Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in ​na spletni strani Večera V Soboto v soboto, 1. julija 2023, pod naslovom Brina Svit se v bistvu ni naveličala podobe svojega plemena. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Ponatisnjena vsebina je lahko razrezana, premontirana in editirana. Tokrat ni.

Brina Svit je slovenska pisateljica, ki piše v slovenščini, in francoska pisateljica, ki piše v francoščini. Načeloma. Sama pa pravi: slovenska pisateljica, ki piše v francoščini, in francoska pisateljica, ki piše v slovenščini. L’identité, c’est compliqué. Čigava je? Kam spada?

Temu primerno bo tokrat pač malo drugače.

Moja sestrična Duca

Naj končno pojasnim, zakaj je Brina hotela, da pogovor vodim prav jaz.

Za vse je kriva moja sestrična Duca. Duca Sancin. Brez nje — dolgoletne predavateljice mariborske Fakultete za zdravstvene vede v pokoju (kar s tem v bistvu nima zveze) — tega Brininega portreta ne bi bilo. Ampak pojdimo po vrsti.

Duca je Brinina fanica. Ortodoksna. Doma ima vse njene knjige (če niso posojene). Prijateljem za rojstne dneve poklanja Brinine knjige. Zdaj to, zdaj ono.

In to še ni vse! Ko je pred dvema letoma praznovala okrogel življenjski jubilej, nas je kakih trideset sorodnikov in prijateljev povabila na družinski vikend na Hoškem Pohorju, nekje nad Pivolo — kjer smo si na poti ogledali posledice takrat znamenitega, na črno odloženega toksičnega blata — in si za to priložnost omislila posebno gostjo kot dodano vrednost prireditve. Koga drugega kot svojo najljubšo avtorico. Ki je sicer ni osebno poznala.

Duca me je prosila za Brinin email — jaz pa Nelo Malečkar z Mladinske, ker sem pozabil, da imam Brino že od kdo ve kdaj v kontaktih — in ji ne bodi ga lena pisala. Vse ji je lepo razložila in jo povabila na rojstni dan. In Brina, tudi ne bodi ga lena, je obljubila, da pride, da prideta s Pascalom. Ker nenazadnje še nikoli ni(sta) bila na Pohorju. Kaj šele, da bi bila osrednja gostja na privatni zabavi svoje fanice. Sicer pa smo vsi povabljenci dobili v dar Brinine Nove definicije ljubezni.

To je torej zasluga moje sestrične Duce. Če Brine ne bi povabila na svoj rojstni dan, se midva z Brino ne bi na novo srečala, ona pa se ne bi po dveh letih spomnila name, ko je bilo treba najti voditelja pogovora. In če ne bi bilo pogovora v Konzorciju, jaz ne bi pomislil nanjo za Obraze.

Ta tekst sicer nima zveze s pogovorom v Konzorciju. Za vsak slučaj sem ga tonsko posnel in moram reči, da je bil zanimiv in zabaven. Tudi sama Brina je priznala, da nisva bila slaba. 

Po mailu

MC > Brina (12.6.2023, 11:05) Sem ravno preletel Erico Johnson Debeljak (v priponki), svoj stari tekst iz te serije. Pa sem opazil njeno formulacijo “otok” kot prispodobo za “mešan zakon”. Tudi ti nekje v Biciklih uporabiš “otok” za Nastjino družino kot Slovence v Parizu.

Toliko za začetek. Upam, da te ne to bo preveč odvrnilo od Sollersa [o katerem je založniku ravno morala oddati tekst, op. MC].

Brina > MC (12.6.2023, 11:09) Dobre iztočnice. Se mi bo motalo po glavi. Sicer sem pa portret prebrala. In imam z Eriko zanimivo izkušnjo. Me je prišla obiskat na Kras in sva cel dan preživeli skupaj.

Pišem brez strešic, ker jih moram delati na roko. To bo tvoje delo.

Brina > MC (12.6.2023, 18:22) Ti pošiljam tekst o Sollersu, ki ga lahko tako ali drugače vključiva. Mogoče bom še kaj popravila, mais c’est plus ou moins ça.

MC > Brina (12.6.2023, 18:38) Hvala, Brina. Marsikaj se bom še naučil od tebe. Nisem vedel, recimo, da je [Sollers] prejšnji mesec umrl, niti da je bil poročen z Julio Kristevo. Seveda bo vse prišlo prav. Ampak da ne boš razočarana, če v končnem izdelku ne bo vsega. Vse skupaj je lahko dolgo kakih 4000, največ 4500 besed. (Kar sicer ni malo.)

Brina > MC (13.6.2023, 11:23) Če bi še pisala za Delo, bi gotovo vedel, da je Sollers umrl in še mariskaj o njem. Moram reči, da … [cenzurirano na njeno željo, op. MC]. Tudi jaz imam novinarsko žilico. Mi je bilo v starih časih všeč pisati za Delo. Iz Pariza se mi je zdelo celo šik. Sem šla na novinarsko konferenco v Elysée in rekla, da pišem za Delo. Bolj seksi kot za Guardian ali Corriere della serra. Delo? Oui! Delo comme “le travail”.

Brina > MC (14.6.2023, 17:28) OK, Marko. Opravila tekoče zadeve. Se lahko posvetim najinemu intervjuju. Tudi potem, ko sem prebrala Erikinega (ki je bolj obnova kot ping-pong, v tem primeru odlična rešitev). Odprla sem nov dokument, je bolj pregledno. Pošiljam prva odgovora:

Otok in celina

Zame je prispodoba “otoka” veljala predvsem za moja otroka. Vsi trije smo bili slovenski otok sredi francoskega oceana. Ves čas sem jima govorila, da smo tri kapljice v francoskem morju in da moramo držati skupaj. Starejša hčerka mi je morala obljubiti, da bo s svojim bratom govorila slovensko. Malo terorizma, a ni šlo drugače. Sicer sta pa dokaj hitro razumela, da je govoriti dva jezika plus. A ko smo prišli v Slovenijo — in prihajali smo redno — smo bili naenkrat vsi del celine.

Kar pa se tiče zakona, to ne velja. Z možem sva od vsega začetka celina. Ko sva začela živeti v Parizu, je bil to za oba izziv. Nihče ni prišel k nikomur. Poleg tega sem celo jaz bolj poznala Pariz kot on, ki je iz province, kot rečejo Francozi. Tudi francosko sem bolj ali manj znala. Naš dom je bil izredno odprt za zelo različne ljudi različnih narodnosti: za igralce in igralke teatra Bouffes du Nord, kjer je delal Pascal, za moje prijatelje Slovence in Neslovence, za otroke in njihove starše iz samoupravnega vrtca v bližini, ki je bil zame najboljša šola starševstva, če to sploh obstaja … Je pa seveda dejstvo, da je Pariz zelo kozmopolitsko mesto in da so mešani zakoni skoraj pravilo.  

Sploh sem pa bolj za uporabo te metafore v ednini. Vsak od nas je otok zase.

Sredi življenja zamenjati jezik

To je pa zanimivo, zelo zanimivo: nacionalni literarni korpus. Kaj je to? Ali pripada Kundera češkemu ali francoskemu? Ali Beckett [irskemu, angleškemu, francoskemu]? Ali Cioran [romunskemu ali francoskemu]? 

Jaz sem se v določenem trenutku odločila, da ne bom več odvisna od svoje sicer odlične prevajalke [Zdenke Štimac] in začela pisati v francoščini, kar ni bilo lahko. Poleg tega sem že tako dolgo živela v Franciji, da je bilo to skoraj logično. No, v začetku ni šlo ravno za racionalno odločitev. V vodo me je porinil Philippe Sollers, ki me je predlagal kot eno izmed avtoric serije novel v Le Mondu, kjer sem se znašla med najboljšimi peresi francoske literature, Patrickom Modianojem in Annie Ernaux, če omenim samo njiju. Tako sem napisala svoj prvi literarni tekst v francoščini z naslovom Poletje, ko je imela Marina telo. No, težave so se začele potem. Ko sem ugotovila, da ni enostavno sredi življenja zamenjati jezik. Z Morenom, kjer pišem ravno o tem, sem se odločila, da bom vsako knjigo napisala dvakrat: enkrat v francoščini in enkrat v slovenščini. Zame je moja literatura v slovenščini del nacionalnega korpusa.

A očitno samo zame, ker me niso povabili v Frankfurt, čeprav sta bili dve moji knjigi prevedeni tudi v nemščino, in to brez pomoči mame Slovenije.

Na Prule

Brina > MC (26.6.2023, 17:18) Ena koza, ne spomnim se več kdo, je napisala, da se sama prevajam zato, ker imam slabo vest, ker sem zapustila materin jezik. Nekaj takega. Sem že večkrat javno povedala, da tega ne delam zato. A sem mislila, da bom padla s stola, ko sem tisto prebrala.

MC > Brina (21.6.2023, 10:19) Hvala, Brina. Pri tej tvoji razlagi mi pride na misel Tomaž Šalamun, ki mu je nekoč (v Ameriki) Czesław Miłosz rekel, da ne more zamenjat jezika (materinščine) in da naj gre nazaj in piše v slovenščini. Kar je Šalamun tudi naredil. Spomnim se tudi, kako je v nekem intervjuju (Pogovori s slovenskimi pisatelji, mislim da od Paternuja) rekel, da ga je na potovanjih vedno začelo zvijat v želodcu, ki se je vlak začel približevat YU meji oz. Sežani. Si imela kdaj take probleme? Ali je Šalamun samo dramatiziral?

Sestrična mi je ravno dostavila SSP, Odveč srce in Coco Dias.

Brina > MC (21.6.2023, 10:51) Ne, ni dramatiziral. Mene je začel boleti želodec, ko sem se vračala domov čez prulski most. Ker je bil moj dom dokaj disfunkcionalen, kot bi rekli danes.

Zakaj Pariz?

Retrospektivno se mi zdi, da mi je bil Pariz enostavno usojen. Da mi je všeč živeti drugje, ne doma, imeti zmeraj svež pogled, se gledati v ogledalu drugega, čutiti svojo razliko … Zelo ustvarjalen način bivanja. Ko sem odšla v Pariz s svojim bodočim možem, sem bila pravzaprav presenečena nad sabo, kot da odhajam v Šiško in ne v drugo državo. Kot da se ne bi zavedala, kaj bo to pomenilo zame. Po faksu, se pravi po primerjalni književnosti — ki je bila zame drugo ime za Pirjevca, a tudi prijateljevanje s Petrom Kolškom in Borisom A. Novakom — sem se vpisala na AGRFT, na režijo, in bila nekaj mesecev sošolka Vita Tauferja in Vinka Möderndorferja. In čeprav mi je Pascal predlagal, da pride on v Ljubljano, sem mu predlagala, da grem raje jaz v Pariz. Mislim, da sem hotela živeti 1250 kilometrov stran od svoje družine. Če mi je bilo za čem ali kom žal, so bili to prijatelji. Spomnim se Petra [Kolška], ki mi je rekel: “Brina, če greš v Francijo, bo konec s tabo.”

In kako ti živiš v tej majhnosti?

MC > Brina (23.6.2023, 20:41) Majhen narod? Želim si, da bi nas bilo vsaj 5 ali 10 milijonov. Ker 2 milijona je pajzl, soseska, domačija. Kjer vse izpade disproporcionalno in popačeno. Narod brez merila. Vsak dobra stvar je epohalen dosežek, vsak problem tragedija.

Ampak potem se spomnim na Islandce, ki jih je še manj in zgledajo normalni, celo zanimivi, in se vprašam, kaj hudiča je s Slovenci narobe.

Pa saj ti verjetno nekaj veš o Islandcih?

Presneto, pozabil sem si sposodit tvojo Noč v Reykjaviku.

Sem pa začel brat SSP. (Všeč so mi te kratice.) Naglas sem se zarežal, ko sem zasledil besedo “noktambulno”. No, čakam, da se kaj zgodi. Odnos mati-sin bi me bolj intrigiral kot odnos mati-hčerka, to že moram priznati. Pa bo kaj iz tega? Tista scena s premrlimi ročicami, ki jih je mati hčerki grela v ustih, je vsekakor famozna!