Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V soboto v soboto, 26. aprila 2025, pod naslovom (Obrazi z Markom Crnkovičem) Ksenija Horvat: Pesimistično optimistična izpoved direktorice v javnem sektorju. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes ponatiskujemo prvi del od treh.

Ksenija Horvat je prepoznaven televizijski obraz, ki pa se je preselil na drugo stran kamere — na vodilni položaj direktorice Televizije Slovenija. Kjer ni vse tako, kot je sama mislila. Kaj šele tako, kot se zdi nam.

RŠ ➜ Val ➜ BBC ➜ TVS

Kot mnogi kolegi družboslovci, ki jih je že med študijem zaneslo v novinarski poklic — ona konkretno kot primerjalka in sociologinja kulture —, je tudi Ksenija Horvat začela na Radiu Študent in potem prestopila v tisto manj razvpito valilnico kadrov, ki so tendirali v maistream. Namreč na Val 202. Oddaje z naslovom Kulturne drobtinice se spomnim, ker sem bil z Radiom Slovenija nekoč v žlahti, nisem pa vedel, da jo je delala tudi ona. Ne spomnim pa se je kot voditeljice Studia City — čeprav sem bil v bližini —, kaj šele njenega sovoditelja Marjana Novaka (pozneje tudi BBC World Service, danes pa MM, torej Marketing Magazin).

Sama pravi, da bi kot Borovničanka lahko živela pri starših, ampak je hotela biti samostojna. Z rednim sodelovanjem so tudi honorarci — takrat še ne prekarizirani — komot preživeli. (Res pa je, da to delo ne šteje v pokojninsko dobo. Pa saj ne, da bi že razmišljala o upokojitvi. Pri petinpetdesetih že ne. Itak ji doba teče že od leta 1992.)

Njena prva redna služba je bil skratka BBC — BBC World Service, Slovene Section. (Kar je pa tudi valilnica kadrov, če smo že pri tem. In to vrhunska.) Leta 1992 je šla v London nadomeščat za tri mesece, potem pa so jo vzeli za stalno — ker urejen trg dela —, tako da je ostala šest let. Posebej pohvalno je, da je študij na Filofaksu dokončala ob delu, na daljavo. In se potem le vrnila. Direkt na Televizijo. V zunanjepolitično redakcijo. Nekaj časa — med 2001 in 2005 — je kot trojka z Mojco Širok in Janjo Koren vodila Odmeve. Tega se tudi ne spomnim. Čudno. Človek bi rekel, da se samo časopisne objave pogrezajo v pozabo, pa se očitno tudi televizijske. Če nismo ravno infatuirani z dotičnimi vsebinami in ustvarjalci.

Sledijo moja predpripravljena vprašanja in na trenutke presenečena in nejeverna podvprašanja — ker se nehote izkaže, da tako kot tričetrt Slovenije nimam pojma, kako RTV oz. TVS dejansko deluje — in Ksenijini nepoboljšljivo optimistični, a tudi v usodo vdani odgovori.

Brez Eutelsatovih dnevnic

Marko Crnkovič: Ti je žal, da si direktorica? Gledalci pogrešamo tvoje intervjuje in zunanjepolitične oddaje.

Ksenija Horvat: Žal mi je za intervjuji in profili. To je bilo res lepo ustvarjalno obdobje. Imela sem svobodo, sama sem si lahko izbirala goste in teme, ogromno sem se naučila. Super je bilo. Ampak po tisti politični kalvariji na Televiziji Slovenija smo se novinarji odločili, da se je treba premakniti iz cone udobja. Tako se nas je veliko kolegov — ki bi lahko bolj udobno, če že ne ležerno živeli in delali naprej — odločilo, da Televizijo sestavimo nazaj. TVS je bila najbolj ranjena od vseh delov RTV.

Marko Crnkovič: Ranjena kadrovsko?

Ksenija Horvat: Kadrovsko in ustvarjalno … Vse je zamiralo. To ni bila samo krivda takratnega vodstva. Veliko stvari se je nabiralo že prej. Vodilni niso razmišljali, kako bomo živeli brez Eutelsatovih delnic. Nekdanji generalni direktor Kadunc sicer pravi, da je bilo veliko narejenega. Ja, saj nič ne rečem. Ampak po koncu desnega prevzema RTV smo ostali na čistini. S proračunom kot leta 2012, cene pa so šle gor za trikrat. In brez varovalk, s katerimi bi si lahko pomagali. Imamo, kar imamo. Televizija stane. Brez denarja je ne moreš delati. Mogoče sem bila naivna, ko sem se v to spustila, ker sem mislila, da se dá nekaj narediti že z zanosom in z veliko truda, tudi z ustvarjalnostjo in znanjem. Tega je na Televiziji vendarle še veliko.

Marko Crnkovič: Malo dnarja, malo muzike je problem vseh medijev. In kako zdaj kaže po epohalnem zvišanju RTV prispevka?

Ksenija Horvat: Misliš zvišanju za drobiž? Tudi to bi bilo nekaj, če ne bi vlada dvignila plač javnim uslužbencem. Kar smo pridobili s povišanjem prispevka, gre zdaj za plače. Ki si jih seveda ne določamo sami. Za program ostane bore malo od tega. Zdaj bom rekla nekaj bogokletnega: največji pritisk, ki ga doživljamo, je to, da nismo finančno avtonomni. Da moramo prosjačiti vlado za finančno podporo. To je zelo bedno. Tega sicer ne delam jaz, to dela uprava. Ampak če bi bila jaz predsednica ali članica uprave, bi to težko počela. Ker mislim, da če ima država javni medij, potem naj zanj dostojno poskrbi. Poskrbeti pa mora tudi za to, da ta javni medij deluje v okviru jasnih zakonskih parametrov in da izpolnjuje javni interes. Ampak kaj je javni interes? To je pomembno družbeno vprašanje. Novela Zakona o RTV je bila napisana na hitro, ker je reševala situacijo, ki je bila takrat najbolj pereča. Mi pa še vedno rabimo zakon, ki bi RTV na novo utemeljil. Ker zavod ne more ostati tak, kot je bil zadnjih trideset let. Saj dejansko ni isti, zato je treba na novo definirati javno poslanstvo, javni interes. Kaj naj zdaj delamo. Ali naj še vedno funkcioniramo tako kot zdaj? TVS in Radio Slovenija — vsak s svojimi programi, vključno z manjšinskimi —, pa MMC, Regionalni center Koper, Regionalni center Maribor, dva orkestra … Svet sam se spreminja, vse je digitalno, vse se dogaja na platformah. In tega v obstoječem Zakonu o RTV skorajda ni. Vse bi bilo treba narediti na novo. Ampak najprej rabimo stabilno upravo. Skratka, več se ukvarjamo s tem, kako preživeti v dani situaciji, kot pa se s tem, kje bo RTV čez trideset let. Ali pa vsaj čez tri ali čez pet. Vsi javni servisi se s tem ukvarjajo, ker imajo tudi sami težave. Tudi ORF. Kdo ve, kaj bi se zgodilo z njimi, če bi Svobodnjaki prišli v koalicijo. Ko so bili nazadnje v vladi [v prvi Kurzovi 2017–19, notranji minister je bil Kickl; op. MC], so že imeli pripravljen načrt privatizacije. Vključno s preimenovanjem in z množičnimi odpuščanji. Kako najti definicijo javnega servisa v tej ponoreli tviteraški medijski sferi?

Marko Crnkovič: Zakaj je vedno desnica tista, ki ne vidi smisla v zadovoljevanju javnega interesa na področju medijev, češ, zakaj bi javni mediji sploh morali obstajati.

Ksenija Horvat: Zakaj pa potem mora biti javno zdravstvo, javno šolstvo …

Marko Crnkovič: Zato, ker so ljudje bolani. Država je zainteresirana, da so državljani zdravi in izobraženi. Da jim zagotovi vsaj osnove.

Ksenija Horvat: Morajo pa biti tudi obveščeni.

Marko Crnkovič: To ni tako bistveno. Ne tako kot biti zdrav in izobražen. Razen tega se pri informiranju lahko znajdemo po svoje.

Ksenija Horvat: Okej, recimo. Ampak noben problem, ki ga imamo, ni samo naš. To niso samo problemi RTV. Večino teh problemov imajo ORF, BBC, ARD [Arbeitsgemeinschaft der öffentlich-rechtlichen Rundfunkanstalten der Bundesrepublik Deutschland, op. MC], ČT [Česká televize] …

Javni uslužbenci

Vem, da so novinarji na RTV — in vsi ostali zaposleni — javni uslužbenci. Spomnim se, da je bil cel halo, ko so to uvedli. Ampak do danes sem vedno mislil, da je to principielno, da ne rečem prestižno vprašanje. Biti del javnega sektorja ali veljati za uradnika je za novinarja žalitev. Novinarstvo je vendar svoboden poklic. Tako rekoč eden od septem artes liberales. Natančneje, ena od tistih treh “umetnosti”, ki spadajo v trivium — gramatika, retorika in dialektika. (To omenjam, ker sva s Ksenijo oba primerjalca in primerjalci radi delimo znanje iz prvega letnika faksa.)

Toda na moje presenečenje ima to daljnosežnejše posledice. S Ksenijo se nekaj časa morda ne razumeva, ko načneva to temo.

Marko Crnkovič: Se spomniš, ko sem te pred dobrimi dvajsetimi leti rekrutiral za svoj nesojeni dnevniški projekt? Hotel sem te angažirati kot zunanjepolitično urednico.

Ksenija Horvat: Seveda se spomnim, ravno danes sem o tem razmišljala. Bila sva na kavi v Sir William’s pubu.

Marko Crnkovič: Takrat sem bil šokiran nad konservativnostjo kolegov, ker so mi vsi, ki sem jih tipal, odgovarjali, da se bodo raje držali svojih služb. Tudi če niso bili zadovoljni. Nasplošno sem bil razočaran, ker v njih nisem zaznal ambicioznosti. Res pa je, da je medijem takrat šlo dobro in da ljudje niso imeli eksistencialnih razlogov, da bi menjali službo.

Ksenija Horvat: Na Televiziji je bilo takrat res dobro obdobje. Bilo je ne samo veliko več sredstev kot danes, ampak si si tudi, če si pokrival neko svoje področje — in zame je to bil Bližnji Vzhod, ki me je zelo vlekel —, lahko večkrat na leto privoščil zanimive terene. Delala sem dolge oddaje, se nanje tudi dolgo pripravljala, tako da sem bila v tistem obdobju profesionalno zelo zadovoljna. To so bili časi, ko nas še niso dušila pravila javnega sektorja. Če si delal oddajo, v katero si verjel in ki ti je ful pomenila, si jo delal teden ali dva podnevi in ponoči. Danes to ni več mogoče. Ker štejemo ure. Danes moraš biti v službi osem ur, potem pa moraš domov.

Marko Crnkovič: Eh, no?

Ksenija Horvat: Moraš. In če ne greš, moraš z argumenti dokazati, zakaj moraš ostati. Ker ti pripadajo nadure. Mi pa si ne moremo privoščiti nadur. Ker jih je treba izplačati.

Marko Crnkovič: Čakaj malo. Če hočeš delati dobro — in če to pomeni veliko —, ne smeš delati več kot osem ur na dan?

Ksenija Horvat: Ne smeš. Ker ni sredstev za izplačevanje nadur.

Marko Crnkovič: Ne smeš pa narediti gratis, da tako rečem, če ti je v veselje, da nekaj dokončaš tako, kot hočeš?

Ksenija Horvat: Ne moreš biti gratis v službi.

Marko Crnkovič: Pa saj tako vendar delamo novinarji! Nikoli nismo seštevali ur, dokler ni bilo fertik!

Ksenija Horvat: Zakaj smo se odločili za novinarski poklic? Tudi zato, ker nam je bila všeč ustvarjalna svoboda. Dva tedna si delal neko zgodbo kot nor, včasih še več naenkrat, in ti ni bil problem delati osemnajst ur na dan, če je bilo treba. Po tem pa je spet prišlo obodbje, ko si lahko hodil v službo opoldne. Ker si pač moral narediti samo kratko poročilce za Dnevnik.

Marko Crnkovič: Skratka, prej ste delali več kot osem ur na dan, ampak brez izplačanih nadur?

Ksenija Horvat: Nikoli nadur. Ma kje! Ko še nismo bili del javnega sektorja. Nihče nas ni vprašal, koliko delamo. Saj se nismo štempljali!

Marko Crnkovič: Sem mislil, da je to, da spadate v javni sektor, načelni problem.

Ksenija Horvat: Ne, ni samo načelni problem. To bistveno omejuje ustvarjalno svobodo. In to je pripeljalo do tega, da nismo več zanimivi za najbolj talentirane in sposobne kadre.