Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V soboto v soboto, 22. februarja 2025, pod naslovom Obrazi z Markom Crnkovičem: Alenka Zupančič pojasnjuje, kam veliki Drugi pelje ta svet. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes ponatiskujemo prvi del od treh.

Profesorica, avtorica, filozofinja in teoretska psihoanalitičarka govori o amerikanskih aktualnostih in drugih umazanih podrobnostih sodobnih družb. In to rada in veliko in konkretno! Tako rekoč s Freudom nad Trumpa in Muska.

“PACT Division”

Dve leti in nekaj po intervjuju z nečakom je v podstrešni izbi Filozofskega inštituta na vrsti teta. (Ne vem, zakaj se še vedno nisem lotil očeta oz. brata.) Mednarodno uveljavljena filozofinja — kot jo klišejsko radi, a ne netočno imenujejo v domačih medijih —, pripadnica Ljubljanske šole psihoanalize, članica priljubljene trojke Žižek-Dolar-Zupančič. Doktorica filozofije, redna profesorica, znanstvena svetnica, raziskovalka na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU. Profesorica filozofije in psihoanalize na European Graduate School (PACT Division: “philosophy, art, and critical thought” — z oxfordsko vejico, se razume). Doktorskim študentom je deset let predavala v Saas-Feeju in malo v Valletti, po novem pa bo v Bergamu. (Tam so podružnice.) Sama pravi, da se ji fancy alpska vasica na 1800 metrih nadmorske višine med štiritisočaki zdi nekoliko heideggerjanska. Filozofinja pač. Sam dodajam, da se v Saas-Feeju dogaja del Ponarejevalcev denarja Andréja Gidea. Je pa to bila tudi snemalna lokacija spota Last Christmas od Georgea Michaela oz. grupe Wham! in smučarskega pregona v Jamesu Bondu V službi njenega veličanstva z Georgem Lazenbyjem.

Je seveda tudi avtorica premnogih knjig in člankov. V Cobissu je cela vrsta Alenk Zupančič, toda ona je rekorderka po številu itemsov o njej in svojih del. Recimo Pustila bi jih trohneti: Antigonina paralaksa, Poetika, Seksualno in ontologija, Kaj je seks itd. itd. Njene knjige v glavnem izhajajo v zbirki Analecta, ki jo izdaja Društvo za teoretično psihoanalizo.

Za potrebe tega intervjuja sem se osredotočil na njeno zadnjo knjigo Disavowal. (Polity Books, 2024). V nekaj jezikov je že prevedena, tudi v hrvaščino (Poricanje), v slovenščino še ne. Ker sem knjigo nujno rabil, mi jo je avtorica sama poslala po dveh hitrih kurirjih: ona svojemu sinu, njen sin mojemu, moj sin pa meni. Zunaj rahlo sneži.

Nikoli brez rešpekta

Intervjuje grem delat sproščen, vendar nikoli brez rešpekta. V primeru Alenke Zupančič pa še posebej. Ker se mi zdi, da v bistvu nimam pojma o ničemer. No, skoraj. Morda zato, ker so njeni starejši kolegi — pa že tudi z njeno pomočjo — psihoanalizo v Sloveniji tako popularizirali, da se lokalnim intelektualcem moje sorte že od nekdaj zdi, da je to del splošne izobrazbe vsakogar. Kot da s(m)o vsi prebrali celega Freuda pa še Lacana zraven. No, nekaj že vem na to temo, vsega pa še zdaleč ne.

Pri tem intervjuju pa je pomagalo dejstvo, da Alenka rada govori o aktualnostih — da ne rečem umazanih podrobnostih — sodobnih družb. Z vrha slonokoščenega stolpa filozofije in psihoanalize, skritega v obskurnih, detached oblakih, skače direktno v trivijo Trumpovih eksekutivnih ukazov in Muskovih falacij in jih briljantno artikulirano secira. Kam veliki Drugi pelje ta svet. Klimatska kriza. Primeri disavowala.

Pomagalo pa je tudi, da Alenka Zupančič govori hitro in nezaustavljivo. Človek vpričo nje tako rekoč ne pride do besede. Kar je včasih dobro. Ker je bolje prisluhniti.

Kaj je “disavowal”?

Marko Crnkovič: Kaj je “disavowal”? Kako to prevajamo v slovenščino?

Alenka Zupančič: Utajitev. Disavowal je v nemščini Verleugnung. V osnovi tega mehanizma je paradoks, ki ga je Freud že zelo kmalu opazil. Namreč, da nezavedno ni enostavno kontejner potlačenih vsebin, za katere je dovolj, da jih ozavestimo in sprejmemo. Freud je opazil, da lahko nekdo v celoti intelektualno sprejme potlačeno vsebino, vendar težave in simptomi ne izginejo, saj mehanizem potlačitve vztraja naprej. Bolj kot vsebina potlačenih misli je nezavedno proces oz. delo: delo cenzure, proces preoblikovanja, zgostitev, premestitev. Ključni akter tega procesa je nezavedna želja, ki ni zvedljiva na posamezno vsebino. To sta dva različna nivoja, in prav razlika med njima se aktivira v mehanizmu utajitve. Racionalno lahko popolnoma sprejemamo določeno dejstvo, hkrati pa je to dejstvo za nas oropano vsake realnosti. Čeprav smo sposobni o njem govoriti, je tako, kot da to dejstvo za nas ne bi obstajalo.

MC: Objet-fétiche?

AZ: Freud je govoril o “fetišistični utajitvi”, pri kateri objekt-fetiš prevzame vlogo tega, da namesto nas verjame to, česar sami racionalno ne verjamemo. Pri Freudu je fetišizem neposredno vezan na pojem kastracije. Fetišistična utajitev je utajitev kastracije oz. njene nevarnosti. Poenostavljeno rečeno: fetiš lahko postane zadnja stvar, ki jo vidi moški, preden opazi, da ženska nima falosa. Recimo čevelj, nogavica, podvezica. Detajl, ki lahko pozneje v erotičnih odnosih postane fetiš. Torej objekt, ki nam omogoča uživati s partnerjem. 

MC: Zadnja stvar v kakšnem smislu?

AZ: Zadnja stvar ali pa stvar, ki je asociativno povezana z mankom, z razliko, ki bi lahko delovala travmatično. Fetiš je nekaj, kar ti omogoča racionalno sprejeti, da drugi nima falosa, pri čemer pa lahko brez tesnobe še naprej uživaš samo, če verjameš, da vendarle ni čisto tako. Ker če se kastracija lahko zgodi drugemu, se lahko zgodi tudi nam. S fetišem se branimo pred tesnobo, ki jo lahko vzbuja ta možnost. 

Pojem fetišistične utajitve lahko razširimo tudi na druge travmatične dogodke ali predstave. Žižek v neki knjigi navaja lep primer. Gre za zgodbo o moškem, čigar ženi so diagnosticirali raka in je tri mesece pozneje umrla. Mož je njeno smrt preživel neprizadeto. Hladnokrvno je govoril o svojih zadnjih, travmatičnih trenutkih z njo. Kako? Je bil brezčuten?

Hrček

AZ: Kmalu pa so njegovi prijatelji opazili, da med pogovori o pokojni ženi vedno drži v rokah hrčka, njenega hišnega ljubljenčka. Ta hrček je po ženini smrti postal njegov fetiš. Poosebljena utajitev njene smrti. In ko je nekaj mesecev pozneje hrček umrl, se je moški zlomil. Morali so ga hospitalizirati.

Skratka: hrček, povezan z ženo, je bil fetiš, ki mu je omogočil utajiti travmo ob njeni smrti. Racionalno je to izgubo sprejemal in se je je zavedal. Obenem pa se je zaščitil s tem fetišem, ki mu je omogočal, da izgube dejansko ni sprejel. Zlomil se je šele, ko je izginil fetiš. Fetiš ti omogoča, da vednost, ki jo imaš in ki je neizpodbitna, ohraniš na distanci, da te čustveno ne prizadene in da derealizira travmatično realnost.

Fetišizem je izhodišče pojma utajitve. Ta pojem je nato v vsej njegovi širini razvil Octave Mannoni in predlagal zelo lepo, natančno formulo utajitve: “Saj vem, pa vendar.” Saj vem, da je tako, pa vendar na nek način še naprej verjamem, da ni, oz. da delujem, kot da ni. Lep primer sta Dedek Mraz ali Božiček. Saj vem, da ne obstajata, ampak če otrokom dajem pod smrekico darila in uprizarjam ves ta šov, potem lahko na nek način tudi sama še naprej uživam v Dedku Mrazu. Čeprav vem, da ga ni.

Paradoks je, da ne gre za nasprotje med vednostjo in verovanjem, ampak se verovanje tako rekoč prilepi na vednost, pri tem pa postane ključno prav zatrjevanje te vednosti. Prav to, da rečem, da dobro vem, kako stvari stojijo, mi omogoča še naprej verjeti nasprotno. Zatrjevanje, da vem, je pogoj, da lahko še naprej delujem, kot da ne vem. Da javno rečem, oh, jaz pa že nisem tako naivna, da ne bi vedela, da je tako. Prav ta zatrditev vednosti prevzame vlogo fetiša, ki mi omogoča to vednost ohranjati na distanci.