Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V Soboto v soboto, 9. septembra 2023, pod naslovom Spomenka in Tine Hribar: “Skrajneži blokirajo spravo. Brez sočutja je ne bo.”. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča.

Spomenka in Tine sta dvojen fenomen in znamenitost novejše zgodovine. Kje na svetu sta intelektualca, disidenta — in še mož in žena — postala starša samostojne države?! To je bil tako rekoč obisk pri kustosih dejanskega Muzeja slovenske osamosvojitve.

Leva žlahta

Spomenka morda ne ve, da sva si glede desničarjev v žlahti. Da sem pred kakimi petimi, šestimi leti še zaostril njeno takrat že skoraj trideset let staro tezo o nujnosti zaustavitve desnice z metaforo o steklih psih. A ona je seveda stara šola prijaznosti, mehkobe — četudi trmasta in neizprosna. V primerjavi z njo sem jaz levičarski huligan. (Silom prilike, kot nekateri radi rečejo.)

MC: Spomenka, leta 1992 ste objavili svoj znameniti članek Zaustaviti desnico. Takrat se mi je zdelo, da pretiravate. Ampak glede na današnje stanje na desnici niste pretiravali. Kakorkoli, to zaustavljanje se vleče že trideset let, vendar iz tega ni nič. Kaj delamo narobe? Ali pa je Janša tisti, ki nekaj dela prav?

Spomenka: Janša je posledica tega, kar delamo narobe, obenem pa je subjekt. Kaj delamo narobe? Narobe delamo to, da ne pristajamo na spravo in na to, da smo vsi enakopravni, vsak s svojim dostojanstvom, izvirno svobodni. Da živimo v demokraciji, ki vsakomur priznava izvirno domovinsko pravico. To na obeh straneh priznavajo samo “svojim”, “onim drugim”, pa ne. Ta načela so predpostavke sprave in so zapisana v Ustavi! Vendar ne ravnamo temu primerno. Ne pristajamo na to, da moramo gledati nase kot na posebno entiteto, kot celoto. Na to, kar koristi vsem. Narod ni samo levica in ni samo desnica. Oboji smo tukaj in zdaj. Eni in drugi izhajamo iz lastne zgodovine. Tukaj smo kot začetniki prihodnosti. In tako bi tudi morali ravnati. Če bomo še naprej razsuti in razdeljeni, bo razsuta in razdeljena tudi prihodnost. Koliko energije gre v nič zaradi tega razkola in sovraštva! In ta razkol je hoten. Vsaka stran ga hoče izkoristiti proti drugi. Stvar je pa še bolj komplicirana, ker temelji na tem, kar se je zgodilo ne samo med vojno, ampak že davno prej. Slovenija je razklana že od vpeljave krščanstva.

Sinovi Kajtimara

MC: Valjhun/Črtomir, Trubar/Hren …

Spomenka: Da ne govorimo o Mahniču, ki je napisal cel kodeks o tem, kako razdvajati ljudi. Mahničevo geslo je bilo, da sprave absolutno ne sme biti! Potem pa je nastopil še boljševizem z razrednim sovraštvom in razrednim bojem. To dvoje je srž komunizma. Vse to se je med vojno spoprijelo. Eno je povzročilo drugo in drugo je povzročilo prvo. Zato je treba zdaj pogledati, kako sta se levica in desnica prežemali. Ni kriva samo ena ali samo druga stran!

MC: Na to sem namigoval, ko sem rekel, da je takrat izgledalo, kot da pretiravate. Hotel sem reči, da je kulturni boj levice proti desnici desnico sámo šele zares radikaliziral. Kot da je to samouresničujoča se prerokba. Da je Janša dejansko postal takšen, kot so mu že prej očitali. Da je tudi po zaslugi levice postal bavbav.

Spomenka: Ja, tudi to.

Tine: Janša je patološki narcis in je delal zdrahe od vsega začetka. Že v Demosu, ki ga je nazadnje skupaj z Jambrekom razbil. Pred kongresom SDZ je predlagal programsko zahtevo, da se “mora celotna družbena struktura nagniti na desno”. Zato je stranka razpadla, nazadnje pa se je razšel tudi Demos. Ves čas se je premikal v desno in na koncu odstranil tudi Pučnika. To je njegova značajska dimenzija. Druga njegova dimenzija pa je to, o čemer vi govorite. Levica je na etični ravni zatajila. Zato sem leta 2004, ko smo ustanavljali Zbor za republiko — ko je Janša po njegovi zaslugi za štiri leta prišel na oblast —, v uvodnem referatu Janšo podprl. To sem naredil zato, ker se levica niti malo ni premaknila. Takrat oz. že prej bi morala sprejeti zakon o pokopu [Zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev, op. MC]. Ampak svetost življenja in posvečenost mrtvih levici ne pomenita nič, čeprav sta pravrednoti svetovnega etosa! Ni bila sposobna zakapirati, za kaj sploh gre. To temno gmoto sta potem desnica in kler — ki vsaj načeloma izhajata iz svetosti življenja in posvečenosti mrtvih — izkoristila. Levica tega ni zmogla. In ko sem takrat podprl Janšo, sem to tudi javno povedal. Da bi se levica streznila. Da se ji ne obeta nič dobrega, če bo še naprej tako zadrta v tej svoji kvazi modernističnosti.

MC: Zakaj jim to ne pomeni nič? Je to problem slovenske levice ali je levica taka nasploh? Je to še vedno pijanost od zmage?

Tine: Ne, to je ta šolska dresura s partizanskimi zgodbami, o katerih niso nikoli slišali nič slabega. V tem je problem, da je dobro in zlo pomešano. To bi bilo treba ločiti, da se sploh lahko začnemo pogovarjati. Eni trdijo svoje, drugi spet svoje, zato ne pridemo skupaj. Čeprav se po tridesetih, štiridesetih letih to zdaj zdi passé. Ampak ni. Zato je treba o spravi še vedno govoriti. Ker je ni. Moram pa poudariti, da je to, da je Izjavo o spravi sprejela SAZU, ogromen napredek, ki pa ni prišel sam od sebe, kot nekateri mislijo. To je plod deset in desetletnega truda več ljudi. In to bo zdaj steklo od vrha navzdol. SAZU je vendarle vrhovna slovenska kulturna in tudi etična institucija. Mogoče bo trajalo deset let, ampak Izjava bo imela dolgoročne pozitivne posledice. Za prebujenje Slovencev. Nedvomno.

Sočutje

Spomenka: Lahko še jaz nekaj rečem?

Tine: Seveda.

Spomenka: Ko govorimo o spravi, moramo vedeti, da je temelj sprave sočutje. Ko levičarji govorijo o povojnih usmrtitvah, še danes pravijo, da je šlo za legitimno kaznovanje izdajalcev, da je bilo v skladu z mednarodnimi vojnimi zakoni. Toda metanje pobitih v kraške in rudniške jame ali vojaške jarke noben zakon ne dovoljuje! Ljudje niso živina! To je bilo narejeno skrajno cinično, nepietetno, brez vsakega sočutja. 

MC: Nisem še slišal, da bi kdo rekel, da je bilo prav, da so jih pobili. Tudi taki obstajajo?

Spomenka: Seveda! Tudi javno! Imam prijatelje, ki jih imam rada in jih spoštujem in ki dobro analizirajo trenutno politično stanje. Ampak ko govorimo o partizanih in domobrancih, ne morem verjeti, kaj vse jim pride iz ust in na papir! In dokler ne bodo desničarji pokazali sočutja do partizanov in do žrtev okupatorja in domobrancev, na drugi strani pa levičarji sočutja do teh, ki jih je po vojni pobila komunistična oblast, sprave ne bo.

MC: Hočete reči, da je ne bo, dokler bo sočutje enostransko.

Spomenka: Enostransko sočutje ni sočutje. Sočutje je nedeljivo! Enostransko sočutje je samo delitev na naše in vaše. Sočutje bo, ko se bomo zavedali trpljenja svojega naroda kot skupnosti, ki je nezamenljiva entiteta in govori isti jezik in ima svojo kulturo. In tudi skupno preteklost in morda tudi prihodnost. Če jo bo sploh imela. To je sprava. To temelji na sočutenju in na ničemer drugem. Ne na razlagah, kaj so delali eni in kaj so delali drugi. Temelji na sočutju do ljudi, do trpečih, do smrti.