Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V Soboto v soboto, 7. oktobra 2023, pod naslovom Eva Mahkovic: Biti ženska je zajebano (pop verzija). Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča.

Iz naslova njene druge knjige Toxic bi kdo sklepal, da je 37 let, 5 mesecev in 26 dni stara/mlada vzhajajoča intelektualna zvezda avtofikcije nekakšna kača. Pa ni. Prijazna, pismena, pametna, pridna. Pa bi rekli, da je glas generacije milenijcev? Don’t! 

Za lažje razumevanje in apreciacijo tokratnega portreta je treba boomerjem mojih let — pa najbrž tudi malo mlajšim ali kaj šele starejšim — postreči z nekaj diskretnimi disclaimerji.

Za začetek, ta profil je intelektualni pop, kakor je intelektualni pop tudi profilirankina knjiga Toxic, ki je prejšnji mesec izšla pri založbi Beletrina in avtorico katapultirala med mlade — “emerging”, “upcoming” — intelektualne zvezde. (In ja: zvezda je slovnično ženskega spola, astronomsko gledano pa je na dan objave tega teksta stara 37 svetlobnih let, 5 mesecev in 26 dni.)

Všeč mi je, da ves čas repetitivno in picajzlarsko ironizira svojo starost. To sem jo pozabil vprašati, ampak verjetno je to subvertiranje klišeja, da se do ženske starosti kao spodobi biti diskreten ali gospo ali gospodično po možnosti celo juvenilizirati.

Intelektualni pop je bila tudi njena prva (samostojna) knjiga Na tak dan najbolj trpi Mastercard, kompiliran (in editiran) iz njenih zapisov na Facebooku. Ti so verjetno imeli več bralcev kot marsikateri medij. V preteklem času to omenjam zato, ker je pred kakim mesecem deaktivirala account. Ker je ugotovila, da jo to preveč psihira. Konec citata.

Pop jezik

Tudi njen jezik oz. način izražanja je očitno pop. Naletel sem na sogovornico, ki pri pisanju uporablja še več angleških izrazov, kot sem jih jaz sam kdajkoli filal v svoje tekste (vključno z drugimi jeziki). Zato si bom tokrat tudi jaz dal ekstra duška.

Tako se pač izraža današnja mladina. No, ne samo mladina. Ampak za generacijo milenijcev in zoomerjev je še posebej značilno, da se jim socialno in jezikovno mešana raba zdi popolnoma samoumevna in da jim ni niti malo malo nerodno pred napačnimi očitarji, da maličijo našo ljubo materinščino. (Meni je v starih časih še bilo nerodno. Čeprav sem se seveda delal, da mi ni.)

Skratka: “basically”, “essentially” … — Eva Mahkovic je zelo pismena. In jaz totalno občudujem pismene ljudi.

Tudi ona sama je še vedno vsakič malo presenečena, da so ljudje presenečeni, da pri pisanju izhaja iz jezika, ki ga uporablja v običajnem govoru. Ker ko se ustno izraža, ji nihče ne očita, da uporablja angleške besede. Okej, skoz recimo uporablja “cringe” — in to “cringg”, z dvema g-jema, ne pravilno “cringe” —, kar me kot slovničnega fašista zelo iritira. Seveda pa bi to bilo dvolično, če bi ji ravno jaz to očital. Tako pač punca piše in pustimo jo torej pri miru.

To se ful hitro spreminja, sama pravi. (Aja?) Skratka, nihče nič ne reče, ko tako govoriš. Ko napišeš, pa ja. Sicer pa se po tem ravna zato, ker ji je pri pisanju zoprno konstruirati jezik. Literatura, ki želi impresionirati z jezikom, ji je tuja. Veliko je ambicij, da bi besedila zgledala čim bolj art. Le zakaj bi kogarkoli impresionirala z angleškimi izrazi? Včasih pač lažje ali raje uporabi angleški izraz. Recimo za “cringe” ne pozna dobrega slovenskega prevoda. (Jaz tudi ne.) Lahko samo reče, da je to njen naravni govor.

Naravni govor? Lepo je to povedala.

Mogoče ji bo pa šlo kdaj na živce, da uporablja angleške besede. Potem bo pa nehala. Sicer pa je v zvezi s tem dobivala vprašanja že pri Mastercardu, zakaj je uporabljala samo male začetnice. Pa tudi sicer je nedosledna. Ene izposojenke piše tako, kot se jih izgovori, druge pa citatno. To ljudi moti. V Toxicu je šla v bolj klasično pisavo. To je malo stvar počutja, malo pa mode. V teatru je bilo nekaj časa zelo, zelo popularno pisat z malimi začetnicami. Recimo Simona Semenič vedno piše z malimi začetnicami.

Taylor Swift

Eva Mahkovic se v svoji knjigi (in sicer) sklicuje na številne reference iz popularne kulture, ki jim kolikor-toliko verno poskušam slediti. Vse je pomembno, vse nekaj pomeni. Pri njej ni nič omenjeno brez veze ali kar tako. Vse je neka referenca, aluzija, asociacija — ki jo bodisi sama pojasni ali pa jo človek mora guglati.

Evina erudicija je osupljiva. Že dolgo nisem bral nečesa, kar bi bilo tako ekstremno “loaded”. V Toxicu in Mastercardu ni prostega teka. Obstajajo seveda vezniki, zaimki in členki, ampak sicer je tako rekoč vsaka beseda nabita s pomenom. Ali vsaj s pomembnostjo.

Eva sama sicer pravi v nekem intervjuju, da je pop “vedno problem”, ker že “vnaprej velja za nevrednega”.

Ena od njenih najpomembnejših referenc je Taylor Swift. Ki da pogosto zelo točno izrazi, kako se v nekem življenjskem trenutku tudi sama počuti. Tako pač je. To se ji zdi umetnost.

No, prav, Taylor Swift je tudi meni všeč, čeprav nisem nek strašen fan ali celo sledilec njenega opusa (Evin izraz). Vsekakor pa se mi to zdi ena od najbolj normalnih muzik — vsaj znotraj mainstreama —, kar jih je bilo mogoče zadnje čase slišati. No, ne bi je pa vzel za literarno referenco.

Ampak glede na svoje glasbeno-besedilne (p)reference — ki sem jim (iz obupa) nehal slediti enkrat v 80. letih pri Davidu Bowieju in Talking Headsih —, bom raje tiho in izpadel toleranten. Sicer pa imam vse albume od Taylor Swift v svoji Apple Music zbirki.

Disko kugla

Odobravam pa — ker pri Evi Mahkovic gre to še dlje —, da je za predstavitev svoje knjige Toxic v Mestnem muzeju pred kakima dvema tednoma tako rekoč oblekla referenco na enega od svojih najljubših komadov Taylor Swift: Mirrorball. Nosila je namreč dolgo večerno obleko (“sequin sculpty dress”, “satellite silver” barve) Simona Millerja, célo pošito z bleščicami. Res je zgledala kot disko kugla. Ne po obliki, seveda.

Na intervju v Kavarno SEM pa je prišla v preprostih belih hlačah in v enem od svojih priljubljenih blazerjev s cvetličnim vzorcem na črni podlagi. Pod njim pa je nosila top Uroša Belantiča s prerafaelitskim motivom Danteja Gabriela Rossettija.

Njen telefon pa je zaščiten z ovitkom, potiskanim z reprodukcijo — no pun intended! — oltarne slike guadalupske matere božje v tamkajšnji njej posvečeni baziliki. Zakaj? Mati božja, ki se je leta 1531 prikazala dvema mehiškima kmetoma, je na upodobitvah ožarjena z nečim, kar lahko likovno izobražene in vizualno dojemljive ljudi asocira na sramne ustnice.

Ker tudi to najdete nekje v Toxicu: “Rada imam besedo pička.”

Da ne bo pomote: Toxic je daleč od vulgarnega. Avtorica pač ne vidi razloga, da ne bi pisala tako, kot govori. Pa če gre za angleške izposojenke ali za tako imenovane grde besede. V nadaljevanju tega podpoglavja itak v oklepaju lepo razloži, da ima ta motiv “rada tudi zato, ker je tesno povezan z marijansko ikonografijo” — in pripomni: “To je še en odličen presek telesa in svetosti. To sem jaz.”

Sem omenil, da je Eva Mahkovic obiskovala Škofijsko gimnazijo?