garancija za preprečitev družbene apokalipse. To je samo demagoška strategija konservativcev. Za prepovedovanje ali vsaj onemogočanje odstopanj od večinskega družinskega in prokreacijskega modela ni prav nobenega razloga. Razpadle, razbite družine po meri Cerkve in Janeza Ciglerja Kralja povzočajo že čisto dovolj družbenega nelagodja — da ne rečem škode —, zato ni treba nadlegovati in diskriminirati še tisih, ki so pripravljeni poskusiti drugače. Predvsem pa to dvoje sploh ni povezano.
Konkretni in človeški
Za konec pa še zanimiv politični aspekt ali dva.
OBMP in drugim neklasičnim družinskim modelom najbolj nasprotuje Nova Slovenija. Resda se imajo za krščanske demokrate, niso pa najbolj radikalna stranka na sceni.
Da so je NSi tako zapičila v to sicer ne nepomembno zadevo, ki pa jim ne bo prinesla popularnosti — tako kot je po drugi strani ne bo prinesla niti Levici, ki je pred štirimi leti zahtevala ustavno presojo ZZNPOB —, se zdi nenavadno samo na prvi pogled.
Ni pa nenavadno, če predpostavimo možnost, da se z nasprotovanjem tem zadevam hočejo razlikovati in distancirati od SDS. Janšisti so v resnici anarholiberalci, ki se pod krinko (neo)konservativnosti osredotočajo na navidez bolj bistvene, bolj očitno pereče, predvsem pa politično ideološke družbene probleme. Toninovci pa bi radi bili bolj konkretni in človeški.