Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in ​na spletni strani Večera V Soboto v soboto, 1. julija 2023, pod naslovom Brina Svit se v bistvu ni naveličala podobe svojega plemena. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Ponatisnjena vsebina je lahko razrezana, premontirana in editirana. Tokrat ni.

Brina Svit je slovenska pisateljica, ki piše v slovenščini, in francoska pisateljica, ki piše v francoščini. Načeloma. Sama pa pravi: slovenska pisateljica, ki piše v francoščini, in francoska pisateljica, ki piše v slovenščini. L’identité, c’est compliqué. Čigava je? Kam spada?

Temu primerno bo tokrat pač malo drugače.

Slovenščina tu klecne

To je res komplicirano. Portretiranko sem hotel vprašati, ali se ji zdi opis v slovenščini pišoče slovenske pisateljice in v francoščini pišoče francoske pisateljice ustrezen. Ker če kaj vem, slovenščina tu klecne. Pa naše pojmovanje literarne pripadnosti tudi.

Slovenski pisatelj je tisti, ki piše v slovenščini. Definira ga jezik. Zato recimo Erica Johnson Debeljak — ki piše v angleščini in jo prevajajo — ne velja za slovensko pisateljico, pa če se na glavo postavi. (In z njo vred jaz, ki bi jo z veseljem vključil v nacionalni literarni korpus.) Medtem ko pisatelj, ki piše v francoščini, za Francoze ni francoski pisatelj, ampak je frankofonski. Pisati v francoščini lahko zna vsak, teoretično. Toda če ni Francoz, ne more biti francoski pisatelj. Sme pa biti frankofonski. Celo nagrado “petih kontinentov za frankofonijo” lahko dobi.

Vse literarne nagrade, ki jih je Brina Svit dobila, je dobila v Franciji. Pet, šest nagrad za svojih več kot ducat del — v glavnem romanov, nekaj tudi krajše proze in vsaj en non-fiction —, ki jih je v življenju napisala.

Ampak po tihem sva dogovorjena, da na to temo ne bova jamrala. Čeprav dovolj pove, da to sploh omenjava. Sama sicer pravi, da to ni nič hudega. Nič hudega, recimo, če je niso vzeli v reprezentanco za ta slavni Frankfurt 2023.

e-Epistole

Večji del komunikacije med nama za ta intervju, profil, portret se je dogajal po mailu. Tu in tam navajam nekaj krajših ali daljših, pomembnih in trivialnih, kakopak editiranih odlomkov iz najinih mailov.

Na koncu je bila skepsa.

Brina > MC (25.6.2023, 16:36): Marko, ne vem, kaj boš zmiksal iz vsega tega. V začetku sem si predstavljala, da bova delala klasičen intervju, vprašanja/odgovori. V tvojem primeru, ki bo najbrž neke vrste impresionističen portret, sem ti pravzaprav predana na milost in nemilost. No, saj ni nič hudega, jaz sem tudi v svoji žurnalistični karieri počela vse sorte.

Rada bi, da bi malo bolj problematizirala ali podčrtala to, kar ti imenuješ nacionalni literarni korpus. V bistvu me je presenetilo, da me niso — ne vem, kdo so to — dali na seznam za Frankfurt. V torek imam snemanje pogovora dvojezičnih pisateljic z Alison Rice, ki velja za veliko specialistko za to temo. Bom postavila vprašanje ostalim, ali se počutijo, da pripadajo določenemu nacionalnemu literarnemu korpusu. Kundera je rekel, da je literatura kozmopolitska. Ne sme se je meriti z nacionalnimi kriteriji. Le nadnacionalni, evropski kontekst lahko izpostavi vrednost romana kot umetniškega dela.

No, zdaj grem pa v kino. Prevroče za tango.

Courage!

Œuvres quasi complètes

Vseh Brininih del nisem utegnil prebrati ne tik pred zdajci ne prej v življenju. April (1983) in Con brio (1999) absolutno — četudi za nazaj —, pozneje pa sproti Nove definicije ljubezni (2020) in Ne želi si lahke poti (2021). In zdaj spet za nazaj Smrt slovenske primadone (2001) in Slovenski obraz (2014) — ki me je kot publicista oz. neliterata še najbolj navdušil. Take knjige bi jaz tudi pisal. Potopise v stilu Brucea Chatwina in Paula Therouxa. Ali Brine Svit. Magari o slovenskih izseljencih v Argentini. Knjiga je res fenomenalna.

Vem, da ima Brina v Sloveniji veliko fanov. Vem pa tudi, zakaj jih nima še več. Njeni teksti so nabiti s topološkimi, kulturnimi, socialnimi, literarnimi, historičnimi in vsakdanjimi, celo potrošniškimi referencami. Največ seveda s francoskimi, pariškimi: rue ta in ta, Place de ne vem quoi, pa z argentinskimi kot tango, stari parniki, Hotel de Inmigrantes v Buenos Airesu, pa Gombrowicz, Kundera, Cioran … Skratka, Brina Svit je na drugem ekstremu od običajnih domačih, domačijskih predstav o slikovitosti literarnega opisovanja in sklicevanja.

Moto Slovenskega obraza se glasi: “Modrost je kozmopolitska.” — Emil Cioran. Še en dvojezičnež.

Uporne bicikle pa sem seveda prebral na dušek takoj. Tako rekoč službeno. Kar zadeva sámo knjigo, se je začelo med korono in med kolesarskimi protesti. Ta oblika državljanskih protestov se je Brini zdela tako zanimiva, da se je odločila napisati roman. In ga je res. Napisala ga je v slovenščini in je pravkar izšel pri Mladinski. Sama ga je prevedla oz. prepisala — ali še bolje: prenapisala — v francoščino, kjer bo izšel januarja pri njeni domicilni založbi Gallimard.

Kar zadeva intervju, pa se je začelo s pogovorom v knjigarni Konzorcij, ki sem ga imel čast voditi 6. junija. Zakaj prav jaz? Ker je Brina sama tako hotela. Ampak zakaj je hotela mene? Mladinska knjiga ji je predlagala nekoga drugega, ona pa je protipredlagala mene. Ker se poznava in štekava.

Predlog sem nerad sprejel, vendar mi ni žal. Zaradi nje. Ker je ekstremno simpatična. Na trenutke se mi zdi, kot da sva intelektualna polbrat in polsestra. Celo literarna, čeprav sam nisem literat. Sva pa vsaj oba komparativista. Tega že dolgo nisem doživel oz. koga takega srečal. Najbrž se premalo družim s pametnimi, pismenimi, talentiranimi.

Še Švigelj

Ne poznam je že tako dolgo, da bi se je spomnil še kot Brine Švigelj. Spoznal sem jo, ko je bila že Brina Švigelj-Mérat — in ne še diskretno psevdonimna Brina Svit. Bila je prijateljica moje kulturne urednice Nele Malečkar in je z možem Pascalom (ki je kot light designer občasno delal v skoraj vseh slovenskih gledališčih) prihajala na Razglede. Tu in tam smo se srečevali, ne ravno družili. V Parizu — kjer živi že od leta 1984 — je/ju nisem nikoli obiskal, pa sem v starih časih tja kar često potoval. Tako nas je življenje odpeljalo vsaksebi. Kar pri 1250 kilometrih razdalje ni težko.

Takrat verjetno nisem vedel, da je študirala primerjalno književnost in francoščino. (Tako kot jaz.) Bila je med zadnjimi generacijami, ki jim je še predaval Pirjevec, diplomirala pa je že pri Kosu, ker je Ahac umrl (1977). Kar sem uganil že po naslovu njene diplomske naloge: Tristan in Izolda v luči teorije evropskega romana. Tak naslov si lahko izmisli samo prof. dr. Janko Kos.

Kratka, površna obnova

Pred pogovorom sva se v izogib (moji) nervozi eno uro ogrevala na kavi v Opera Baru. Ko sva prišla po Cankarjevi ali Tomšičevi okrog vogala pred Konzorcij, je bilo na drugi strani ceste vse polno policije, ker so malo prej oropali Telemachovo poslovalnico.

(Kakšne trivialnosti jaz vse opazim in se jih celo čutim dolžnega omeniti!)

Za začetek sem hotel na kratko, v nekaj stavkih — občinstvu na ljubo, za lažje razumevanje — povzeti vsebino Upornih biciklov. Nič lažjega, sem si mislil. Po mnenju avtorice pa sem precej mimo usekal. Brina mi je pri vsakem drugem stavku skakala v besedo in me popravljala. Enkrat je bilo nekaj narobe s sosledjem dogodkov, drugič z (psihološkimi) opisi oseb, tretjič sem kaj domnevno pomembnega izpustil, četrtič ne vem kaj spet. Videl sem ji na obrazu, da je živčna, ali mi bo uspelo speljati teh dvesto, tristo besed do konca, ne da bi zavedel potencialne bralce. 

Nazadnje pa je vse skupaj le izpadlo zabavno in simpatično. Za kak razred in pol obiskovalcev se je dobrovoljno hahljalo. Kot da sva se jim prikupila z diskrepanco med mojo kritiško površnostjo in poenostavljanjem in njeno avtorsko sitnobo in natančnostjo. Morda so mislili, da sva to naštudirala. Pa nisva.

Takšna je torej vsebina novega romana Brine Svit. (Moja verzija, nekorigirana.)

Nastja, galeristka iz Pariza — sicer Slovenka, Ljubljančanka —, pride v času korone in kolesarskih protestov v Ljubljano. Sesuta, ker jo je zaradi druge ženske pravkar zapustil dolgoletni partner. Sicer ima iz prvega zakona dve hčerki. V Ljubljani ima “sorello”, ki je zdravnica in pianistka. Po karakterju si nista niti malo podobni, niti kdo ve kako navezani. Tu je še prijateljica iz mladosti, s katero pa trenutno nima stikov, ker ta skrbi za očeta. Nastja si najame stanovanje, kamor pa stanodajalec nepričakovano naseli še belgijskega novinarja Tobiasa, ki raziskuje slovensko protestništvo proti tako imenovanemu iliberalnemu režimu. To ji ni prav, protestira pa ne. Nastja pohajkuje po Ljubljani, obuja spomine, razčiščuje s preteklostjo, travmira zaradi ljubezenske nesreče, ampak vedno manj. Začnejo jo zanimati protestniki. Počasi, ampak res počasi, se zbližata s Tobiasom, ki je v bistvu zanimiv človek in nanjo deluje terapevtsko. Nazadnje končata v postelji. Ker pa Tobias iz zdravstvenih razlogov mora domov, Nastja sama začne namesto njega po svojih močeh intervjuvati kolesarske protestnike.

In nazadnje veliki finale: intervju s Slavojem Žižkom! Resno. Glavna junakinja ga intervjuva “na osemsto metrih Trubarjeve” od Roga do Prešerca. Dejansko je Brina intervjuvala Žižka po telefonu. Ampak ta konec je res genialen. Z Brino sva bila prav v dilemi, ali to sploh omeniti pred publiko. Ker spoiler.

Spoiler je tudi to, da Janša poimensko ni omenjen. Niti Jenull in Boris A. Novak. So pa prepoznavni. In še marsikdo. Anorakov verz “Svoboda je glagol” je sicer moto romana. Kar je hommage Brininemu staremu prijatelju. Za svobodo je treba nekaj narediti.