Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V soboto v soboto, 15. junija 2024, pod naslovom (OBRAZI Z MARKOM CRNKOVIČEM) Manca G. Renko: “Knjiga ni še nikomur rešila življenja.”. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. V prihodnjih dneh bosta objavljeni še dve nadaljevanji originalnega teksta.

Všeč so mi mlade intelektualke in feministke kot Manca G. Renko. Pogled iz milenijske ženske perspektive na Ljubljano — “mimikrijo večne restavracije” (že od 1821) — in na moške kot Marije Pomočnice zna človeka razsvetliti. Zlasti moškega.

Delovna doba

Dr. Manca G. Renko, letnik 1988, je zgodovinarka na Inštitutu za kulturne in spominske študije ZRC SAZU. Do nedavnega je bila raziskovalka na Oddelku za zgodovino na Filozofski fakulteti. Sicer je hči Jožice Grgić in Miša Renka, mojih nekdanjih, zdaj že upokojenih kolegov z Dela. Do leta 2020 je bila umetniška direktorica Beletrininega literarnega festivala Fabula. Iz ljubezni do literature jo mika tudi založništvo. Letos si je za rojstni dan privoščila ustanovitev lastne založbe. Imenuje se No! Press. Prva knjiga, ki jo je izdala, je roman Prepovedani zvezek kubansko-italijanske pisateljice Albe de Céspedes (1911–1997). Bom prebral, mi jo je podarila. Prevedel jo je oče Mišo, spremno besedo pa je napisala Manca sama. “Eden mojih najljubših romanov”. In: “Kako svobodna je lahko družba, v kateri ženske niso svobodne?” V kratkem izide “malomeščanska (avto)biografija” Love Me Tender Constance Debré.

MGR je deklarirana feministka — o čemer več pozneje — in temu primerno dosledno uporablja spolno definirane pretekle deležnike in pridevnike z enakopravnostnimi podčrtaji za oba spola.

Mimogrede: ali ste vedeli, da za subvencijo JAK ne morejo kandidirati založbe, ki niso izdale že vsaj pet knjig? Tako se večje in velike založbe ščitijo pred newcomerji.

Piše tudi zanimive tekste na Substacku. Pod naslovom Delovna doba. Popkultura, ideologija, čustva in teorija. Substack — nekakšen novi Wordpress, ampak bolj intelektualen in kulturen — je pogojno blogerska online platforma, ki avtorjem — med katerimi je največ novinarjev, strokovnjakov, one-man/woman-band medijev in drugih ljubiteljev pisanja — omogoča objavljanje in pošiljanje newslettrov followerjem in/ali naročnikom, pa tudi monetizacijo vsebine, analitiko in moderacijo. Moja najljubša svetovna substackerja sta kar dva ta glavna zgodovinarja današnje dobe: Timothy Snyder, zgodovinar Srednje in Vzhodne Evrope, Sovjetske zveze in holokavsta na Yaleu, in Timothy Garton Ash, profesor evropskih študij na Oxfordu. Od Slovenk pa seveda … Manca G. Renko. Ki pa ne piše toliko o zgodovini, ampak bolj o literaturi, pop glasbi, filmih in televiziji, včasih pa tudi kaj bolj spolitiziranega pokomentira. Zelo pismeno, seveda. 

Zgodovina in napredek

MC: Ali lahko zgodovinarji govorite o napredku?

MGR: Neee.

V tem smislu mislim: ali v interesu objektivnosti sploh smete?

Meni je pri napredku zanimivo to, da družba naredi včasih dva koraka naprej in potem enega nazaj, pa spet dva naprej in enega nazaj. Ali pa nekam zavije. Če skratka napredek vidimo kot nekaj absolutno linearnega, potem ne moremo v tem smislu govoriti o zgodovini, ker pač ni linearna. Ker je konstantno v meandrih in slepih tokovih. Se včasih ustavi in ponikne. Zgodovina je obsojena na to, da zgodovinarji vedno delamo s pomanjkljivimi viri. Hvala bogu. Mene najbolj zanima to, katerih virov ni. Kateri manjkajo. Zakaj nastanejo tišine. Zakaj je o nekaterih zadevah ogromno dokumentov, o drugih pa bistveno manj. Kateri so tisti, ki potencialno manjkajo. Pogosto kot družba mislimo, da smo napredovali v smislu mentalitete. Da imamo širše zavedanje, da smo bolj strpni. 

Bolj strpni, bolj nestrpni … — to je stvar debate.

Včasih te viri presenetijo. Ugotoviš, da so bili ljudje nekoč bistveno bolj strpni in odprti, kot si danes predstavljamo. Marsikaj jim je bilo bolj samoumevno kot danes.

Nek napredek zagotovo obstaja. Recimo delavske pravice, ženska emancipacija, blagostanje, dostopnost izobrazbe in znanja …

Sigurno, ampak nekatere stvari se hitro spreminjajo. Če pogledamo današnji način dela, ga je težko ovrednotiti in ga ne moremo meriti z istimi vatli kot delo leta 1930. Delo je danes drugačno in drugače sistematizirano. Naš čas toliko hitreje teče, da ga je težko izmeriti. Zato ne moremo reči, da je danes vse bolje urejeno. Marsikaj je, tudi zakonodajno. Absolutno. Po drugi strani pa tudi ne. Vseprisotnost dela je danes prevladujoča in samoumevna. Delo danes ni samo služba, ampak v določenih segmentih družbe ves čas nekaj delaš. Delaš na sebi, vodiš osebno bančništvo, objavljaš svoje reprezentabilne fotke na Instagramu ali pa tvitaš, da dokažeš, da si duhovit ali da dobiš naročnike …

Veliko ljudi to tretira kot prostočasne aktivnosti, če ne celo kot zabavo …

Klasična, shematična razdelitev dneva na osem ur dela, osem ur zabave in osem ur spanja je v današnjem času taka, da sta se delo in zabava zlila v eno. Ne govorim o nadurah ali o izkoriščanju. Govorim samo o tem, kaj vse mora človek danes narediti, da pride skozi dan. In o čem mora biti obveščen. Kaj vse mora vedeti.

Seveda. Biti informiran je delo.

Absolutno. In to eno od težjih del. Pa tudi informacij je bistveno več. Če si bil recimo klasični pripadnik delavskega razreda med obema vojnama, si morda pripadal določeni politični struji in si na podlagi tega bral en ali dva časopisa. Mogoče si tudi prebral kak pamflet, nekaj si prebral še zraven sam, nekaj pa so ti povedali v gostilni. In to je bilo to. Danes pa internetu ne prideš do konca. Glave so takrat lahko počivale. Ljudem je manj šumelo v glavi, zato so se posvečali drugim skrbem. Mi smo pa v dobi konstantnega šuma.

Feminizem

MC: Če greva zdaj še k feminizmu, bi začel s tvojo prijateljico Evo Mahkovic. Lani je v tej seriji rekla, da se vsekakor definira kot feministka, ne bi pa tega elaborirala. Ker kakor hitro začneš to razlagati, se začneš zapletati. Kako pa ti na to gledaš?

MGR: Jaz sem tudi feministka, ampak feminizma ne vidim kot osamljeno gibanje. Feminizem je intersekcijski. Ne verjamem v feminizem, ki mu je edini cilj to, da skrbi samo za ženske kot ločen del družbe. Kot da so zunaj družbe. Na feminizem ne moremo gledati ločeno od boja za delavske pravice. Feminizem je nekaj, kar sicer zadeva vse, je pa tudi stvar različnih družbenih segmentov. Tudi če so ljudje istega spola, so lahko njihove predispozicije radikalno različne. Že zaradi razrednih razlik. Meni je to ključno. Poskušam gledati na raso, spol, okolje, izobrazbo. Klasično. Znotraj tega sem feministka. Spol te zaznamuje. Pomembno pa se mi zdi tudi to, da danes veliko govorimo o tem, kako je biti ženska, bistveno manj pa govorimo o tem, kako je biti moški. Da že samo ločevanje po spolih prinese s seboj tudi marsikaj travmatičnega.

Ko sam o nečem razmišljam, se pri tem ne sprašujem, ali razmišljam po moško, kot moški. Tudi če se pogovarjam z žensko, ne razmišljam o tem, da eventualno razmišljava drugače zato, ker sva različnega spola. To se mi zdi stereotipno.

Meni se zdi, da sem bila v izobraževalnem procesu — zlasti v okviru visokošolskega sistema in humanistične izobrazbe, pa seveda tudi skozi popularno kulturo — ves čas soočena s tem, kaj mislijo moški, kako razmišljajo moški, kaj se moškim zdi pametno, kako se moški jemljejo resno, kaj se moškim zdi lepo, kaj se moškim zdi prav, kaj so za moške moralni imperativi itd. Vse to, kar sem ponotranjila skozi šolski sistem, je bila moška perspektiva. Ko pa sem pred kakimi desetimi leti začela brati ženske — tako literaturo kot teorijo —, torej vse tisto, česar ni bilo v splošnem kánonu, sem ugotovila, da mi v bistvu manjka pol pogleda na svet. Sicer sem se od nekdaj zavedala spola in si rekla feministka, ampak šele ob samoizobraževanju med podiplomskim študijem sem se zavedla, koliko tém sem imela za nekaj samoumevnega, čeprav so bile prikazane iz ene, izključno moške perspektive.

Misliš, da imamo moški te poglede tudi za samoumevne?

Morda ne vsi, ampak do določene mere seveda. Kaj hoče ženska in ta tip neumnih vprašanj. Če bi ženske kdo kdaj vprašal in jih poslušal, bi že vedeli. To je ta mistifikacija ženske želje, ženskega načina življenja …

Po mojem to izhaja iz arhaične galantnosti, da ne rečem viteštva, češ, dajmo ženski ustreči …

Ja, dajmo ji ustreči, ampak pri tem ne poslušajmo, kaj v resnici hoče. In če slučajno slišimo, da hoče nekaj, kar nam ni všeč, potem rečemo, ah, ženska niti sama ne ve, kaj hoče. Dajmo ji torej to, za kar ni nikoli sploh prosila.