Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V soboto v soboto, 4. januarja 2025, pod naslovom Obrazi z Markom Crnkovičem: Brezalkoholna pijanska debata z Miho Šaleharjem. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes ponatiskujemo prvi del od treh.

Miha Šalehar, radijski voditelj in podkaster. Humorist in duhovitež. Kolumnist. Talent za opisovanje družbenih bizarnosti. Vrhunski stilist, mojster evfemizmov. “Kvalitetno odžejan” bivši piroman, ki je našel svoj “notranji pir”.

Mihilist

Pod prisego izjavljam, da je pijanska debata, ki sledi, tekla — to je nenamerna, a dobrodošla besedna igra — v popolnoma treznem stanju. To ni bilo nepovezano bluzenje, značilno za opite druščine, ampak poljudna tematska razprava ob kavi o socialnem fenomenu alkohola in nasploh o vprašanju, ki ga je nekoč davno ubesedilo Prljavo kazalište: “Što je to u ljudskom biću što ga vodi prema piću?”

Meni osebno je ta tema zanimiva, če jo načne nekdo, ki se mi zdi sam zanimiv. Recimo Miha Šalehar, znameniti radijski voditelj, avtor legendarnih, nekoč zelo poslušanih oddaj Toplovod, Spetek in Latrina na Valu 202, po začasnem odhodu iz etra in vrnitvi prav tja pa Finomenov — da ne omenjamo podkasta Mihilizem.

Skratka: širokoustnež, humorist in duhovitež, tudi kolumnist zdaj tu, zdaj tam — od Fokuspokusa, kjer sta s Tino Deu tolkla vse rekorde branosti, pa do Financ in Dela —, izjemen talent za opazovanje in opisovanje antropoloških in kulturoloških bizarnosti, vrhunski stilist, mojster evfemizmov in spretno zavitega izrazoslovja.

Njegova najljubša oblika fizkulture je gorsko kolesarjenje. Tega ne bi posebej omenjal, če ne bi Šalehar v neki fazi — sicer ne preveč uspešno — iskal svoje identitete in prihodnosti kot turistični delavec v najzahodnejših slovenskih brezpotjih. A kot je včasih znal biti nestabilen in begav, se zdaj zdi, da je našel svoj fokus. Da je svoj notranji pir zamenjal za notranji mir.

C₂H₅OH in C₈H₁₀N₄O₂

Povod za ta profil, potret in intervju je to, da je bil Šalehar do nedavnega tako intenziven in vztrajen konzument alkohola, da bi ga moralno in psihiatrično bolj strogi poznavalci in vseznalci imeli za ne več ne manj kot zasvojenca s C₂H₅OH. Svojih dolgoletnih in bogatih izkušenj z etanolom pa ni zadržal zase, ampak je o svojih pivskih poteh in stranpoteh lani napisal knjigo z naslovom Notranji pir. (Tako kot večina manj iskrenih, prostodušnih, bivših ali še aktualnih žlampačev se je namreč najraje zadeval s fermentiranim zvarkom iz vode, hmelja, sladu in kvasa.)

Notranji pir (Mladinska knjiga, 2023) je v enem letu postal knjižna uspešnica in je po mnenju nekaterih — recimo Mance G. Renko — eden od teh samopomočniških tekstov, s katerimi ponavadi moški v ponavadi zrelih letih mansplainajo svetu kar počez, kako se izogniti določenim težavam in/ali jih preboleti.

Knjigo sem seveda prebral in lahko rečem, da Šalehar ni tipičen predstavnik tega v glavnem žalobnega žanra. (Res pa je, da drugih svetovalno-terapevtskih bestsellerjev nisem bral in jih tudi ne nameravam.) Za pisce te baže Šalehar piše odločno predobro. Karkoli on napiše, izpade dobro. Neglede na strinjanje. Ker z vsem, kar je v Notranjem piru napisal, se nisem strinjal — ali vsaj nisem mogel ali znal razumeti —, sem pa zadevi hotel priti do dna.

(Ta besedna igra pa je bila namerna. Jaz namreč nisem abstinent. Čeprav sva med pogovorom jemala samo kofein. Namreč C₈H₁₀N₄O₂ oz.trimetilksantin.)

Človek z glasom

Domača naloga, ki sem jo moral pred intervjujem narediti, je bil ogled Šaleharjeve istoimenske predstave — monokomedije, kot temu rečejo v entertainment biznisu —, prirejena po tej knjigi. Tako sem se končno enkrat v življenju namenil v SiTi Teater BTC. Bil sem ne neprijetno presenečen. Foyer resda izgleda kot preddverje katerekoli tamkajšnje štacune — če odštejemo oljna portreta ustanovitelja Jožeta Mermala in dive Polone Vetrih, ki visita ob vhodu v dvorano —, vendar je bila publika dostojna in kulturna. Ne ravno premierska, kot sem je vajen iz nacionalnih gledališč, toda nikakor ne taka, da bi ji v svojem kulturnem snobizmu pripisal, da je prišla v BTC pustošit po nakupih, potem pa bi šla še malo v teater. Nek tak dojemljiv in dobronameren srednji sloj, bi rekel.

Premiera je bila marca letos, predstava 20. decembra pa je bila že štirideseta ponovitev. (Ne samo v BTC, ampak tudi v lokalnih kulturnih domovih po Sloveniji.) V začetku meseca pa je založnica Mladinska izdala še tako imenovano zvočnico. Avtor je sam prebral knjigo.

Hja, to so ti ljudje z glasom. Res pa je, da mi Mihi — ko se dobiva dan pozneje v Lokusu v Kosezah — pohofira, da imam tudi jaz ful dober radijski glas. Čeprav se dvajset let po koncu svoje radijske kariere nočem niti slišati (posnetega).

Čeprav je snemanje v SiTi Teatru tako kot Cankarjevem domu prepovedano, sem Šaleharjevo predstavo za vsak slučaj in študijsko posnel. (Samo tonsko, seveda.) Sem pa avtorju naknadno zagotovil, da posnetka ne bom izkoriščal v komercialne namene.

Miha Šalehar je rojen igralec. Ne ravno karakterni, ampak pravi nastopač pa zagotovo. Na trenutke se mi je sicer zdelo, da ne ve dobro, kaj bi na odru s svojo fizično prezenco, vendar je dejstvo, da tam pač mora stati in govoriti in da vse skupaj odlično kompenzira s prepričljivostjo in/ali všečnostjo povedanega. Sam sicer uvodoma pove, da to ni standup nastop, vendar mi je ves čas ta misel šla po glavi. To je to. On nekaj razlaga, folk se pa smeji. Ker je veliko štosov. 

Seveda. Humor je dober medij za plasiranje sporočil.

Duška na dušek

Tako začneva najin koseški pogovor z mojim auftaktom o humorju. Včasih se namreč zamislim, da tudi jaz sam že od nekdaj tako pišem, da poskušam biti duhovit. Čeprav hočem biti predvsem resen in zajeban in pameten. Ampak smisel za humor je za pisca absolutni predpogoj. Brez tega ne gre. Nočem pa biti humorist. Hočem ohraniti do tega žanrsko distanco. Kako naj skratka vključim (tak) humor v resne ali vsaj pač tehtne tekste.

A kot rečeno, glavna tema pogovora je bil pač alkohol. Na neki točki se mi je že zdelo, da s tem preveč težim, ampak me je Miha pomiril, da mu o tem ni neprijetno govoriti. Tako da sva si dala duška na dušek.

Preden začneva, pa še manj znano dejstvo, da priimek Šalehar že vsaj petdeset let — odkar se je Mihi rodil v Trbovljah — etimološko izvira iz besede “šala”.

Disclaimer

Marko Crnkovič: Celo življenje si opravljal svoje delovne obveznosti — ki jih ni bilo malo —, zraven si pa kao ful pil. Sprašujem zato, ker sem jaz v življenju zelo malo pil tudi zato, ker sem imel deadline in sem se jih tudi vestno držal. Nikoli nisem niti enkrat zajebal. Pri vseh tisočih tekstih, ki sem jih moral oddati ob določeni uri. Kako je tebi to zneslo?

Miha Šalehar: Najprej en disclaimer. Po izidu knjige hočejo to moje pitje vsi videt kot nekaj bolj ekscesnega, kot je bilo v resnici. Moja zgodba je zgodba funkcionalnega pivca. Zgodba slovenskega normativa. Nisem bil pijanec, ki bi kar naprej pil. V teh svojih produktivnih dneh — torej ob ponedeljkih, torkih, sredah in četrtkih — sem bil popolnoma trezen. Nisem pil ničeser. Bil sem vikend bojevnik. V petek in soboto sem pil. Že četrtek zvečer je bil moj dan. Priprava na vikend. Pozneje sem dodal še nedeljo. Sem hiperaktiven. Ko delam, delam na polno. Že celo življenje sem tak, da ne morem mirovat. Pri nas doma je kavč praktično nerabljena zadeva. Dokler sem bil v tem zbujenem stanju dela na polno, sem zelo malo spal in zelo veliko delal, potem pa sem ta svoj cepetec v bistvu umiril s tridnevno alkoholno eskapado. Ne seveda cele tri dni, ampak ob večerih sem vedno našel priložnost, da sem se kvalitetno odžejal. In to je trajalo trideset let. Bil sem popolnoma zraščen z idejo, da je to moj način samoregulacije.