Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V soboto v soboto, 6. julija 2024, pod naslovom (OBRAZI Z MARKOM CRNKOVIČEM) Stara leica, 24-mm objektiv, kodak Tri-X, 400 ASA: Klavdij Sluban se bori za svetlobo. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Preberite tudi prvi del pod naslovom [Obrazi 43./1.] Klativitez s fotoaparatom Klavdij Sluban (10. julij 2024). Tretji in zadnji del bo objavljen v nedeljo.

Fotograf. Pariški Slovenec. Svetovni popotnik. Klativitez s fotoaparatom po najbolj neverjetnih krajih, a ne potopisec, niti kronist. Nekateri ga imajo za nomada, ker je dejansko razseljen. V bistvu pa samo išče svetlobo.

Nazaj v Pariz

Pri sedmih letih in pol sta ga starša preselila nazaj k sebi v Pariz. Ravno sta kupila stanovanje v 17. arondismaju. Za otroka so bile to travme. Prvi razred je končal v Livoldu, v Parizu pa so rekli, da mora še enkrat v prvega. Mati je rekla, da ni šans. In je šel v drugega. Francosko ni znal.

Ko so ga pri osemnajstih mesecih poslali v Livold, je hotel nazaj v Pariz, pri sedmih letih pa iz Pariza nazaj v Livold. Starša sta mu sicer hotela dobro in jima je globoko hvaležen. Čeprav nista bila zadovoljna, da je postal umetnik. Niti mama, ki jo je umetnost bolj zanimala. Točke si je pridobil šele pred leti, ko je razstavljal na otoku Guernesey (angl. Guernsey; avtonomna off-shore entiteta v Rokavskem prelivu, ki sicer spada pod britansko krono), kjer je bil Victor Hugo petnajst let v izgnanstvu v času Napoleona III. (Drugega cesarstva). Sluban je na Guerneseyju dobil enoletno umetniško rezidenco, nakar je razstava krožila in prišla nazadnje tudi v Pariz v Maison de Victor Hugo na Place des Vosges. In ko je to videla njegova mama — in slišala, da ga celo hvalijo —, to je pa končno bilo nekaj vredno!

Slovenci v Parizu

Skratka, Slubanovi so bili zelo nenavadni Slovenci v Parizu. Veliko francoskih prijateljev so imeli, seveda pa so se gibali tudi v slovenskih krogih. Mama je vedno sijala, oče pa je z leti postajal nostalgičen. Nostalgija je najhujša psihična bolezen, pravi Klavdij. Morda je zaradi tega mlad umrl. In tej nostalgiji navkljub je pokopan na Père Lachaise. Pri svojih sedeminosemdesetih letih mama še danes hodi vsak dan na njegov grob. (M2: Porte Dauphine–Nation, od postaje Rome brez prestopanja na Père Lachaise). Vsake toliko kdo pride mimo in se začudi: joj, ali je ta fotograf že umrl? (Tudi oče je bil Klavdij.) Mama je na grobu uredila majhno slovensko parcelo s tulipani. Tako kot tisti rojaki v predmestju.

Klavdij mlajši pravi, da je po notranji strukturi Francoz. Kartezijanec. Domač tudi v Sloveniji. Če si od nekod drugod, znaš brati med vrsticami. Se pa dogaja, da v Sloveniji včasih česa ne razume. Zato ga Slovenci pogosto presenečajo. V kakšnem smislu? Z obnašanjem. Z reakcijami. S sposobnostmi. Recimo ta razstava. Vrhunska popolnost. Printi, okvirji, postavitev, res vrhunsko. Tehnično. Njegovih fotografij ne moraš kar tako natisniti, če nisi za to senzibilen. Če ne razumeš njegovega dela. In tukaj je naletel na izjemne sodelavce. In to na zelo nepričakovanih mestih. V Parizu so vsi specializirani, tukaj pa zraven printajo še plakate za Lidl. L’estime de soi. Da se cenijo. Slovenci se včasih ne zavedajo, kako so dobri, včasih pa so pretenciozni. Hoče reči, da teh kriterijev včasih ne razume. Slovenci so zelo kompleksni. Če niso kartezijanci, so kompleksni? Točno to.

Ampak čeprav je strukturiran kot Francoz, je njegova duša vendarle v Sloveniji. Slovanska. Verjetno se to vidi tudi na fotografijah. Ali kot pravi Željko Kozinc v predgovoru k Slubanovi monografiji v zbirki Photo Poche pri založbi Actes Sud (2022): “Ce gris [t]chékhovien de la mélancolie slave.” — “Ta čehovljanska sivina slovanske melanholije.”

Ko imaš neko znanje o mediju, v katerem delaš, moraš začeti kopati po sebi. Da narediš nekaj svojega. Nekaj, česar ni naredil še nihče. Greš v neznano, ki je v tebi. Kot umetnik si na dolgi poti. Obsesija je edino, kar te lahko naredi unikatnega. Nikogar več ne kopiraš. Poznaš zgodovino in teorijo. In ko si prišel globoko vase, si na cilju te poti. Tega, kar danes dela, ne bi mogel delati, če ne bi imel takega otroštva. Ne more fotografirati v studiu.

Kočevje, Gonars

S Slubanom naju povezuje tudi Kočevje. Moj oče je precejšen del otroštva in mladosti preživel v Kočevju. Tam je obiskoval osnovno šolo in gimnazijo, dokler ga niso okupatorji kot maturanta deportirali v Gonars. Ker spet: če sva že pri tem, dvajset Slubanovih sorodnikov je umrlo v taboriščih od Gonarsa do Raba. (Na Rab smo s starši v 60. in 70. letih hodili brezskrbno na morje. Čeprav smo se vsako leto šli poklonit umrlim taboriščnikom v Ravnikarjev spominski park z grobiščem v Kamporju.)

Vse, ki so še živi, je Klavdij obiskal in posnel. Njegov prvi intimni projekt. To ga zelo matra. Dokumentacije je veliko. Posnel bi rad dokumentarec. Morda mu bo uspelo, da ga sproducira Arte. Italijani so ta del zgodovine zbrisali. Tako kot Francozi alžirsko vojno. Raziskuje tudi v Muzeju za novejšo in sodobno zgodovino — kamor ga mimogrede napotim gledat odlično razstavo Dnevnikovega fotoreporterja Marjana Cigliča.

Georges Fèvre

Pri osemnajstih je že veliko časa preživel v temnici. Gledal je svoje fotografije in fotografije drugih na razstavah — pa ni bilo isto. Nekaj je manjkalo. Ampak kaj? Hotel se je naučiti delati enako kvalitetne printe. In glej! Naletel je na razpis za tečaj razvijanja fotografij pri Georgesu Fèvru (1930-2007). Mož je bil največji mojster za te zadeve. Osebni razvijalec, kakšen poklic! Njegove stranke so bili Henri Cartier-Bresson (1908–2004), Josef Koudelka (1938–), Robert Doisneau (1912–1994) in Jacques Henri Lartigue (1894–1986). To je bila Slubanova najpomembnejša šola. Ko znaš prebrati svoj negativ, ko veš, kaj lahko iz njega dobiš … — potem lahko greš vase. Pa čeprav je to bila samo večerna šola.

Kaj pa študij? Eh, študiral je angleško literaturo. Težka odločitev. Izbral je to, kar ga je veselilo, vendar bi lahko pogrešal. Ker se je zavedal, da bi mu francoski ozko usmerjeni sistem izobraževanja to lahko vzel. Kaj bi torej žrtvoval? Pa naj bo angleščina. In so mu jo res priskutili. Od Shakespeara do DH Lawrencea … Francoski sistem te potolče. Tvoja stvar, ali se pobereš ali ne. Zato še danes reče, da zato ni profesor, ker postavlja samo tista vprašanja, na katera sam nima odgovora. Saj ga vabijo, ampak noče. Prvič, ne more tako malo zaslužiti, in drugič, če bi moral biti v torek od dveh do treh na faksu, ne bi mogel delati na svojem projektu. Dela največ enoleten masterclass.