Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V Soboto v soboto, 9. septembra 2023, pod naslovom Spomenka in Tine Hribar: “Skrajneži blokirajo spravo. Brez sočutja je ne bo.”. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. 

Spomenka in Tine sta dvojen fenomen in znamenitost novejše zgodovine. Kje na svetu sta intelektualca, disidenta — in še mož in žena — postala starša samostojne države?! To je bil tako rekoč obisk pri kustosih dejanskega Muzeja slovenske osamosvojitve. 

Na robu močvare

Nekega dopoldneva priplujem na Ljubljansko barje. Na sam rob Barja, na pol poti med Podpečjo in Igom. V Tomišelj. V vas, za katero večina Nemočvirnikov nikoli ne bi slišala, če ne bi tam živela Spomenka in Tine Hribar. V hišo zraven cerkve, na obronku Krima. Ker GPS ne dela tako dobro, da bi eksaktno lociral hišno številko, obrnem šele pri sosedih, potem pa me že Tine sam prestreže in z ozke ceste preusmeri na dovoz.

V prostorni dnevni sobi, ki bi ji lahko rekli salon, če ne bi bilo vse tako skromno in staro, se posedeta na trosed, odmaknjen od zavidljivo zajetne knjižne zbirke. Ko to naglas opazim, mi Tine razloži, da je še veliko knjig drugje po hiši. V kotu na steni pa precej veliko olje Janeza Bernika.

Presneto, pomislim: prišel sem v Muzej slovenske osamosvojitve! To je to in to je tukaj!

Delavski razred: levo in desno

MC: Pred dvema letoma sta ravno v intervjuju za Večer izrazila svoj pesimizem, da levica rabi streznitev in da bi to bilo možno samo, če bi desnica imela vse položaje. No, zdaj je ravno obratno. Zdaj je ima levica tako rekoč vse položaje.

Tine: Hja, kaj je danes sploh levica? Težko bi rekel, da je ta vlada levičarska. V vladi je ena stranka, ki je deklarirana levica in to je po mojem tudi vse. Vlada ni desničarska, kar je že prednost. Ni klerikalna. Ukvarja se v glavnem z ekonomijo. Klasične delitve na levo in desno praktično ni več. Delavski razred je potonil oz. ga je tehnologija odpisala. Obstajajo izkoriščani delavci na drugih kontinentih, ampak to ni delavski razred. Marksistično rečeno ne obstaja več klasični delavski razred.

Spomenka: Ta vlada ni avtoritarna kot Janševa. Levico morda neupravičeno razumem kot nosilko civilnega poguma, dostojanstva. Takšna bi naj vsaj bila!

MC: Levico z veliko ali z malo?

Spomenka: Z malo. Ampak če hoče levica postati gibalo napredka — da ne bi ostali v tej desničarski, tudi desničarsko-levičarski močvari —, bo morala še marsikaj narediti. Predvsem rekapitulirati preteklost, ko je drugačna levica še obstajala. In dokler levica tega ne bo naredila, se ne bo postavila na noge. 

Tine: Pri nas je položaj zdaj takšen: 80% populacije je sredinskih, potem pa imamo po 10% skrajnih. Torej 10% skrajnih levičarjev kot Zvezo borcev in kar je še tega okrog njih in 10% skrajnih desničarjev, klerikalcev. Žal pa so ti skrajneži tako glasni, da v javni sferi prevladujejo. Ker bolj kričijo in več nastopajo.

Levica nima jedra

MC: Spomenka, rekli ste “levo-desna močvara”. Se vam zdi, da levica in desnica prispevata enak delež v to močvaro?

Spomenka: Seveda je desnica tista, ki inducira več napetosti in sovraštva. So pa tudi na levici takšni, ki jim razklanost godi.

Tine: Prej sem omenil Zvezo borcev, ki še vedno izhaja iz partizanstva kot revolucije, ki da je bila predpogoj za partizanstvo. Na drugi strani pa je Nova slovenska zaveza, torej domobranska orientacija skrajne desnice. Okrog njih pa moralni teologi, ki so v resnici ideologi amoralnosti in sovraštva. Teh dveh skrajnosti ne moremo prebiti. Leta 1990 sva v Kočevskem Rogu organizirala spravno slovesnost, na kateri sta besedo za nov začetek zastavila predsednik Kučan in metropolit Šuštar. To je bil predpogoj za plebiscit in za vse, kar se je dogajalo naprej. Ampak skrajna levica in skrajna desnica spravo še danes blokirata. Zveza borcev se ne odpove krvavi revoluciji, Nova slovenska zaveza pa se ne odpove kolaboraciji z okupatorjem.

MC: Je pa res, da je SAZU pred dvema letoma pod Pahorjevim patronatom sprejela Izjavo SAZU o slovenski spravi. Tudi sam mi je v intervjuju ob koncu mandata o njej navdušeno razlagal.

Tine: No, če smo že pri tem: Pahor je to sicer podprl, čeprav morda ni prav razumel, za kaj gre. Že sam njegov razvoj pa kaže na totalen propad levice. Na začetku je bil partijski človek ena-a, potem pa je začel drseti … — kam? Iz leta v leto je vedno bolj drsel proti desni. Danes pa se vozi okrog z Janšo in skupaj nastopata. To je zame znak za totalen propad levice. Levica nima jedra.

Spomenka: Jaz bi tu nekaj pripomnila. Delitev na levo in desno je shematična. Brez revolucije oz. brez tistega, kar je revolucija ljudem obetala — torej boljše čase, odpravo krivic itd. —, ljudje partizanstva ne bi sprejeli s takim upanjem. In drago plačana revolucija nam je res prinesla modernost, da smo presegli naše zamudništvo glede na evropsko dogajanje, ki je predmoderno dobo že zdavnaj pustilo za sabo. Poleg tega govorimo o ljudeh, ki so tvegali, se žrtvovali, zato je treba zelo paziti, ker se partizani ob kritizerstvih in zmerjanjih čutijo prizadete. Zato si tudi sama vedno prizadevam in opozarjam, da je pri pri kritiki treba ločiti med partizanskim bojem, ki je bil absolutno pozitiven in brez katerega ne bi bilo osamosvojitve, in med revolucijo, kolikor je šlo Partiji za oblast za vsako ceno. Zato ne smemo kar tako počez z macolo vse po glavi. Moraš vedeti, kdaj govoriš kot analitik, kdaj pa o partizanih — tudi o partizanih komunistih — kot o ljudeh in borcih. Ker ne govoriš o stvareh, ampak o ljudeh, ki so nekoč živeli, upali, se veselili, trpeli, se motili … V zgodovino vstopajmo z empatijo! Pri nas pa — na desni in levi — obravnavajo dogodke in ljudi v zgodovini brez temeljnega sočutja in dopuščanja. Zato nam sprava ne uspeva. Sprava temelji na empatiji!