Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V soboto v soboto, 30. novembra 2024, pod naslovom Obrazi z Markom Crnkovičem: Z Aleksandrom Bratino o medijskih časih in prostorih, ki jih več ni. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes ponatiskujemo prvega od treh delov ponatisa.

Z vseživljenjskim strokovnjakom za trženje, ki pravi, da v medijih nima več kaj početi, se ni težko pesimistično poistovetiti. Umirjen, a izpostavljen človek v senci se zanaša na številke in vidi svet (medijev) bolj kritično od večine v tem cehu.

Psihologija dela in Dela

Aleksander Bratina (letnik 1961) je psiholog in kot psiholog je tudi začel. Po diplomi na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete je bil tam asistent za psihologijo dela. Do leta 1993, ko se je začel ukvarjati s psihologijo Dela, da tako rečem. Takrat je namreč Bratino povabil na Delo — konkretno v Delo Stik, torej v oddelek za tržne raziskave in trženje — tedanji direktor trženja Jure Apih.

Spoznati sva se torej morala enkrat takrat. Jaz sem bil takrat na Delu odgovorni urednik Razgledov in v drugi polovici 90. let tudi kolumnist Sobotne. Pa sva imela z Bratino kaj stikov? Posredno vsekakor, spomnim se pa ne natančno. Ne bi pa imel nič proti, če bi jih imela več. Vedno se mi je zdel simpatičen. Bil je moder in umirjen, kolegialen in prijazen pa itak. In je še vedno. Kar medije zadeva, je bil človek empirije, vendar po svoje tudi intelektualec. Še danes je prepričan, da bi v upravah medijev morali sedeti intelektualci. Ne sami intelektualci — ker bi jih znalo hitro zanesti v drugo skrajnost, kot samokritično pripomnim —, ampak definitivno tudi intelektualci. Ker to je pač taka dejavnost, da je treba malo bolj subtilno razumeti svet okrog sebe.

Delo, Dnevnik in Večer

Na Delu je bil Bratina enajst let. Do leta 2004, ko ga je Apihu speljal Branko Pavlin, tedanji predsednik uprave Dnevnika. Tam je prebil naslednjih deset let, seveda zadolžen za iste naloge. Do leta 2014, ko je poskusil še pri tretjem velikem slovenskem dnevniku — Večeru. Tja sta ga zvabila Uroš Hakl in Sašo Todorović, ki sta tistega leta postala lastnika Večera. In tako je minilo naslednjih sedem let. Tudi Aleksandrovih. Ko je tandem prodal časopis, je odšel tudi Bratina. Nerad, ampak z veseljem — da se ne spuščamo v detajle.

Tako zdaj v bistvu nič ne dela. O medijih ve vse in si seveda še več misli, ne ljubi pa se mu več s tem ukvarjati. Pravi, da v medijih nima več kaj iskati. Ima to srečo, da je materialno preskrbljen, in smolo — moja interpretacija trenutnega stanja —, da samo še opazuje to nesrečno medijsko krajino.

Tako rekoč na stara leta se z Bratino spet najdeva nekje v Dravljah — kjer ima kot Kraševec iz Komna svoj osrednjeslovenski pied-à-terre — in se prvič resno in skorajda intimno, dve uri zdržema, dva bumerja, pogovarjava o nekem minulem in neponovljivem obdobju. Ker Aleksander pravi, da je to vendarle sreča, da sva dala skozi zlate čase tiskanih medijev.

Res je. Če človek ni preveč nostalgičen — in ne več preveč ambiciozen —, je to kar lepa tolažba.

Diagnoza

Ker je Bratina vedno operiral s številkami — prodanih naklad, predvidenih ali dejanskih stroškov, cen tega in onega v medijih —, se za začetek ne moreva izogniti famozni rentabilnosti. Mene to nikoli ni preveč zanimalo, danes pa me. Ker je to veliko hujši problem kot nekoč.

Marko Crnkovič: Slovenski mediji so nerentabilni. Govorim o tistih, ki se jih vsaj meni samemu zdi vredno spremljati. Vedno bolj nerentabilni. Kakšna je perspektiva?

Aleksander Bratina: Vse gre navzdol. Tudi kar zadeva kvaliteto, ne samo rentabilnost. Ker ko zdaj v miru spremljam slovenske medije, se mi zdi, da po eni strani grejo v smer aktivizma, po drugi pa v smer prodanih vsebin.

MC: Že mogoče, ampak aktivizem v novinarstvu ni nič novega.

AB: Je nekaj novega, ker so novinarji postali aktivisti v tem smislu, da začnejo za nekoga izrazito politično navijati v točno določenem trenutku. Samo poglej, kdaj je objavljen nek tekst. Lahko bi bil objavljen že prej ali kadarkoli pozneje.

MC: Spomnim se primera manjšega nemškega časopisa — v starih časih primerljivega z večjimi slovenskimi —, ki mu je šlo vedno slabše. Ko mu je naklada padla pod sto tisoč izvodov, so zaprli štacuno. Kaj ti to pove? Kdaj je čas, da začne lastnik oz. izdajatelj razmišljati o puški v koruzi?

AB: Takrat, ko medij ne more več dosegati kvalitetnega novinarstva. Svojo dejavnost lahko sicer izvaja še naprej, ampak ne po nekih kvalitetnih standardih.

MC: Pa tudi pri plačah očitno ne grejo pod določeno mejo v tujini. Pri nas pa ne samo da grejo pod mejo, ampak so mnogi tudi pripravljeni delati za plačilo pod mejo.

AB: Saj o tem govorim. Zato pa se danes novinarji selijo v druge poklice. V glavnem seveda v piar. Veliko drugega jim niti ne preostane. Poglej, jaz sem v medijih od leta 1993 in sem že marsikaj videl. Leta 1991 je bil najprej hud padec zaradi osamosvojitve. Oglasni prihodki so padli, pa tudi naklade zaradi padca standarda. Nakar je počasi vse začelo rasti. In je raslo do zadnje četrtine 90. let. Potem pa se je začel trend padanja. Najprej skoraj kot stagnacija, samo po en procent na leto. Leta 2000 so skupne prodane naklade spet zrasle za dva procenta. To pripisujem temu, da je bila šest mesecev na oblasti Bajukova vlada. Mediji so se proti njej zelo angažirali, kar je pozitivno vplivalo na branost časopisov. Politika vseeno pospešuje prodajo. Vsaj včasih jo je. Od takrat naprej pa so zadeve začele padati. Vsaj do leta 2004, ko smo začeli časopisom prilagati knjige in pozneje tudi druge artikle. To je za nekaj časa dvignilo naklade. Čeprav so nas tuji kolegi, ki so to delali že prej — zlasti mediji iz sredozemskega bazena, recimo Italijani in Španci —, na kongresih opozarjali, da bodo naklade še hitreje padale, ko bo akcij prilaganja knjig enkrat konec. Da se bo ta trend še pospešil. In dejansko se je točno to zgodilo tudi pri nas. Sam prijem je bil na začetku sicer silno uspešen. Knjige so bile edicije DZS, urednik zbirke je bil Mitja Čander. Izbral je dvajset romanov za Dnevnik. Največji uspeh je bila Tavčarjeva Visoška kronika. Na koncu se je sicer že bolj slabo prodajalo, pa vendar smo vseh dvajset knjig skupaj prodali v okrog 800.000 izvodih. Na seznamu so bili v glavnem klasiki, pri katerih ni bilo več avtorskih pravic, pozneje pa tudi živi in polpretekli avtorji. Kakorkoli, dokler je to trajalo, je bilo super. Ampak potem se je zgodilo isto kot v tujini. Verjetno so te zadeve časopise tudi razvrednotile.

MC: Ker motiv za nakup časopisa ni bilo zadovoljevanje potrebe po informiranosti?

AB: Tudi. Pozneje namreč mediji niso več prilagali samo knjig, ki so s časopisom precej kompatibilen izdelek. Nazadnje so prilagali celo beštek, zgoščenke, DVD-je in podobne zadeve. Tako da je to razvodenelo.

Zasluge za narod

Aleksander Bratina je eden od tistih, ki so pomembno zaznamovali moje poklicno življenje, čeprav se v bistvu — kot v medijih sicer ni navada — ne on ne jaz ves ta čas tega sploh nisva zavedala. Sobivala sva vsak v svojem paralelnem svetu kolumnistike in urednikovanja ter trženja, raziskovanja, menedžmenta in se tudi čisto lepo, četudi neobvezno razumela, kadar sva imela kaj konkretnega opraviti drug z drugim. Kar je bilo sicer redko.

Res pa je, da sem šele po vseh teh letih izvedel, da je prav Aleksander zaslužen za to, da pišem kolumne za nedeljsko edicijo Večera. Spomnim se, da me je nekega lepega dne leta 2016 poklical in povabil. Nisem pa doslej razmišljal, kdo se je pravzaprav spomnil prav name. Kdo drug, če ne Bratina.

In tako sem začel pisati svojo doslej najdaljšo kontinuirano serijo tedenskih kolumen: v osmih letih in pol sem naštancal 442 tekstov. (Za Sobotno prilogo Dela sem jih napisal 550, vendar v dveh rundah, dolgih šest in slaba štiri leta). Vse brez predaha. Razen pred dvema letoma, ko sem fasal korono in sem bil preveč hin. To je bilo prvič v življenju sploh — in doslej edinkrat —, da sem izpustil termin tedenske kolumne. Toliko o tem, da sem očitno Zdravko Dren. Ali da kopriva ne pozebe. Nema odmora dok traje obnova.

Največ sem jih seveda napisal za Fokuspokus. Po mojem okrog 1500 v skoraj desetih letih. Moral bi prešteti ročno, ker fajle drugače številčim. 

A to še ni vse. Prav tako njegova ideja je bila, da sem v nekem drugem obdobju začel pisati kolumne za sobotno prilogo Dnevnika. Nikoli nisem razmišljal, ali sem se sam ponudil ali me je kdo povabil. Štartal sem leta 2005 še v tako imenovani Zeleni piki, končal pa leta 2010 že v Objektivu, kot so prilogo preimenovali. Prištejte torej k temu še kakih 300 kolumen.