Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V Soboto v soboto, 9. septembra 2023, pod naslovom Spomenka in Tine Hribar: “Skrajneži blokirajo spravo. Brez sočutja je ne bo.”. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča.

Spomenka in Tine sta dvojen fenomen in znamenitost novejše zgodovine. Kje na svetu sta intelektualca, disidenta — in še mož in žena — postala starša samostojne države?! To je bil tako rekoč obisk pri kustosih dejanskega Muzeja slovenske osamosvojitve.

MSO

Spomenka in Tine sta pri svojih dvainosemdesetih — in skupnih ne več ne manj kot šestdesetih — fenomen slovenske polpretekle zgodovine. Če ne celo znamenitost. Pokažite mi kulturno okolje, kjer bi filozof in sociologinja — pa še mož in žena za nameček — že v bivši državi disidentsko neustrašno in pomembno prispevala k demokratizaciji, potem pa še konkretno sodelovala pri ustanovitvi nove države!

Tine se s tem zna skromno pohvaliti, Spomenka pa teh (samo)hvalnic raje ne bi poslušala. 

MC: Kaj pa ta slavni Muzej slovenske osamosvojitve?

Tine: Ta muzej bi morali ustanoviti. Tu je vlada spet prehitro čistila. Ne vem, zakaj niso mogli zamenjati nekdanjega ultralevičarja, zdaj ultradesničarja Dežmana po bolj normalni poti. Ta muzej bi morali imeti. Žal pa že ustanovljeni MSO ne bi bil muzej osamosvojitve. To bi bil muzej Janeza Janše. To je bil poskus sovražnega prevzema osamosvojitve. Ta muzej bi moral biti, ampak v pravem pomenu besede.

Spomenka: Jaz pa ne mislim, da bi to moral biti poseben muzej. Lahko bi bil samo posebni oddelek Muzeja novejše zgodovine. Kako boš naredil muzej osamosvojitve? Kje boš začel? Z Novo revijo? S 57. številko? Z vojaškim sodnim pregonom četverice? Odhodom slovenske delegacije s kongresa ZKJ? Ali še bolj nazaj z NOB? Ali s Čebinami? Zato bi to moralo biti v sklopu širšega muzeja kot poseben oddelek. Ker je jasno, da se je osamosvojitev v ožjem pomenu besede začela na podlagi prejšnje zgodovine. V dobrem in slabem …

MC: Ampak za ortodoksne domoljube je osamosvojitev tako pomembno zgodovinsko dejstvo, da to mora biti tema zase.

Tine: Saj tudi je pomembno! Strinjam se s tem, kar pravi Spomenka. Ampak tudi če bi bil to samostojen muzej, ne bi škodilo. Kučan se je šele zdaj streznil, da ne more Janši dopustiti sovražnega prevzema osamosvojitve.

MC: Stavim, da mu je to jasno že dolgo …

Tine: Ne, šele zdaj je skapiral, kaj se dogaja, ko je predlagal spomenik osamosvojitvi. Zdaj je dojel: “Tudi jaz sem osamosvojitelj!” Zakaj pa ne bi tudi on imel spomenika? Zakaj bi ga imel samo Janša? Skratka, ti sekundarni osamosvojitelji …

MC: Sekundarni osamosvojitelji? Ta je pa nova. Kdo so to?

Tine: To so bili operativci. Janša, Rupel, Bavčar, itd. Zelo dobri operativci, moram reči. Strateško vodstvo Demosa pa smo bili Pučnik, Bučar in midva s Spomenko.

Spomenka: Nehaj, no, meni je nerodno to poslušati. Sicer je res … 

MC: Naj pove …

Operativci in osamosvojitelji

Tine: Glejte, tu imam fotografijo Pučnikovega volilnega štaba na Novi reviji. Na njej je kasnejše neformalno strateško vodstvo Demosa. To smo mi štirje, Pučnik, Bučar in midva, zraven pa Niko Grafenauer kot gostitelj plus tajnik Bojan Fink, dejaven že v času Bavčarjevega Odbora za varstvo človekovih pravic. Do plebiscita. Potem smo ta gremij razširili na levo do predsednika Milana Kučana in na desno do nadškofa Šuštarja. To je bilo neformalno strateško vodstvo slovenske osamosvojitve. Te naveze je imela najmočneje vzpostavljene Spomenka. Vse pa je bilo dogovorjeno v okviru strateškega vodstva. Tukaj je še veliko odprtega, kar bi tudi bilo treba razčistiti na zgodovinski ravni. Recimo: jaz sem v Poljčah z veliko težavo prepričal Janšo, da je pristal na plebiscit in na takojšnjo osamosvojitev.

Spomenka: Ja, ampak zato, ker je vedel, da še nismo vojaško pripravljeni!

Tine: Ja, a ne samo zato. Šlo je tudi za to, da v tem primeru ni bil glavni. To je bila njegova bolečina. Mi štirje smo odločitev za plebiscit sprejeli, on pa se je moral podrediti. To je bilo 9. novembra 1990 ob pol dvanajstih. Ob 3. popoldan, po kosilu, pa je prišel Rupel naravnost iz Amerike. V jedilnici sva bila samo še midva s Spomenko. Prišel z ameriškimi dokumenti in razlagal, da so oni absolutno proti osamosvojitvi in da ne smemo zdaj v to. Rabila sva več kot pol ure, da sva ga prepričala, da moramo izpeljati plebiscit za vsako ceno. Če zamudimo ta rok, bo vsega konec. Nič se ni dogajalo samo od sebe. Brez našega neformalnega strateškega vodstva se ne bi zgodilo nič. Jaz nisem bil v nobeni stranki, bil sem samo dolgoletni Pučnikov in Bučarjev prijatelj. Spomenka je vodila komunikacije. Ona je prepričala Kučana in Šuštarja, da pripravimo spravno slovesnost v Kočevskem Rogu. To je bil začetek slovenskega osamosvajanja. Nadaljevali smo s Svetovnim slovenskim kongresom. Ki so ga klerikalci “posvojili”, ko je bilo vse narejeno.

MC: Saj res, kaj pa je zdaj s SSK?

Tine: Nič, vegetira. Danes je komaj kaj več kot neke vrste turistična zadeva.

Spomenka: Mene so kot članico SSK odstavili desničarji zaradi članka Zaustaviti desnico. To mi je veliko kasneje priznal  Viktor Blažič, ko je morda tudi njemu bilo že dovolj desničarskega napuha. Sicer pa so si tudi v javnosti izmišljali vse mogoče nepravilnosti, ki da sem jih kriva. Tudi finančnih. Edini, ki je javno priznal, da se nisem z ničimer okoristila, je bil Tine Velikonja, ki so ga v Teharjah kot mladoletnega izpustili.

MC: Skratka, muzej naj le bo.

Tine: Jaz mislim, da bi moral biti.

MC: Vi, Spomenka, pa imate ločeno mnenje.

Spomenka: Muzej naj bo, ampak v okviru institucije MNZ.

Tine: Tudi lahko. Nimam nič proti. Če imamo dvajset borčevskih muzejev, zakaj ne bi imeli še posebnega muzeja osamosvojitve?

Obhajilo na Čebinah

MC: Pa mislite, da bi to šlo skozi? Bi se ministrica za kulturo, ki je malo pogumno, malo trmasto preprečila sovražni prevzem osamosvojitve, strinjala z drugačno idejo muzeja?

Tine: Bi pač šlo bolj počasi. Tako kot na RTV. Šlo pa bi.

MC: Glede na vse, kar se je s tem v zvezi dogajalo, se ji morda zdi ideja osamosvojitve kontaminirana. Sicer pa ona raje hodi na obhajilo na Čebine.

Tine: Zakaj pa ne? Če klerikalci hodijo na ne vem kakšne vse obletnice Kristusa kralja in vsega tega, zakaj pa ne?

MC: Hmm … Zakaj pa ja?

Tine: Čebine so le bile uvod v partizanstvo. Brez Čebin ne bi bilo partizanstva. Jaz sem do revolucije zelo kritičen. Tudi do partizanstva, kolikor je pač podleglo revoluciji. Ampak brez Partije ne bi bilo partizanstva. In Čebine so bile uvod. Takrat se je slovenska Partija šele formirala kot slovenska. In to je bilo veliko dejanje. Z vidika zgodovine slovenskega naroda, ne z vidika zgodovine Partije. Teh stvari ne bi smeli obravnavati kvazi zgodovinarji, ki jih obravnavajo ali s stališča ekstremne levice ali ekstremne desnice. In potem so desnčarji za to, da bi bil ta muzej samo Janšev muzej, drugi pa naj ga sploh ne bi bilo, ker da je osamosvojitev v primerjavi s partizanstvom postranska zadeva. Tukaj se začnemo haklati.

Spomenka: No, po mojem sva vam dovolj nasekljala.

MC: Ja, kar precej sta nasekljala.

Tine: Se boste morali potruditi in črtati…

MC: Se bojim, da bo to huda cenzura.

Tine: Veste, midva sva že v letih. Pri dvainosemdesetih letih človek mimogrede kaj pozabi. Zato veliko govorim. Če ne povem takoj, pozabim.