Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V soboto v soboto, 26. oktobra 2024, pod naslovom Obrazi z Markom Crnkovičem: Blaž Podobnik: O smislu vesolja in kozmični liturgiji. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes ponatiskujemo prvega od treh delov ponatisa.

Mladi raziskovalec na mariborski univerzi Alma Mater Europaea. Sociolog kulture, glasbeni pedagog, glasbenik, bloger, ex-kolumnist. In vernik. Katolik. Gre mu za Boga in za kozmično liturgijo. Dialog dveh peripatetikov iz različnih balončkov.

Poganjek dinastije Podobnik

Enaintridesetletni Blaž Podobnik ni najmlajši poganjek številčne dinastije Podobnik — oz. Oman-Podobnik —, je pa prvo in najmlajše jabolko v drugem ali že v tretjem kolenu, ki je padlo daleč od drevesa in se za razliko od prednikov prebilo v javnost z neoprijemljivimi intelektualnimi storitvami. Ali natančneje: v bistvu ni padel daleč od drevesa, se pa je odkotalil. Blaž je Marjanov (in Tatjanin) sin — eden od njunih šestih otrok — ter Janezov nečak. In kakopak vnuk Ivana Omana.

In če smo že pri predprejšnji generaciji, narod naš dokaze hrani (tekst in ton), kako se je Blaž 21. avgusta 2019 ob odprtem grobu poslovil od svojega dedka, enega od najpomembnejših osamosvojiteljev (in zagotovo najmanj naglas samozaslužnega):

“Hvala, ata, za zgled širine, pokončnosti in neustrašnosti. Bili ste zelo razgledan in vedoželjen človek. Radi ste brali, še nekaj tednov pred smrtjo ste naročili na desetine novih knjig. Kot da vam ni bilo mar, da najbrž ne boste utegnili vseh prebrati. Da bodo le pri hiši!” 

“Ni vam dalo miru, če je bilo kaj drugače kot najboljše. Zato ste se tudi tako angažirali, ko kaj ni bilo tako, kot kmečka pamet veleva, da bi bilo prav. Ko so bili kmetje brez zastopnika, ste jih s svojim gromkim glasom zagovarjali; ko je bila različnost misli zatirana, ste naglas mislili različno; in naposled, ko je bil narod brez lastne države, ste jo ustanavljali. Hvala vam tudi za to, ata.”

Alme Matere

Blaž je študiral sociologijo kulture na ljubljanski Filozofski fakulteti, vzporedno pa tudi glasbeno pedagogiko na Akademiji za glasbo. Trenutno pa je mladi raziskovalec na Fakulteti ISH (Fakulteti za humanistični študij Institutum studiorum humanitatis) na novi univerzi Alma Mater Europaea (AMEU) v Mariboru.

NAKVIS je spomladi podelil AMEU akreditacijo, ravno prejšnji torek (22. oktobra) pa je bila v Kazinski dvorani promocija univerze in inavguracija rektorja prof. dr. Ludvika Toplaka. Blaževa naloga je, da doktorira. Bo pa tudi predaval. Sam pravi, da se mora še zverzirati, da bo znal kaj znanstveno korektno povedati. Dvakrat na teden hodi v službo v Maribor. To je sicer Arisov projekt. (ARIS je Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije.)

Toplovodar

Prvotno je bilo mišljeno, da bo tokrat na sporedu intervju z radijsko in podkastersko zvezdo Mihom Šaleharjem, nekoč mojim rednim kolumnistom na Fokuspokusu (med 2015 in 2017 je prispeval 46 kolumen) — zdaj pa še občasnim Delovim —, sicer pa po novem bolj znanim kot bivšim piromanom, avtorjem self-help knjige za detoksikacijo od alkohola (Notranji pir ali kako se prepiti do konca: priročnik za rekreativne pivke in pivce z dvomi) in kranjskim komedijantom, ki je to svojo izpoved priredil za na oder. Tako imenovanega Toplovodarja sicer imam še na lagerju in bo prej ali slej prišel na vrsto za Obraze. (Če bo on sam za stvar, seveda.)

Ampak zakaj sem si premislil?

Premislil sem si zato, ker sem se prijazno odzval vabilu Blaža Podobnika na pogovor z njim, ki ga je imel voditi … — kdo drug kot Miha Šalehar. Blaž je namreč pravkar izdal knjigo z naslovom Kraljestvo pred vrati: Zapisi o družbi, politiki in Bogu (založba KUD Logos). Gre za njegove kolumne iz Dela, kamor ga je z nekoliko boljšim honorarjem zvabila s Fokuspokusa tedanja mnenjska urednica Ženja Leiler Kos. Blaževe tekste z njegovega bloga občasno še zdaj ponatiskujem. Res pa je, da piše zelo neredno. Pred časom je kolumnistiko povsem opustil. Zakaj, bo delno jasno iz nadaljevanja.

Talkshow

Skratka: 8. oktobra zvečer pridem na lokacijo Podobnikovega pričakovano poduhovljenega talkshowa pod Šaleharjevo sproščeno taktirko. Izbira voditelja pogovora se mi je sprva zdela nenavadna, vendar se je v nadaljevanju izkazala za posrečeno. Mihi je pač profi, kogarkoli že ima za gosta. Mlademu in nadobudnemu Blažu, ki ga cenim, sem s prisotnostjo hotel izraziti spoštovanje in mu dati spodbudo ob njegovi prvi kolumnistični knjigi. Obenem pa sem hotel na licu mesta začopatiti Šaleharja, ki mi tiste dni pred tem kar dvakrat ni dvignil telefona in me tudi ni poklical nazaj. Hotel sem se namreč z njim dogovoriti za ta intervju.

A po pogovoru me je preblisnilo: zakaj pa ne bi delal intervjuja z Blažem? Če je že ta hip na sceni? Šalehar lahko počaka. Navsezadnje bo v začetku novembra premiera te njegove monokomedije v City Teatru. Sicer pa je po prireditvi hitro nekam izginil in ga nisem več videl.

Sv. Anton Padovanski

Če vam povem, da je Kulturno društvo Antonov dom na naslovu Tržaška cesta 85, 1000 Ljubljana, vam nisem povedal ničesar. Skrito je ob viški cerkvi — ki se v resnici imenuje cerkev sv. Antona Padovanskega in je sedež župnije Vič — in je njena prireditvena depandansa. Zraven spada tudi opečnati kvader kapelice, skrit za drevesi ob cesti. Kompleks je neopazno stisnjen med Tržaško, Glinščico in bloke ob Jamovi. Prijazen frančiškan me napoti po stopnicah čez ploščad v dvorano.

Pogovor je bil tam zato, ker Blaž tja pogosto zahaja. Glasbeno izobražen in talentiran kot je, v tem društvu predaja svoje klavirsko znanje otrokom in vodi glasbeno pripravljalnico. In ja, saj res! Pred šestimi leti sem ga poslušal v Operi, ko je z Gombačem in Dovčem in drugimi nastopal kot član spremljevalnega benda na jubilejnem koncertu Aleksandra Mežka ob njegovi sedemdesetletnici.

“Blaž Podobnik on keyboards, ladies and gentlemen!”

Osmega oktobra je bil nemiren, deževen večer, zato sem pol ure zamudil. Ne vem, kaj so nastopajoči in približno dvestoglava množica obiskovalcev počeli pred tem, ampak v bistvu nisem zamudil nič (bistvenega). Pogovor se je ravno začenjal.

Toda čeprav sem se po prstih odplazil v najbolj oddaljeni kot, da ja ne bi koga motil, me je Šalehar opazil. In me takoj apostrofiral, ali ne bi kot njegov in Blažev nekdanji urednik — do neke mere kao kriv za vse tole — za uvod povedal par besed. In potem sem nekaj zimproviziral. Ker kaj sem pa mogel.

Puzzle

Pogovora ne bom obnavljal, lahko pa rečem, da se je Šalehar dobro obnesel. Znal se je uvidevno in spoštljivo vživeti v ta verski ali natančneje verovanjski kontekst, v katerega je Blaža ves ta čas vleklo in h kateremu je prispevala tudi lokacija sama.

Dejansko se mi je zazdelo neverjetno, kako lahko eno samo razpelo — ne veliko in montirano na ne preveč prominentnem mestu — napolni prostor s spokojnostjo. Tudi mene kot nekonvertibilnega ateista to zelo pomirja.

Sem pa opazil, da je Blaž eden od tistih, ki bolje pišejo kot govorijo, nemara pa tudi raje. Tako rekoč moj človek. To mi je načeloma všeč, a mi je tudi postalo jasno, da se z njim ne bo lahko pogovarjati.

Za začetek, mladi Podobnik si pri govorjenju rad pomaga z rokami. Njegovo kriljenje je sicer videti filozofsko slikovito, vendar mu ne pomaga veliko. Predvsem zato ne, ker hoče povedati preveč naenkrat in se zaplete. Govori tako, kot da bi stavke sestavljal iz premnogih povedi in vrivkov, kar bi prevedeno v pisno obliko lahko hitro pomenilo za célo stran navidez raztrganih asociacij s pomišljaji. Te sicer niso brez veze, ne nepovezane, ne preskakujoče, ampak zvenijo kot nesestavljen puzzle. Skorajda bi rekel, da preveč misli, preveč razmišlja. Vsaka izjava — morda celo samo beseda — ga odpelje k drugi misli ali dvema, trema, in potem z malo sreče nazadnje nekako sestavi to kačo. Je pa res, da vse, kar pove, ukazuje pozornost. Blaža ne moreš poslušati neskoncentriran.

Ampak če sem jaz profesor retorike, je Blaž profesor teologije.