Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in ​na spletni strani Večera V Soboto v soboto, 12. avgusta 2023, pod naslovom Mitja Čander: Treba je živeti svobodomiselno in radovedno. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča.

Direktor Beletrine se zdi mnogim stric iz ozadja. Meni pa se zdi bolj nečak ali bratranec — ki se resda vedno znajde na debeli črti, ki razmejuje kulturo in politiko. A za razliko od drugih intelektualnih sorodnikov je on precej bolj praktičen in iznajdljiv.

Neminister za kulturo

Sam sem pred tremi leti — ko ga je Pop TV poskušal linčati zaradi vpletenosti v razrešitev direktorice JAK Renate Zamida in člana sveta JAK Slavka Pregla o Čandru napisal takole:

“Čander je […] prefrigan, iznajdljiv novodobni kulturnik z izjemnimi socialnimi veščinami. Tudi prijazen in dobrodušen, ne samo spreten in zvit. Verjetno mu je na ta način uspelo, da ni z nikomer skregan. Z vsemi je v dobrih odnosih. Z umetniki in poslovneži, z lobisti in politiki, z levimi in desnimi, z omejenci in frajgajsti, z žuto štampo in intelektualci. On zna. [Zato se zdi] levičarskim kulturnikom […] sumljiv kdorkoli, ki ni z desničarji na bojni nogi. Še posebej, če so desničarji na oblasti. In še tem bolj, če je […] človek iz njihovih logov oz. že kar direkten konkurent. Finančni konkurent. It’s the economy, stupid!”

A kakorkoli že, dejstvo je, da politični ali vsaj parapolitični angažma Čandra ves čas matra. Vendar z zavestno distanco in brez velikih ambicij. Ne pride mu recimo na misel, da bi bil minister za kulturo. Vsak dobro informiran analitik ga ob vsaki zamenjavi vlade vidi na tem mestu. Ko je bil mlad in perspektiven in ambiciozen, je sam pri sebi fantaziral, da bi to res kdaj postal, a zdaj ne več. Sprevidel je, da je zanj in za druge bolje, da ni.

Naj za ilustracijo citiram odlomek Čandrovega poučno zabavnega, galantno satiričnega romana Slepec (Založba Litera, 2019). Njegov romenskni prvenec je do neke mere avtobiografski. Protagonist je intelektualec in šahist in slepec. Človek, ki zelo slabo vidi in temu primerno — metaforično — tudi komaj kaj šteka, pride k politiku na rekrutacijo:

Slepec

“Ne dvomim, da imava enake poglede. Čas je, da enakomisleči tudi kaj postorimo.”

“Vsekakor, gospod predsednik.”

“Želel bi vas povabiti v svojo ekipo. Vem, da brez dobre ekipe noben operater ne pomeni nič.”

“Sem počaščen, absolutno, vsekakor ... Samo ne vem, ali je to zame ... veste ... jaz …”

“Enako sem razmišljal kot vi. Leta se nisem mešal, le jezil sem se in delal svoje, operiral in predaval. Potem se mi je prvič zazdelo, da imam dovolj in da moram žrtvovati nekaj komoditete in prevzeti odgovornost. Zame bo počasi vseeno, za otroke in vnuke pa ne.”

“Cenim, zelo cenim vašo žrtev ... Jaz sem, oprostite, prevelik individualist. Kot neodvisni intelektualec bom lahko bolj koristen …”

“Tudi prave politike ni brez individualnega pečata,” je rekel skoraj očitajoče.

“Vsekakor, to pa brez nadaljnega, gospod predsednik!”

“Želel bi si vas videti v vlogi državnega sekretarja za razvoj. Delovali bi v mojem kabinetu. Tisto, kar nam manjka, je čezsektorski pristop. Tisti pravi, ne na papirju. Zdaj so vsi resorji dobro ograjeni vrtički. To moramo razbiti. In vi kot mislec in kulturnik, da ne rečem vizionar, nam lahko pri tem pomagate. Odpirati je treba glave, to je glavno.”

“Ne vem, če ima to v realnosti kak učinek. Mislim …”

“Moja avoriteta bo stala za vami,” me je prekinil, “to vam garantiram.”

“Se zahvaljujem za zaupanje, ampak ... jaz in politika, veste …”

Globoko sem vdihnil, začutil sem pot na čelu, predsednik pa je nadaljeval v očetovskem tonu.

“Bodite brez skrbi, vi sploh ne boste pravi politik! Vaša funkcija bo sicer formalno politična, v resnici pa boste delovali veliko širše in globlje ... In tudi mi, tudi mi ne bomo lajdrasta politika, kot smo jo poznali, mi bomo nova politika …”

Od nekod je zažvižgalo, papiga ali kanarček, zagotovo ptič. Ob prihodu nisem opazil kletke.

Predsednik se je zasmejal: “Koki, ljubezen moja! Z mano gre na vlado!”

Protokol in paparaci

Založba Beletrina je 11. maja letos na Ljubljanskem gradu pripravila sprejem pod pesniškim naslovovom Pomladni veter. Vreme ni bilo prav nič spomladansko, cel dan je deževalo, zato sem se na Grad pomujal z vzpenjačo. Ne vem kaj nisem pričakoval. Konec 90. sem bil enkrat na Beletrininem žuru na Beethovnovi, ki je bil precej razvraten. Tokrat pa mi je zaprlo sapo, ker sem že po nekaj sekundah dobil občutek, da sem padel na nek slovenski Opernball. Ljudje so bili zrihtani, kot da smo na fashion weeku — decentno in konservativno, seveda, a malo nerodno —, zgledali pa so kot ljubljansko-mariborski who is who.

Prvo, kar mi je padlo v oči, je bila dokajšnja množica SDS-ovcev, ki jih sicer nikoli ni videti na nobeni izvenstrankarski prireditvi, niti družabni, kaj šele kulturni. Videti Alenko Jeraj v živo se mi je zdelo posebno doživetje, ker se mi je vedno zdela samo medijski privid. Zelo močna je bila tudi zasedba Socialnih demokratov. Iz Gibanja Svoboda nisem videl nikogar — vsaj ne od prepoznavnejših —, mi je pa Čander sam pozneje povedal, da je bilo nekaj njihovih državnih sekretarjev. Bil je tudi top državni svetnik. Iz Levice definitivno ni bilo nikogar. Aja, iz Nove Slovenije jih je bilo nekaj. Plus standardni nabor etabliranih kulturnikov in parakulturnikov, namreč kulturnih menedžerjev, pa seveda literatov in drugih iz založniškega pogona, pa medijskega folka itd. Jaz sem nekaj časa visel s Pahorjem in Aljo Brglez, pozneje pa minglal in se nazadnje ustalil pri dobrem, starem Stašu Ravterju iz Opere. Vmes sem se imel čast seznaniti in spregovoriti par besed z Anžetom Logarjem. Z izborom vinarja in cateringa Beletrina sicer ni imela srečne roke. Šel sem zgodaj. Ko je začel igrati bend, se je začelo počasi prazniti. Ali pa so se ljudje samo umikali drugam.

Fenomen se mi to ni zdelo toliko v tem smislu, da razen po kakih proslavah in premierah dandanes ni več tako velikih zabav ali sprejemov — čeprav seveda z drugo in drugačno publiko —, ampak zaradi te neverjetne politične mešanice, ki je dejansko transcendirala običajne, dnevne razprtije in zamere. In socialo. Protokola in paparacev je bilo precej. Pa že to, seveda, da Čander — ki je kar žarel od zadovoljstva — kot personifikacija Beletrine lahko pritegne toliko ljudi. Da kar vsi pridejo! In še tako različni!