Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V soboto v soboto, 28. septembra 2024, pod naslovom Obrazi z Markom Crnkovičem: Dejan Steinbuch. Nekoč so ga imeli za desničarja, zdaj pa ga imajo za Žida. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes ponatiskujemo prvega od treh delov ponatisa.

Najini karierni poti se nista križali, sta pa nekaj časa tekli tangencialno. Od Slivnikovega vajenca na Magu in Ampaku mimo Demokracije pa do Žurnala in svetovalca uprave Styrie. In zdaj Portal Plus. V bistvu en tak dobro etabliran samohodec.

Moj Čas

V zvezi s Styrio naj spomnim samo še na to anekdoto — nisem bil zraven, vem pa iz zanesljivih virov —, da sta v tistih šestih mesecih Bajukove vlade (2000) šla Bajuk in Janša v Gradec in tedanjega predsednika uprave Horsta Pirkerja prepričevala, da bi bilo dobro, če bi Styria prišla v Slovenijo in naredila red na tem degeneriranem, izkrivljenem, razravnovešenem medijskem prostoru.

Pirker je bojda rekel, da ga to ne zanima. Politično sploh ne. Verjetno pa Styria takrat še niti ni imela realnih načrtov, da bi bili udeleženi na slovenskem medijskem trgu.

To se je Klausu pozneje maščevalo, ker ni imel dostopa do Janše, ko bi ga res rabil. Jaz pa mogoče tudi. Ko sem pripravljal dnevnik Čas (2002–2005), je Klaus v ključni fazi priprav — že v času Janševe prve vlade (2004–2008) — zaman prosjačil za avdienco pri premieru. Jaz sem vsake toliko zatežil Golobiču, ki pa ni mignil niti s prstom. Petan se je delal cele mesece bolanega in prelagal sestanke in prezentacije, v resnici pa se je potihem pripravljal na launch Požarjevega Direkta. Potem pa so se še oglaševalski tokovi leta 2005 obrnili za 180 stopinj. Tako da je Styria nazadnje moj projekt zamrznila, ker se ji je vse skupaj zdelo le preveč riskantno.

Čeprav se ni idealno končalo, so to bila morda najboljša leta mojega profesionalnega življenja. Če nič drugega, si domišljam, da sem Styrio pripeljal v Slovenijo in da sem hotel postaviti neke nove časopisne standarde. Kar jih s tem strateškim partnerjem tudi res bi. In še danes sem prepričan, da bi se ne samo moje življenje obrnilo čisto drugače, če bi s projektom dnevnika uspel, ampak bi se z mojim Časom za vedno spremenila tudi cela slovenska medijska krajina. Verjetno je bila to zadnja možnost, da bi v tem prostoru nastalo nekaj novega in res velikega. In ker ni, je šlo samo še po inerciji naprej in navzdol. In bo šlo še naprej.

Demokracija, Finance, Portal Plus

Med Ampakom — no, vidite, pa se besedo le dá sklanjati — in Žurnalom pa je v Steinbuchovi karieri luknja. Skoraj dobesedna. Bil je namreč urednik Demokracije.

Pustim se podučiti (pa ne od Steinbucha): Demokracija je začela izhajati leta 1989 kot “disidentski časopis slovenske pomladi” oz. glasilo SDZ in Demosa. Ko so Janšo izpustili iz zapora — namreč z Roške, da ne bo pomote — je bil eno leto urednik on sam. Kot politični tednik izhaja Demokracija od leta 1996 ali 1998. Še prej jo je na noge spravljal Dušan S. udba.net Lajovic. Vse ostalo je fake zgodovina.

Steinbuch se je pred nastopom funkcije na Demokraciji dobil z očetom in zaslužnim mentorjem publikacije in mu postavil nekaj uredniških pogojev. Janša je baje vse sprejel. Nekaj časa je šlo, dokler je pač šlo. Končalo pa se je, ko je revija začela kritizirati takratno opozicijo. (To so bili zlati časi LDS.) Dejan je bil urednik Demokracije od maja 2001 do začetka leta 2002. Nakar je iz Lucujeve rubrike Šepet sedmega dne v Nedelu izvedel, da bo zamenjan. In je res bil. Vložil je tožbi zaradi nezakonite razrešitve z mesta urednika in prekinitve delovnega razmerja. Verjetno bi tožbi dobil, ampak to se je zavleklo v leto 2003, ko ga je že rekrutirala Styria za Žurnal. Esterajherji so očitno hoteli počistiti stare zamere in so Steinbucha prosili, naj tožbi umakne. Ponudili so mu, da mu pokrijejo škodo, ki jo je zaradi nevšečnosti na Demokraciji utrpel. Morda je pomagalo tudi to, da je bil njihov tedanji odvetnik Tomaž Toplak, poznejši predsednik in/ali član uprave Kapitalske družbe, član SDS. Kakorkoli, tako se to dela. Dejan je navedel samo stroške, ki jih je imel z odvetnikom, in niti tolarja več.

Potem je pisal mesečne kolumne za Finance kakih osem let. Od 2008 do 2016. (Finance imajo daleč najboljši iskalnik pod svobodnim soncem.) Leta 2015 — kot jaz Fokuspokus — pa je lansiral Portal Plus. Lani je prepustil uredniško mesto Tilnu Majnardiju. Ta se mi zdi pa za razliko od Steinbucha res tak populističen desničar. Ampak v to temo ne vrtam, da ne bi spet odkopavala bojnih sekir. (S Steinbuchom, mislim, Majnardija sploh ne poznam.) Res pa je, da eden in drugi znata objaviti kak dober članek. Kot recimo tega nedavnega od upokojenega diplomata Boža Cerarja o Cipi Livni. Zelo dobro napisano.

Židje in Judi

In če smo že pri teh izraelsko-palestinskih temah, je treba povedati, da Steinbucha še bolj kot to, da so ga imeli za desničarja, zdaj moti to, da ga desničarska spletna drhal antisemitsko denuncira kot Žida. Ne da bi ga kdo kdaj vprašal, ali je res. Pa ni? Ne da bi vedel. Pripomnim: vsak Žid — če je res Žid — verjetno ve, da je Žid. Pa tudi noben ne bi rekel, da je Žid — če bi res bil —, ampak bi kvečjemu rekel, da je Jud. Vsaj v slovenščini. Ko pozneje razčiščujeva to izrazoslovje, mi pojasnjuje, da to besedo namenoma uporablja v nekoliko zastareli, pogovorni rabi, ker je tudi mišljena pejorativno, kolikor ga pač kot navadnega Nejuda s tem obkladajo.

Priimek Steinbuch verjetno izhaja iz pokrajine Hessen, kjer je mestece, ki se imenuje Steinbuch (med Mannheimom in Frankfurtom na Majni). Precej Steinbuchov je tudi na Nizozemskem in v ZDA. Tudi v Izraelu, seveda. V Sloveniji malo. Iz SURS-ove baze je razvidno, da jih je šest, kar bi pomenilo, da so Steinbuchi samo Dejan in njegova žena in njuna otroka plus njegova starša. Steinbuch pa mi takoj našteje vsaj še tri sorodnike. Očitno se človek niti na SURS ne more več zanesti. 

Potem pa pomislim: antisemitska desnica? Ni to tavtologija? Že mogoče, mi odvrne. Desnica, ki je proti Izraelu. Tudi taki obstajajo. Torej obstajajo desničarji, ki podpirajo Palestino? Seveda. To so tisti, ki Žide sovražijo do te mere, da podpirajo njihove nasprotnike. Hmm, propalestinski desničarji? Kajpada. Sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj. Zato podpirajo Hamas. Verjamejo v svetovno židovsko zaroto. Zdaj so spet pri sionizmu. Sionistična zarota vključuje tako kovid kot vojno v Ukrajini — ker je Zelenski pač Jud — itd. Njim se vedno vse poklopi.

Ker dajmo si biti na jasnem: antisemitizem pri Slovencih je kar močen in tudi ni nič novega. Že v preteklosti in v tudi v literaturi je čutiti to zaničevanje. Že pri Prešernu, Kersniku, Cankarju se pogosto pojavlja oznaka “žid” z malo začetnico kot sinonim za oderuštvo.

No, no, nisem prepričan. Sicer pa je tega dovolj tudi drugod. Ampak res. Od Shakespearovega Shylocka v Beneškem trgovcu pa do Dickensovega Fagina v Oliverju Twistu in Urije Heepa v Davidu Copperfieldu. Taka je Evropa.Taka je bila stara Evropa.