Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V soboto v soboto, 6. aprila 2024, pod naslovom (OBRAZI Z MARKOM CRNKOVIČEM) Izpoved Mojce Šetinc Pašek o nezgodah na oblasti in o premikih na levici.

Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes je na vrsti prvi del ponatisa, v petek in nedeljo pa sledita še dve nadaljevanji.

Več ko novinark in novinarjev preskoči v politiko — uspešno ali ne, vseeno —, manj mi je jasno, zakaj to sploh delajo. Toda MŠP nekako razumem. Všeč mi je to njeno vztrajanje po izgubljenih iluzijah o Gibanju Svoboda. Da ohranja optimizem in trmasto dela naprej.

V dobri veri

Mojce Šetinc Pašek se verjetno spomnite s Televizije kot ne čisto neopredeljene notranjepolitične novinarke. In če se je slučajno ne, potem si jo lahko prikličete v spomin kot žensko, ki ji je Janez Janša prav zato naprej vrgel, da se kurbá za pičlih 35 evrov v Kučanovem kupleraju. (JJ ni uporabil teh besed. Sam sem uporabil zanalašč še malo grše.) In spet: če ste Mojco kot enega od mnogih, premnogih novih obrazov v politiki — ki jih je s pohodom/prihodom Gibanja Svoboda na oblast kar zamrgolelo —, pa ste gotovo postali pozorni nanjo, ko jo je Golobova garda na lepem stalinistično izključila iz stranke. Brez neke prepričljive obrazložitve. Da je dajala avtogole, kot se je s fuzbalsko metaforo izrazil njen ex-selektor. MŠP je zdaj samostojna oz. neodvisna poslanka, ki si svoji bivši stranki ne pomišlja kritično povedati, kar ji gre. To je delala že prej, ampak seveda interno in diskretno. V dobri veri, da se jih bo kaj prijelo. Pa se jih ni. Zato pa zdaj to dela javno. Prav jim bodi. Sami so si krivi.

Med najinim pogovorom nisem dobil občutka, da bi bila zaradi izključitve zagrenjena. Zamerila pa je. Ker koga pa ne bi prizadelo, če te nekdo, v katerega polagaš upe in mu zaupaš, obtoži izdajstva? 

O Golobu seveda nima več najboljšega mnenja, vendar je tudi očitno, da noče pokazati, da ima še slabšega. Ker bi ji najbrž kdo pripisal maščevalnost. Recimo: za avtorizacijo intervjuja ji ni bilo mar — je pa tik pred zdajci poslala mesidž s prošnjo, naj to nekam vtaknem, kamor bo pač pasalo: da gre pri Golobu “zgolj za dobro zaigran puhli populizem, ki narcisoidno sledi svojim interesom in interesom najožjih sodelavcev, predstavnikov korporativnega kapitala”.

Tako.

Principi

Na začetku mi malo pohofira, da sem bil v starih časih v Sobotni prilogi Dela njen najljubši kolumnist. Dobro napisane kolumne, pravi, predvsem pa fino cinične. Elegantno cinične, ne hardcore.

Ampak meni je dandanes ful nerodno, če me kdo hvali za nazaj. Ne vem, kaj so videli v teh tekstih. Pred kratkim sem jih nekaj prebral za nazaj in so se mi nekatere zdele brez veze. Je pa res, da sem bil bolj pismen, bolj lahkomiselno direkten in bolj zoprn od drugih. Sobotni Principi so samo moj mračni predmet nostalgije. Še tričetrt leta, pa bo že trideset let, odkar sem štartal. Prva januarska sobota 1995. (Prvič. Bili sta dve rundi: 1995–1999 in 2010–2014.)

No, še vedno trmasto vztrajam. Kar se Markec nauči, to Markec zna. To so bile začetniške vaje v grumpy old man stilu, zapakirane v mladostno cinično rutino. Seveda je bila pa tudi pozicija pomembna. Zadnja stran časopisa je lokacija, lokacija, lokacija. Ampak kaj hočemo. Tudi če bi še danes pisal tedenske kolumne na zadnji strani kao eminentnega časopisa, ki počiva na lovorikah, niti po tridesetih letih vztrajanja ne bi več bil glavni kolumnistični frajer. Sicer se mi zdi, da danes pišem bolje — in lažje — in več —, ampak koga to še sploh zanima. 

Razen tega je bilo pisanje kolumen najvišja novinarska šarža, nadaljuje Mojca. Pa ne razlaga mi tega zato, da bi naredil z njo bolj prijazen intervju, ampak ker res tako misli.

Saj, saj. Saj oba veva, kako je bilo v medijih nekoč in kako je danes. To ni več tisto, česar smo se lotili pred tridesetimi leti, jaz sam pred štiridesetimi. Seveda, zavzdihne. A vidiš, kje sem jaz pristala …

Se zahvaljujem za iztočnico: kaj jo je pičilo, da je pustila novinarstvo in šla v politiko?

Mladi mladim

Ena stvar je bilo to, da je zelo dolgo delala v novinarstvu. Začela je zelo mlada, že pri sedemnajstih. (Mojca je letnik 1972. BTW: Pri sedemnajstih sem jaz za Radio Maribor dal šele neko kao pametno gimnazijsko izjavo: da me nič ne zanima ali nič ne moti. Se ne spomnim. Prispevek o šolstvu je delala Lučka Gruden. Tega se pa spomnim.)

Na Radiu Maribor je bila oddaja Mladi mladim in neka oddaja za študente. Tega se je MŠP lotila zato, ker je bilo novinarstvo v družini. Njen oče Darko Pašek je bil urednik in novinar na Radiu Maribor. Nekaj časa odgovorni, potem pa notranjepolitični. Danes bi temu rekli nepotizem. Pa še to je bilo, da se je na gimnaziji — na Prvi, kakopak (v drugem Mogetovem ravnateljskem mandatu, ki je bila v drugi polovici 80. seveda Srednja družboslovna) — lovila v tem smislu, da se ni mogla odločiti, ali bi študirala gledališko režijo ali jezike ali zgodovino ali primerjalno ali novinarstvo. Delo na Radiu jo je prepričalo, da se je lotila novinarstva.

Skratka, po tridesetih letih na Radiu Maribor, pozneje pa na Radiu Slovenija in na Televiziji Slovenija se je novinarstva naveličala. Bila je samo še rutina, rutina, rutina.

Z Mojco sem prišel v stik pred kamero samo enkrat. Ko je vodila oddajo Moje mnenje, v katero sem bil marca 2019 povabljen. Skupaj z Vesno V. Godina, Gregorjem Golobičem in Janezom Juhantom. Čuden koncept. Štirje panelisti so modrovali štiri tedne zaporedoma po šestdeset minut na različne teme. V enem mesecu smo na Televiziji zapravili kakih šest do osem ur bruto in jim naredili štiri ure bruto programa. Brez honorarja. Urednica je bila good old Vida Petrovčič in nam je razložila, da siromašni informativni pogram žal ne daje honorarjev, bogati razvedrilni pa recimo ja.

Takrat sem bil verjetno zadnjič na TVS. (Pa ne zato, ker ne honorirajo.)

Aja! Sem povedal, da sta Mojca Pašek Šetinc in Vesna V. Godina v sorodu? Mrzli sestrični? Če ne poznate teh kolenskih metafor (jaz jih ne): Mojčina mama in Vesnina mama sta sestrični.

“Kurtizana”

Mislil sem, da je pri ženskah z dvema priimkoma pravilni vrstni red tak, da je prvi dekliški, možev pa drugi. Dokler nisem opazil, da je mojo tokratno portretiranko enkrat omenjajo kot Mojco Pašek Šetinc (MPŠ), drugič pa kot Mojco Šetinc Pašek (MŠP). (Tročrkovna kratica je moj priljubljen način označevanja žensk z dvema priimkoma. Tudi moških, če se izide.) O tem jo naknadno povprašam, da razčistiva. In mi razloži, da je po poroki hotela biti “samo” Mojca Š. Pašek, ampak se je ta Šetinc — zahvaljujoč slovenski polpretekli zgodovini — tako prijel, da je tako rekoč prevladal.

Druga osebna zadeva pa je, da sem med researchem za najin pogovor v komot pisarnici na koncu hodnika v zgornjem nadstropju Državnega zbora s pogledom na Župančičevo slučajno opazil, da je na domačijski Wikipediji predstavljena kot “političarka, novinarka, kurtizana”.

What?! Ko pa sem tik pred srečanjem še enkrat preverjal, tega tretjega “poklica” ni bilo več.

Ja, je vedela. Sin jo je na to opozoril. (Štirinajstletnik.) Mojci se ne sanja, kdo je to dodal, niti kdo je to počistil.

Naveličana novinarka

A kakorkoli: naveličana ali ne, leta 2016 se je zgodil tisti znameniti Janšev tvit. To je tako rekoč spremenilo njeno kariero, če že ne življenja.

Danes pravi, da so jo kolegi na TVS sicer javno podpirali, češ, boga, ampak so se bali, da bo to potegnilo za sabo politične pritiske in konfliktne situacije. Pa da ne bo več mogla biti nevtralna, ker se je odločila za tožbo. Zato so jo začeli umikati s programa, kar je čutila kot nekakšen Berufsverbot. Odnosi na nacionalki so bili napeti. Tako da je začela ugotavljati, da pa zdaj res mora nekaj spremeniti. In je začela razmišljati, kje je najbolj doma. Kaj bi najraje delala.

Leta 2019, 2020 so začele prihajati ponudbe iz takratnih opozicijskih strank. Previdno so tipali, če jo morda zanima sodelovanje. Zlasti zainteresirani sta bili Šarčeva lista in Socialni demokrati. Bolj so jo zanimali SD, ker jih je bolj in več poznala, tako da se je začela z njimi pogovarjati.

Potem pa se pojavil Golob. To se ji je zdela še najboljša opcija. Nekaj novega. Zdel se ji je čist in neobremenjen, spodoben in sposoben menedžer. Dajal je vtis, da ima resne ambicije, da bo nekaj naredil. Nek prelom. Tudi ekipa, ki se je okrog njega zbrala, se ji je zdela fenomenalna. V politiki še niso bili, so si pa želeli normalizacije. Normalnega upravljanja z državo.