Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V soboto v soboto, 1. februarja 2025, pod naslovom (OBRAZI Z MARKOM CRNKOVIČEM) Povečava: Majde Širca hvala bogu ne zanima več medijska zakonodaja. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes ponatiskujemo prvi del od treh.

Tukaj so ključne besede: televizijka, dokumentaristka, film. Kras in Vojteh. LDS in Zares. Poslanka, državna sekretarka in ministrica za kulturo. Pa še marsikaj osebnega. Dobri, stari časi.

Ona ve

Z Majdo sva se med najinima dvema seansama — prvič sredi januarja pri njej doma v Ferantu, drugič pa teden dni pozneje v prenovljenem oz. razširjenem baru Vesolje — ves čas vrtela kot mačka okrog vrele kaše okrog medijev in medijske zakonodaje. Ne samo okrog aktualnega predloga, temveč tudi okrog tega, kar je sama delala in/ali dala skozi. Najprej kot državna sekretarka LDS na ministrstvu za kulturo v času ministra za kulturo Jožefa Školča v tretji vladi Janeza Drnovška (1997–2000), potem pa predvsem kot Zaresova ministrica za kulturo v vladi Boruta Pahorja (2008–2012). Pa tudi že kot poslanka LDS (2000–2004, 2004–2008), nakar še en mesec kot poslanka stranke Zares (2008 do prevzema ministrske funkcije) in po odstopu s položaja po izstopu oranžnih iz Pahorjeve nesrečne koalicije (2011) tistih nekaj mesecev do razpustitve Državnega zbora.

Sama pravi, da je medijska zakonodaja ne zanima. Ne več. Čeprav ne vem — jo provociram —, zakaj potem piše kolumne na to temo (na Siolu, kjer trenutno gostuje kot op-ed). Jaz Majdo redno berem in glede na to, da so njene kolumne ponavadi predolge, vedno pomislim, da bi iz tega v bistvu morala narediti dokumentarec.

Naj vendarle citiram nekaj Majdinih misli na to medijsko temo.

Prepričana je, da “predlog Zakona o medijih zagotovo ne bo poslabšal slovenske medijske krajine”. Čeprav “zakonodaja ne more preprečiti vsega, kar razkraja tkivo družbe”, pa lahko ta “razkroj vsaj omejuje”. Treba da je tudi vedeti, da so pri medijski zakonodaji vedno v igri “veliki vložki interesov medijskih lastnikov, kapitala, politike, pa tudi želje po ohranjanju statusa quo”. Zato upa, “da nam je jasno, da napadi z desnice ne bodo prinesli izboljšanja medijske krajine, temveč kaos, kjer bo svoboda izražanja samo alibi za gojišče usmerjenega obveščanja”.

Glede na to, da imam v zvezi z Majdo povedati veliko — tudi o sebi —, sem se brez posebnega problema vdal v usodo, da bo o medijski zakonodaji pač manj govora, kot sem si sprva obetal. Pa tudi o RTV oz. TVS nisva prav veliko govorila. Zdi se, kot da je upokojena Majda (letnik 1953) šla čez to. Čeprav dvomim. Vem, da je kot insajderka imela vedno veliko konstruktivno neprijaznega povedati o tem “mastodontu”. A navsezadnje, kdo pa je že imel o nacionalki kaj prijaznega povedati razen izjemoma?

Tempus in tempora

Tu vmes moram vskočiti z disclaimerjem za pojasnitev ozadja. V glavnem osebnega, deloma pa tudi političnega.

Z Majdo sva bila dolgoletna družinska prijatelja. Smo bili, pravzaprav, ker smo bili vsaj štirje. Majda in njen pokojni mož Vojteh — Vojteh Ravnikar (1943–2010), arhitekt in profesor na FAGG, tako rekoč zastavonoša slovenske postmodernistične arhitekture — ter midva z Nino Zagoričnik. Z njo se je to prijateljevanje pravzaprav začelo, ker sta se z Majdo poznali z ene in druge strani Kolodvorske oz. Moša Pijadove (TVS in Radio), če ne že s Filofaksa kot kunsthisteričarki, pardon: umetnostni zgodovinarki.

K temu naj prištejem še dve deklici: Kristino Širca Ravnikar in Nike Vogrinec. Mojo pastorko. Zelo možno, da sva se z Majdo kdaj pa kdaj znašla skupaj na OŠ Trnovo na roditeljskem sestanku.

Spomnim se dveh naših prvomajskih destinacij. Prva je bil Rab, kjer smo teden dni prebivali v neki modernistični country style arhitekturi — ki jo je zrihtal Vojteh po vezah od hrvaških arhitektov — na komaj dostopnem ekstremu otoka pri Loparju (s pogledom na Krk, ne na Goli otok). Seveda pa smo šli gledat tudi Kampor, spominski park in pokopališče slovenskih, hrvaških in judovskih taboriščnikov, ki ga je projektiral Vojthov sopriimenjak Edvard. Druga destinacija pa je bila Toskana, kjer je Vojteh kar naprej predaval o arhitekturi. Enkrat smo se dve uri vozili po florentinskem zaledju in iskali neko restavracijo, za katero ni točno vedel, kje je, je pa slišal, da je dobra. Vojteh je bil bolj fajnšmeker kot pa navigator. Spomnim se, da je v apartmaju enkrat za zajtrk spekel šprudlana jajca z bezgovimi cvetovi.

Kronološko vzeto je to bližnje druženje trajalo od atentata na Ivana Krambergerja 7. junija 1992 do evrovizijskega finala v Kijevu 21. maja 2005. (Sorry, zaokrožujem. Ampak tako si lažje in natančneje zapomnim časovne oklepaje.) Potem je to zamrlo. Tempus fugit, pa tudi tempora mutantur in v njih mutirajo zakonske zveze.

Družabna centrala

Majda in Vojteh sta bila center družabnega življenja. Organizirala sta vsaj dva redna letna dogodka: aprila ali maja piknik na Belem križu, konec leta — vsaj po selitvi iz Trnowga v Ferant — pa “dan odprtih vrat” pri njih doma, praviloma 26. decembra.

Pikniki so bili na tako imenovani Kosmačevini. To je bila hiša na pobočju nad Portorožem — off-road z grebenske ceste proti Piranu —, v kateri je nekoč živel Ciril Kosmač (1910–1980), po njegovi smrti pa je prešla v last Društva pisateljev in jo je bilo mogoče za ugodno ceno najeti. Tako sta Majda in Vojteh tam skoraj vsako leto skupaj praznovala svoja rojstna dneva, ki ju imata precej skupaj. Teh piknikov se nismo udeleževali samo običajni družabni osumljenci, temveč tako rekoč cel LDS. (Razen Drnovška in Golobiča, seveda.)

Nekoč sta me Majda in Vojteh nahecala, da sem imel govor na otvoritvi njune razstave, ki sta jo zahvaljujoč naklonjenosti pokojnega kustosa in direktorja Obalnih galerij Tonija Biloslava imela v Galeriji Meduza 2 v Piranu. Vzporedno s svojima profesionalnima življenjema sta se namreč tudi amatersko likovno izražala. Rad sem jima ustregel in izpeljal teorijo, zakaj v bistvu nista amaterja, ampak sta profesionalca. To je bilo 19. aprila 1997. Potem je bil pa piknik.

Dan odprtih vrat pri njih doma pa je bil za razliko od piknikov, kjer se je vedno trlo kakih trideset do štirideset povabljencev, tako rekoč intimen. V njihovi kuhinji. Začelo se je že dopoldan s prigrizki in nadaljevalo s kosilom. Gostje so uletavali in odhajali. Včasih se je zavleklo do poznega večera. Prihajalo je vse živo. Ranko Novak in Alja Predan, Alja Brglez, pa minister za okolje Pavle Gantar, Zora Stančič in Damjan Kozole, Roman Uranjek, naša ladja na tujem Andrej Mrevlje, njegov pokojni brat Gorazd V. Mrevlje s Karin, pa pokojni Silvan Furlan in Jedrt Jež, Bojana Leskovar in Leon Magdalenc, pokojna Vojthova sestra Aljana in njen mož Milan Pogačnik, poznejši minister za kmetijstvo, itd. itd. Ful jih je že odšlo.

Zadnji dan odprtih vrat, ki se ga spomnim, je bil 26. decembra 2004. To vem zato, ker nas je popoldne dosegla novica o katastrofalnem Boxing Day potresu oz. cunamiju v Indijskem oceanu. Ne vem, morda mešam spomine z več teh srečanj, ampak od takrat se spomnim trivialnosti kot to, da je Ahasver Mrevlje prinesel salsicce di cinghiale, ki jih je kupil na poti iz Rima. Pa da je Roman Uranjek prostodušno razlagal neke zgodbice o svojih seksualnih praksah, ob katerih smo se vsi samo odkašljevali. Če se prav spomnim, je prizanesljivi Vojteh rekel, no, vsak po svoje.

Ne spomnim se, ali se je Vojteh nekoč sam deklariral za mehkega terorista ali pa ga je tako označil nekdo drug. Vsekakor je bil eden od najbolj prijaznih in priljudnih ljudi, kar sem jih kdaj poznal. Za rojstni dan mi je nekoč podaril CD Kind of Blue od Milesa Davisa. Rad je imel jazz. Pokojni Tomaž Brate je nekoč delal z Vojthom intervju za Razglede. Dal sem naslov: “Rad imam zidove.” Res je to rekel.