Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V soboto v soboto, 3. avgusta 2024, pod naslovom (OBRAZI Z MARKOM CRNKOVIČEM) Ervin Hladnik Milharčič je Toyotin land cruiser s hibridnim pogonom. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes ponatiskujemo prvega od treh delov ponatisa.

Dolgoletni dopisnik in dobrodušen šaljivec Mladine, Dela, Dnevnika. Ekspert, ki je obredel pol sveta. Peripatetik. Videl revolucije, prevrate, vojne. Njegova metoda je, da vidi in vpraša. Človek z meje s stereo pogledom na svet.

Jeruzalem 1998

Na ravni strehi kamnite zgradbe vidimo stražarja z mitraljezom, ki čez skladovnice vreč peska opazuje dogajanje v mestu. Začne se razlegati glasba s poudarjenimi bližnjevzhodnimi tolkali. Deček, ki gleda čez ramo očetu, ki ga nosi na rokah. Ervin Hladnik Milharčič z moleskine beležnico v gneči nekaj opazuje. Še več gneče na jeruzalemskih ulicah in zgoščen promet na cestah. Vojska. Israeli Defence Forces. Spet ljudje. Burnusi, hidžabi, črni klobuki. Na posnetkih vsi hodijo v cajtlupi in v rikverc. Prosojni zemljevid, na katerem opazimo Teheran, Damask in Kairo. Zid objokovanja. Menora. (V bistvu navaden svečnik, ker ima samo pet vej.) Zlata kupola mošeje Al Aksa. Za trenutek spet Ervin, ki sedi sredi puščave na havbi svojega cherokeeja in tapka na laptop. Otroci igrajo nogomet na peščenem igrišču. Če sem prav štel, se v tridesetih sekundah odrola ne več ne manj kot devetindvajset kadrov.

Ervin Hladnik Milharčič (v offu): “Bližnji Vzhod ima tisoč obrazov in milijon nasprotnih mnenj. Ki jih vsak dan zapisujemo za vas.”

Jure Longyka (v offu): “Ervin Hladnik Milharčič je vedno sredi dela.”

EHM (na strehi, v ozadju panorama Jeruzalema): “Kako se bo končala ta zgodba?”

Jure Longyka (v offu): “Delo. Prva in zadnja beseda.”

Ta slogan sem si jaz izmislil.

To je bila pred šestindvajsetimi leti ena od štirih reklam za Delo. Ervin je bil takrat dopisnik z Bližnjega Vzhoda, stacioniran najprej v Kairu, potem pa v Jeruzalemu. Oglaševalsko akcijo je producirala agencija Luna na podlagi briefa tedanjega člana uprave Dela Jureta Apiha, ki je hotel zaigrati na karto prepoznavnosti nekaterih Delovih novinarjev. Tako smo vsak s svojim spotom nastopali bližnjevzhodni dopisnik Ervin Hladnik Milharčič, odgovorni urednik Mitja Meršol, dunajska dopisnica Mojca Drčar Murko in jaz kot kolumnist Sobotne priloge. Ervinov spot je režiral Miha Hočevar. (Pa Meršolovega tudi.)

Dotični oglas — s celo serijo vred — je v retrospektivi dokument ekonomske, kreativne in profesionalne degradacije tako oglaševanja kot medijev samih. Kdo bi danes to naročil? Kdo posnel? Kdo bi si to sploh privoščil? Kdo bi nastopal? Kako bi to zgledalo? Čému bi to služilo?

Noben levičar

Ervin Hladnik Milharčič je dobrodušen šaljivec, ki zna človeka ne brez samoironije in cinizma spraviti v dobro voljo. Moraš ga pa znati poslušati. Kdor ga namreč ne pozna zelo dobro ali vsaj ne dolgo, ga lahko zbegajo navidezne kontradiktornosti, za katere pa z intonacijo dá vedeti, da se samo heca. Verjetno. Njegova velika retorična spretnost je tudi asociativno preskakovanje s teme na temo. Recimo:

Ervin Hladnik Milharčič: Hvala bogu se mi vedno bolj redko dogaja, da mi ljudje rečejo: “Vi levičar!” Jaz pa na to rečem: “Ne me žalit! Pogovarjajmo se civilizirano in brez žalitev. Jaz nisem noben levičar. Jaz sem komunist.” Lahko tudi razložim zakaj, ampak se mi ponavadi ne dá. ”

Marko Crnkovič: No, zame se boš že potrudil.

EHM: Levičarji imajo ideologijo, komunisti pa imamo številko partijske izkaznice. Da jaz trenutno nimam partijske izkaznice, je stvar neprijetnih, naključnih okoliščin. Leta 1848, ko sta Marx in Engels napisala Komunistični manifest, je bilo podobno. Nisi se mogel nekam včlaniti, ampak si moral razumeti, da je konec srednjega veka, da delavci niso več tlačani in da se samoorganizirajo. Takrat je nastal ta nesrečni del človeštva, ki mu tudi midva danes pripadava. To smo ljudje, ki živijo od svojega dela. Zelo neroden položaj. Ne moreva se pretvarjati, da sva meščana. Politična praksa pa je nekaj drugega. Zadnjič sem srečal … — ne bom poimensko, reciva mu vidni predstavnik desnice. Čudilo ga je, kako sem lahko podpornik Ukrajine, obenem pa nasprotnik Izraela. Človeku sem razložil, da nisem politik, ampak nekdo, ki piše na podlagi izkustev. Dodal pa sem še, da sem v bistvu titoist iz leta 1948. Vrzite Ruse ven in poskrbite, da ne pridejo nazaj.

MC: Boj se Rusov.

EHM: Absolutno! Takrat me sicer ni bilo zraven, nisem se pa odmaknil od tega stališča. Če bi bil zraven, bi verjetno končal na elitnem Golem otoku. Upam vsaj, da me ne bi poslali v neko Kosovsko Mitrovico ali Slavonsko Požego, kot so pošiljali običajne kriminalce. Imam pa še veliko drugih svetovnih nazorov.

MC: Povej.

EHM: Absolutno sem kristjan.

MC: O, to tudi?

EHM: Svetogorska Kraljica. Boš poljubil?

Izpod razvlečene črne majice potegne verižico z obeskom Marije in mi jo pokaže.

MC: Ne, hvala.

EHM: Tri leta sem živel v Jeruzalemu. Hodil sem na Kristusov grob.

MC: Dobro, dobro. Kje bova zdaj začela?

EHM: Pa tudi liberalizem mi ni tuj.

MC: Stop. V tem, kar si mi doslej povedal — da si komunist in kristjan — je zagotovo kanček cinizma in samoironije. Razsvetli me.

EHM: Ti zdaj hočeš biti resen izpraševalec, ne?

MC: Malo že.

Eklektična samodefinicija

EHM: Kako naj rečem z vso resnostjo, da ne bi izpadlo preveč šaljivo? Nisem klerikalec. Doma sem iz Nove Gorice. Sem nacionalno opredeljen. Če je moji noni kdo rekel, da smo Slovenci, je rekla: “Ne! Mi smo zavedni Slovenci!” Pripadam tej liniji, ki je petindvajset let živela pod fašizmom. Gor sem zrasel pod tovarišem Titom. Nimam nostalgije, sem pa živel v tem kontekstu. V Novi Gorici sem gledal tako slovensko, jugoslovansko kot italijansko televizijo. Iz tega sem moral ugotoviti, kako razumem svet. Odkar vem zase, ga ne razumem samo v enem registru. Na eni strani sem bil izpostavljen enemu šolskemu sistemu in eni medijski podobi sveta, na drugi pa liberalni državi z drugačnimi vrednotami in zrcalno obrnjeno podobo sveta. V tem sem živel ves čas. Družina moje mame je iz stare Gorice. Leta 1947, ko so potegnili mejo, so se preselili v Novo Gorico, ker nona ni hotela več živeti pod fašizmom. Ubili so ji moža, sin je bil partizan, v stari Gorici so jo pred vojno tepli, dovolj ji je bilo Italijanov. In so se preselili na jugoslovansko stran. Za osemsto metrov. Moj svet je bil sicer zabaven. Teta Hilda je bila aleksandrinka. Delala je pri italijanski družini v Tobruku v Libiji. Mojega strica so Angleži kot rekruta potopili na križarki Alberto da Giussano. Drugi stric, njegov brat, je bil partizan. Teta Hilda je preživela Buchenwald. Jasno, da te to definira. Pri nas se je vse dogajalo v dveh jezikih. Italijanska in jugoslovanska politika sta se vedno prekrivali in dopolnjevali. Tako sem razvil stereo pogled na svet. Politična muzika mi nikoli ni zvenela mono. To sem ohranil. To je v meni. Ne razumem katolištva kot nečesa sovražnega. Zdi se mi zanimivo. Tudi liberalizma ne zavračam. Se pa počutim doma povsod, kjer diši po levem. Samo ne, če diši po fašizmu. Tu ni kompromisov. Misliti sem se naučil od Slavoja Žižka. Že v 80. letih. Če torej sprašuješ, kako bi se definiral, bi to bilo zelo eklektično. Moje razumevanje sveta je peripatetično. Pobiram to, kar vidim. Probam razumeti, kaj se dogaja v Evropi.