Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in ​na spletni strani Večera V Soboto v soboto, 1. julija 2023, pod naslovom Brina Svit se v bistvu ni naveličala podobe svojega plemena. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Ponatisnjena vsebina je lahko razrezana, premontirana in editirana. Tokrat ni.

Brina Svit je slovenska pisateljica, ki piše v slovenščini, in francoska pisateljica, ki piše v francoščini. Načeloma. Sama pa pravi: slovenska pisateljica, ki piše v francoščini, in francoska pisateljica, ki piše v slovenščini. L’identité, c’est compliqué. Čigava je? Kam spada?

Temu primerno bo tokrat pač malo drugače.

Intelektualni vodič

Brina > MC (24.6.2023, 12:37) Tvoj odgovor o majhnosti mi je všeč. Če mi dovoliš, te citiram. Začela sem pisati knjigo o Sloveniji in Ljubljani. Naročilo. Neke vrste intelektualni vodič, vodič kot roman. Sploh bi te rabila, ha-ha … Sem vedno za to, da se mi ugovarja, me popravlja … mi daje iztočnice. Niža patos.

No, to je že druga zgodba. Upam, da boš za to. Te bom povabila na kosilo.

Mais revenons à nos moutons.

MC > Brina (24.6.2023, 12:47) Seveda me lahko citiraš. Z veseljem. Rad pa tudi jem in uživam v tvoji družbi, tako da sprejemam povabilo.

Skratka: ali na Islandiji ni tega — kar bi lahko bilo s slovenskega stališča še huje, ker jih je sedemkrat manj od nas —, da je vse trač, vse trivialno (ali trivializirano), vse prenapeto, potencirano, hiberbolično? Oni niso narod opravljivih gospodinj in hudobnih, nevoščljivih sosedov? Pa funkcionalno nepismeni tudi niso, domnevam? Imajo dobro, gledljivo, spodobno nacionalno televizijo? Imajo kake skrajne ali vsaj prfuknjene desničarje à la SDS? Ali skrajne levičarje, če sva že pri tem? Obstajata na Islandiji wokizem, cancel culture kot ekstrema politične korektnosti?

Saj ne, da bi zdaj zapela za Islandijo, ampak to me mimogrede res zanima.

Center sveta: Reykjavik

Ko sem bila v Reykjaviku, me je to zelo intrigiralo. Majhen narod. Tristo tisoč ljudi, ki govorijo nekakšno arhaično varianto danščine, nad katero bedijo kot nad punčico očesa. In seveda v tem jeziku pišejo — in to zelo dobro. Pri čemer so vsi dvojezični, že kot mulci obvladajo angleščino. Izrazito so neprovincialni. To mi je bilo še najbolj všeč pri njih. Da se ne primerjajo. Reykjavik je za njih center sveta. V Reykjavik sem hotela predvsem zato. Da bi videla od blizu, kako je pripadati tako majhnemu narodu. In seveda, ker sem za roman rabila zelo dolgo noč. Tam sem preživela šest tednov. Francoska ambasada je v meni v čast priredila kosilo, na katerega so povabili nekaj islandskih avtorjev. Spoznali so me s prevajalcem Kundere, ki mi je razkazal mesto in okolico. Islandska televizija je celo naredila intervju z mano. Stanovala sem v hiši pisatelja Gunnarja Gunnarsona in vsak dan hodila v bazen na prostem. Plavala, medtem ko je zunaj snežilo. Plavalni mojster oziroma glavni na bazenu je bil Bosanc, s katerem sva imela dolge pogovore o bivši Jugi in Sarajevu. Skratka, središče sveta.

Brina > MC (24.6.2023, 12:53) Super. Da sprejmeš povabilo na kosilo. Zdaj moram razmisliti, kako to speljati v tekstu. Se vrnem k pisalni mizi po kosilu.

Me veseli, da se Putinu tresejo hlače.

MC > Brina (24.6.2023, 12:53) No, da majhnost ni minus, ampak plus, radi rečejo tudi Slovenci. Meni pa se zdi to tak truizem kot recimo, da kriza ni problem, ampak izziv. In če že omenjam truizme, kako pa kaj Marie Darrieussecq? Pred mnogimi leti sem prevedel njene Truismes [kot Svinjarije, v angleškem prevodu Pig Tales].

Brina > MC, (24.6.2023, 16:46) Kje sva ostala? SSP je zame že zelo-zelo daleč. Pri Nouvel Observateurju so naredili pred leti minianketo med pisatelji: katero svojo knjigo bi še enkrat napisali? Izbrali so tudi mene. Odgovorila sem: Mort d’une prima donna slovène — ker je bolje pisati o mamah in očetih (sic?), ko jih ni več.

SSP je zadnja knjiga, ki sem jo napisala najprej v slovenščini. V francoščini bi bila bolj ostra.

Epilog

MC > Brina (25.6.2023, 19:59) Nisva še končala. Dodaš lahko še karkoli. Če te matra nacionalni korpus, kar izvoli. Absolutno. Ne bi niti načel tega, če se mi ne bi zdelo pomembno oz. intrigantno. Prosim. Nujno. Neko težo in provokativnost mora imeti vse skupaj.

Hočeš še kakšno provokacijo? Ali iztočnico? Če ne boš dobila literarnega priznanja — kar se verjetno res ne bo zgodilo — ali vsaj zadoščenja, ti bo kdo dal odlikovanje za pomemben prispevek k promociji Sloveniji. (Recimo Nataša Pirc Musar? Srebrni red za zasluge ali kaj takega.)

Po svoje resno mislim. Del tvojega mojstrstva je tudi, da imaš svoj stil in da znaš tako elegantno, intelektualno zasukati, da ne izpade kot poceni, oficielni, naročeni marketinški trik. Ampak po mojem res bistveno prispevaš k prepoznavnosti Slovenije. Vsaj v Franciji.

Pa če smo že pri tem: francoska ambasada se tudi ne spomni nate, da bi te dekorirali kot chevalière/officière/commandeuse des Arts et des Lettres. Drugače jih kar pridno talajo. Našim, seveda. Ne emigrantom. Ne tistim, ki so se naveličali podobe svojega plemena in se izselili.

PS: Nižji organizmi

Lepo, vendar težko se je publicistu pogovarjati s pisateljem. Brina Svit mi je vzbudila kar nekaj slabe vesti. Dnevno, sprotno objavljanje je hočeš-nočeš podvrženo površnosti, zasilnosti in hlastnosti. Domišljam si lahko marsikaj, vendar nimam časa za izjemnost in genialnost. Tega niti ne čutim kot obveznost. Tudi publika ne pričakuje ne vem kaj, vsaj ne genialnosti.

V primerjavi s pisatelji smo publicisti nižji organizmi. Biti pisatelj — ali vsaj pisati knjige — je največji intelektualni luksus, kar si jih lahko človek privošči. Pa ne kar nekaj za sproti in za zraven, kot zdaj delajo mnogi, premnogi pismeni ali kao pismeni Slovenci. Napisati knjigo je postalo mala malca. Po mojem zdaj nastaja toliko non-fiction bukel zato, ker se je zmanjšala časopisna, internetna, publicistična produkcija in so se ljudje preusmerili na založbe. To mi ni niti malo všeč.

Pravi pisatelji — ne nujno leposlovci — so redki. Literarna umetnost je način produkcije in distribucije. Če imaš seveda kaj povedati. Kot Brina. Hvala, Brina.