Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V soboto v soboto, 11. maja 2024, pod naslovom (OBRAZI Z MARKOM CRNKOVIČEM) Helena Koder: Hvala, Helena, da si se odločila za lepoto. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes objavljamo prvi del, še dve nadaljevanji pa sledita do konca tedna.

Tretja življenjska univerza Helene Koder je visoka šola kultiviranega pisanja, intelektualne in emocionalne žlahtnosti in literarnih referenc. Po vseh teh dokumentarcih zdaj piše še eseje. Helena Koder je dokaz, da je lahko še vedno tako, kot je nekoč bilo.

Svoboda pisanja esejev

“Eseji ne pripeljejo prav daleč, ne na cilj, a me pripravijo do tega, da razmišljam. Misel me vodi in jaz ji poskušam slediti. Vem, da ne bom ničesar dognala. Na tem svetu ni nič novega pod soncem, a želim pisati iz sebe, v tem je smisel, svoboda pisanja esejev.”

“Kadar moram izbirati med natančnostjo in lepoto, se raje odločim za lepoto.”

Toliko za začetek iz knjige.

Najprej sem mislil, da bo po manj kot pol leta — za Robertom Waltlom, s katerem sva se decembra dobila v njegovem Mini teatru oz. Judovskem kulturnem centru — to že moj drugi intervju na Križevniški ulici. Toda Helena predlaga fancy kavarno Stow v Mestnem muzeju za vogalom na Gosposki pri Križankah. Prav. Kot se spodobi, pridem tja nekaj minut pred njo in ugotovim, da je lokal popolnoma poln in da je v prostoru tak šunder, da bi motilo pri snemanju. Sam pri sebi godrnjam, da ljudje nimajo pametnejšega dela, kot da sredi dopoldneva množično kofetkajo. Ampak v tistem že pride Helena direktno iz Robertovega Uredništva pričesk — tudi na Križevniški —, kamor si je šla oprat lase in sfenat frizuro. Ker hoče dobro zgledati. Kar pri njej sicer sploh ni problem. Pri svojih letih je Helena zagotovo najbolj čedna in mladostna sedeminosemdesetletnica, kar jih poznam. (Aja, se opravičujem, huda konkurenca v tej demografski kategoriji je Elza Budau.) In kot malo mlajši starejši gospod si ji že upam tako (ne)kavalirsko pohofirati. Všeč so mi Helenine mile, malo žalostne oči, v katerih pa je toliko topline in prijaznosti.

Nazadnje se utaboriva v LP na Novem trgu, kjer je nekoliko bolje. Pozneje se presedeva na sonce na škarpo na drugi strani trga in pozneje spet pred LP, ker začne pripekati, in spijeva še eno rundo kav.

Literarne reference

Kolegica francistka je diplomirala iz Flauberta pri prof. dr. Bredi Cigoj Leben (1922–2016), ki je bila v njenih študijskih letih nekaj takega kot v mojih prof. dr. Andrej Capuder (1942–2018). Konkretno iz Flaubertove novele Preprosto srce iz Treh povesti (1877), ki jo je komparativistično primerjala z Devico Ano iz Pescarskih novel (1902) Gabrieleja d’Annunzia. Cigojeva jo dajala za zgled (namreč Helenino diplomo).

Pa še par “rapports de fait”, kot bi rekli mi primerjalci: “preprosto srce” je bila Félicité; uboga dobričina je imela papigo po imenu Loulou, ki je poginila “zaradi izliva krvi” (česar realist ne pozabi omeniti), potem pa jo je dala nagačiti; in ko je Félicité čez leta na smrtni postelji, se ji zazdi, da jo ponjo pride Sveti Duh v podobi velikanske papige in jo ponese v nebesa.

Dodajam: ko je Flaubert pisal Preprosto srce, je baje imel na mizi nagačeno papigo. Tako vsaj piše Julian Barnes v romanu Flaubertova papiga (1984). Glavni junak Geoffrey Braithwaite, upokojeni angleški profesor, v Rouenu (Flaubertovem rojstnem mestu) neuspešno išče to papigo, dokler ne ugotovi, da jih je v antikvariatih in muzejih najmanj petdeset. In vse so domnevno avtentične.

Tega Barnesa je v slovenščino prevedel Luka Novak, izšel pa je pri založbi Obzorja v zbirki Gibraltar leta 1988. Gibraltar je ustanovil urednik Branko Avsenak (1930–1994). Jaz sem za Gibraltar istega leta prevedel roman Djinn: Rdeča luknja v razmajanem tlaku Alaina Robbe-Grilleta. S spremno besedo z naslovom Déjà lu, jamais vu ali Modernizem od vidca do slepca. Tomaž Toporišič pa D. M. Thomasov Ararat.

To so bili časi, ko si kot mlad poznavalec literature prišel na založbo in urednika do te mere navdušil za celo serijo tujih prevodov sodobnikov, da je gladko ustanovil knjižno zbirko.

Heleni Koder in še marsikomu zavidam, da se znajo pri pisanju fokusirati na bistveno. Jaz tega ne obvladam, ker se mi nič ne zdi nebistveno. Res pa je, da imam izgovor — vsaj pri daljših tekstih, kot je ta —, da z digresijami prispevam nekaj malega k novejši ali polpretekli kulturni in pop kulturni zgodovini, kar bi sicer šlo mimo. Helena mi tega ne bo zamerila, ker sva tistega poznoaprilskega sončnega poldneva ne prvič na tak način kramljala in uživala v referencah, ki so nama ne vedno po naključju padale z jezika.

Prvenec

Da človek napiše svojo prvo knjigo šele pri teh letih — in to knjigo esejev, ki so kljub netržnosti in nepopularnosti paradna disciplina non-fiction pisanja! —, je že sámo po sebi precej neverjetno. Še bolj neverjetno pa je, da je ta prvenec napisan tako pametno, pismeno, verzirano in utečeno, kot da avtor oz. avtorica že celo življenje ne bi delala drugega kakor pisala eseje. Res pa je, da je Helena pisala že nekaj časa — vključno z nekaterimi od teh esejev v Krošnji, ki je v bistvu samo njen knjižni prvenec —, vendar je objavljala samo v periodičnem tisku, ki ga nihče od neintelektualcev ne bere. (Jaz tudi ne.) Namreč v Sodobnosti in LUD Literaturi. Udeleževala se je celo njihovih natečajev za esejistiko.

Krošnja z neznanimi sadeži, ki je marca izšla pri Mladinski knjigi (tako rekoč pri Neli Malečkar), je metaforičen naslov, nekoliko pa tudi enigmatičen. Jaz ga razumem tako, da se je Helena Koder pozno lotila pisanja (tekstov, namenjenih branju), torej intelektualno košata in duhovno razraščena, in da glede na to morda niti sama ni mogla točno vedeti, kaj bo iz tega nastalo — in kakšen bo odziv.

Verjetno pa gre tudi za sadeže spoznanja. Tega je sicer nočem vprašati. Nikoli ne bi vprašal avtorja ali avtorice, kaj je s tem in tem hotel povedati. Razen če bi jo hotel spraviti v zadrego. Kar pa ni bil moj namen. Helene Koder se lotevam s strahospoštovanjem. Kljub prisrčnemu odnosu, ki ga gojiva že dolgo in ki bi ga morda bilo mogoče zelo natančno umestiti v čas. To bi verjetno znala datirati njena prijateljica in moja bivša žena Nina Zagoričnik, ki je bila vedno novinarska in družabna mojstrica vzpostavljanja in ohranjanja socialnih stikov. Pa saj ni važno.

Kala

In če že omenjam bivše, še nekaj.

Že na začetku najinega srečanja sem hotel nekaj razčistiti. S Heleno se poznava že kakih trideset let, vendar se ne spomnim, ali sem ji to že kdaj omenil. Gre pa za njeno prvo in (pred)zadnjo filmsko vlogo — namreč igralsko — v filmu Kala iz leta 1958 v režiji Krešimirja Golika in Andreja Hienga. To je bila danes praktično pozabljena Lassie se vrača partizanska drama, posneta po povesti Ivana Ribiča.

Če o psu niti ne govorimo — kaj šele o drugih igralcih: Lojze Potokar, Stevo Žigon, Maks Furjan, Angelca Hlebcetova … —, je bil njen soigralec v filmu Jure Doležal. Kdo je Jure Doležal? Jure Doležal je pozneje postal gozdarski inženir, še precej pozneje — sredi osemdesetih, v mojih študentskih letih — pa je bil nekaj let moj neformalni (in nesojeni) tast. Da, foter od Mateje.

To sem hotel Heleno vprašati. Ali se ga spomni.

Ja, seveda, kako da ne! Saj jo je prišel pred kratkim pozdravit, ko je imela predstavitev knjige v mariborski Mestni knjigarni (Mladinske knjige). Kaj res? Presneto, tisti dan res nisem mogel v Maribor, čeprav bi mi prav prišlo za intervju. Maja Lihtenvalner z Mladinske me je izrecno povabila, ko sem jo prosil za izvod, pa urednika knjige Andreja Ilca tudi nisem videl že sto let. Ampak če bi vedel, da bom po več kot petintridesetih letih videl ta starega Doležala, bi se morda le organiziral in šel.

Skratka, za ogrevanje ugotoviva, kako je svet majhen, potem pa greva k resnejšim zadevam. Recimo k temu, zakaj je začela tako pozno pisati.