Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Večera V soboto v soboto in na spletni strani Večera, 16. avgusta 2025, pod naslovom (OBRAZI Z MARKOM CRNKOVIČEM) Luka Novak se ne dela Francoza. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes ponatiskujemo prvi del.

Nekoč moj intelektualni alter ego (in/ali jaz njegov), potem založnik, danes pa mednarodni ekspert za avtorske pravice. V vsakem primeru in ves čas pa tudi Parižan. Že petdeset let. Le voilà! Francoza se delam jaz.

Vodič personnifié

Če bi se dosledno držal koncepta, da v seriji Obrazi objavljam profile, portrete, intervjuje z ljudmi, s katerimi sem imel v življenju tako ali drugače kaj opraviti, bi Luka moral biti zelo na začetku, če že ne prvi — ne pa štiriinpetdeseti. Ker je med tistimi redkimi, ki so me v življenju odločilno zaznamovali. Da bi se ga lotil, sem razmišljal že dolgo, vendar sem vedel, da bo to zelo težko. Zato sem čakal ekstra razlog. Ali izgovor, če hočete.

In zdaj sem ga končno dobil. Luka Novak je namreč v začetku julija pri svoji založbi s heideggerjanskim imenom Totaliteta — sehr sinnhaft, ja — izdal svojo novo knjigo pod naslovom Pariz na vse strani: Spomini in kulturna zgodovina skozi pol stoletja pariškega življenja. Gre za briljantno in ekstaktno, četudi za neposvečene in nesenzibilizirane v prehude detajle napisan miks esejistike in memoaristike, ki zaobjema Lukov Pariz od zgodnjih 70. let, kjer je tri leta hodil v šolo, pa do danes, ko se vrača v svoj pied-à-terre. Samo streljaj od tam, kamor sta ga kot osemletnega fantiča iz Roških blokov na Streliški prvič pripeljala mama in oče z noničevim fičkom.

Še več! Pariz na vse strani lahko beremo tudi kot neke vrste vodič personnifié. Pa ne le po kulturnozgodovinskih znamenitostih ter topografskih in transportnih zanimivostih Pariza (in drugih delov Francije), ampak tudi vodič po kulinariki, potrošništvu, blagovnih znamkah. To je en tak Lonely Planet — but with lots of people hanging around — za hedonistične intelektualce, ki trpijo za frankofilijo.

Ko sem mu zdaj rekel, da bi ga delal za Večer, sem v šali dodal, da bi lahko o njem napisal vse, ne da bi se sploh dobila in posnela pogovor. V tem je nekaj resnice. Velik del mojega odraslega življenja je povezan z njim, intelektualno sva med faksom skupaj rasla, veliko sva skupaj doživela, dobro ga poznam, o njem vem veliko. Seveda pa tak kabinetni portret ne bi bil samo minibio Luke Novaka, ampak tudi moja lastna Bildungsnovela. Kar pa se v tako radikalni obliki ne bi spodobilo. Kljub temu pa bo to vendarle eklektična mešanica vsega tega, obogatena z izborom dobesedno transkribiranega kramljanja o založništvu, francoski politiki in kolektivnih avtorskih pravicah.

Vale-Novak: biblio, bio

Luki se je tako mudilo na faks, da se je pogojno vpisal v prvi letnik primerjalne književnosti že kot dijak četrtega letnika Šubičeve gimnazije in vzporedno hodil na predavanja na Filofaks, po maturi pa je naredil še vse izpite za prvi letnik in potem odslužil vojsko. Tako sva se znašla skupaj v drugem letniku, čeprav je leto dni mlajši od mene. Diplomirala sva istočasno leta 1987. On iz teorije postmodernizma, jaz iz Mallarméja in slovenske poezije. (Oba z desetko.)

Po diplomi si je vzel sobotno leto in potem šel v Köln in Tübingen delat podiplomca iz komparativistike in romanistike, konkretno na temo literarnih salonov. Leta 1993 se je vrnil in postal direktor družinske založbe Vale-Novak, ki jo je leta 1990 ustanovila njegova mama Edvina. Najprej so izdali oz. ponatisnili znamenito Kuharico sestre Vendeline, v naslednjih petnajstih, šestnajstih letih pa še kakih tristo, tristopetdeset naslovov. Med drugim Paola Coelha (Alkimista), Bridget Jones — no, Helen Fielding —, cel kup Alaina de Bottona, Frédérica Beigbedera (2.999 SIT, Windows on the World), Madonno (slikanico Jakov in sedem roparjev) in še mnoge druge.

Vale-Novaki so na Wolfovi revolucionirali koncept knjigarne, da se je dalo med listanjem njihovih knjig spiti kavo, in potem še izumili koncept trgovine s konceptom v večetažni stari hiši na Židovski stezi. Tam so po nadstropjih prodajali ne samo knjige, ampak tudi modne znamke — recimo Seven, Bikkembergs, Diane von Fürstenberg, Acne itd. —, na vrhu pa je bil bistro. Tam smo pridno kupovali in konzumirali, oni pa so dajali prijateljske popuste. To ni zelo dolgo trajalo. Verjetno je bilo za ljubljanske potrošniške navade preveč kulturno, fancy in upmarket. Ampak še vse do danes je to edina trgovina v zgodovini ljubljanskega trgovstva, v kateri bi kar posedal in posedal in se družil, če že ne tudi trošil.

Leta 2010 je Luka prodal založbo Mladinski knjigi. Z nepremičninami ali najemniškimi razmerji vred, pa z zalogami in zaposlenimi. Kataloga oz. pravic pa ni prodal. Založba na papirju še obstaja.

Če smo že pri teh biblio- zadevah, naj to še dopolnim z Lukovo osebno -grafijo. Napisal je dva romana: Zlati dež ali Kaj hoče moški (2008) in Občutek pomladi v Litzirütiju (2012). V francoščini je napisal Le Métro, Inconscient urbain (2017; v slovenskem samoprevodu pod naslovom Podzemna železnica kot urbano nezavedno: Kako je metro ukinil naključje in postavil temelje za moderni razvoj) in Phénoménologie de la mayonnaise (2018; Polje gastronomije: Od racionalizma prek absolutizma do družabnih omrežij).

Kot pameten človek se v življenju ni preveč posvečal publicistiki. A kot je znano, smo začeli skupaj s kolumnami v Teleksu. Naslednje leto bo štirideset let! Skupaj sva zagrešila še neko pozabljeno rubriko Levo/Desno v Mladini konec 80. let, ki se je po mojem niti Robert Botteri ne spomni. (Naslov ni imel političnih konotacij.) Predlani je doktoriral na Filozofski fakulteti z disertacijo Potrošniška družba v francoski in italijanski literaturi med letoma 1882 in 1975.

Saj res, Luka dobiva tudi odlikovanja. Ne slovenska, seveda, ampak francoska in italijanska. Leta 2022 je postal chevalier de l’ordre des Arts et des Lettres — kar si lahko prislužijo “osebe, ki se odlikujejo v ustvarjanju na področju umetnosti ali literature ali s svojim prispevkom k širjenju umetnosti in literature v Franciji in v svetu” —, naslednje leto pa še Cavaliere della Stella d’Italia — kar dobiš za “rapporti di amicizia e di collaborazione tra l’Italia e gli altri Paesi”.

Mene počasi mineva, da bi se v tekstih afnal s tujimi jeziki, ampak tokrat se bom intervjuvancu na ljubo prepustil tem starim impulzom. Ker ne poznam poliglota, ki bi tako brezhibno in tekoče govoril francosko, italijansko, nemško in angleško. Ampak res brezhibno. Vključno z updatanim pogovornim jezikom in totalno brez naglasa.

Založniška leta

Marko Crnkovič: Če se prav spomnim, si takrat imel teorijo, da so subvencije za knjige brez veze, in sploh nisi nikoli kandidiral. Zdaj pa brez tega najbrž ne gre.

Luka Novak: Prav si si zapomnil. Ne da nismo hoteli subvencij, ampak to sta bila dva miselna vlaka. En je bil ta, da se mi je zdelo subvencioniranje kulture brez veze, ker se v tem primeru ne razvija tista prava kultura, kot bi se morala glede na tržne zakonitosti, ampak tista, ki jo duši država.

MC: Čeprav, no, slovenski trg …

LN: Kakorkoli, založba Vale-Novak je večkrat zaprosila za subvencijo, ampak je nikoli nismo dobili.

MC: Ker so dajali ta velikim?

LN: Ne, ne samo ta velikim, saj so dajali tudi manjšim založbam. Ampak mi smo bili preveč pop. Tretirali so nas tako, kot da smo tako ali tako preveč komercialni in da se bomo že lahko znašli na trgu. Kar pa za določene knjige seveda ni bilo res in smo jih morali subvencionirati sami z tistimi, ki so se dobro prodajale. Prosili smo tudi za petletno programsko subvencijo, imeli smo razdelane programe, tudi neke klasike smo dali not, vse živo. Pa spet nismo dobili.

Neodvisno od tega pa sem jaz zagovarjal stališče, da bi bilo bolje, če subvencij ne bi bilo. To je bil ta drugi vlak, ki sicer ni bil povezan s prvim, da smo se za subvencije vseeno prijavljali, čeprav jih nismo dobivali. Dandanes za založniškem trgu težko preživiš brez subvencije. Čeprav je po drugi strani tudi dejstvo, da nekatere založbe živijo samo od subvencij, ker knjige prodajajo izključno knjižnicam za izposojo. Te založbe poberejo večino sredstev. Za majhne in neodvisne ne ostane veliko.

MC: Ampak v teh primerih gre za kakšne popularnejše zadeve?

LN: Ne, nima veze. Knjižnice kupujejo vse, popularnih knjig sicer več. Ampak dejstvo je, da obstajajo založbe, ki delajo samo na tem, da dobijo subvencijo in prodajo naklado knjižnicam. Na trgu pa jih skorajda ni. Ker jim niti ni treba.

MC: Pa je knjižnična izposoja merilo, kako bi neka knjiga funkcionirala na trgu?

LN: Do neke mere. Ampak v vsakem primeru je knjižnična izposoja odraz tega, da se ljudem ne dá kupovati knjig. Odraz potrošniške lenobe, če hočeš. Ljudje grejo v knjižnico in si knjigo izposodijo.

MC: Potrošniška lenoba? To je tvoj izraz za šibko kupno moč?

LN: Ne. Preprosto se jim ne dá. Saj to je največji paradoks knjižnične izposoje. V knjižnicah si knjige izposoja dobro stoječi srednji sloj. Ljudje, ki imajo več kot dovolj, da bi knjige kupovali. Seveda si jih izposoja tudi nižji sloj, ampak v knjižnicah je največ srednjega. Knjigo bi lahko kupili, ampak se jim zdi brez veze, ker jo lahko dobijo v knjižnici.

MC: Ker jim nič ne predstavlja, da imajo doma knjige na policah.

LN: To itak ne. No, kakšno knjigo morda že kupijo. Redno sledim izposoji na Cobissu in vidim, da je na nekatere knjige treba čakati tudi tri mesece, ker so rezervirane in je čakalna vrsta. Kar pomeni, da človek raje čaka tri mesece, kot pa da bi šel v knjigarno in knjigo kupil. Razumem tiste, ki nimajo. Tak človek si bo knjigo valjda izposodil. Ampak knjižnice v osnovi niso namenjene srednjemu sloju. Namenjene so deprivilegiranim. Seveda ne gre samo za socialni moment, ampak tudi za dostop do znanja, ki mora biti na razpolago vsakomur, pa tudi za arhivsko funkcijo, ker je pač toliko stvari že out of print. To je vse fajn, ampak za starejše knjige in za razprodane. Ne pa za bestsellerje, ki so naprodaj v knjigarnah.

MC: To je vse res, ampak knjige so drage.

LN: Ma ja. Približno tako kot v Franciji.

MC: Že, že, ampak pri nas je manjša kupna moč.

LN: Naša kupna moč ni nič drugačna od francoske. Povprečna plača je ista. [Ne čisto: Francija 42.662 €, EU27 37.863 €, Slovenija 33.081 €; op. MC.] Slovenska povprečna plača je višja od italijanske [32.749 €; povprečna neto mesečna plača v Sloveniji je maja 2025 znašala 1.592,31 €; op. MC]. Tako da je cena slovenskih knjig primerljiva z italijanskimi. Dobro, v Italiji imaš te collane, ki stanejo dva, tri evre, ker jih tiskajo v 50.000 izvodih, česar pri nas ni. Klasična knjiga pa stane toliko kot pri nas. Starejše in v mehki vezavi stanejo 15 do 20 evrov, nove in v trdi vezavi pa ravno tako 20, 25, 30 evrov. Tako da cene niso razlog, da Slovenci ne bi kupovali knjig. Knjige stanejo enako kot kjerkoli, pa tudi povprečna plača je zdaj že zelo evropska. Srednji sloj ima dovolj. Če ima dovolj, da kupuje robotske kosilnice, pa seveda avte, pa nadstreške za avte itd. Ves ta malomeščanski arzenal, ki se ga spomnijo. Za to je denarja vedno dovolj. Da ne omenjam vseh teh milijard na tekočih računih. To bi lahko šlo vse za kulturo. No, ne vse, seveda. Že če bi šel vsaj en procent, bi bilo veliko. Ker če pogledaš slovensko košarico, boš videl, da gre za prireditve in knjige zelo malo.

MC: Za prireditve po mojem kar gre. Fantom opere je bil razprodan, pa niso bile poceni vstopnice.

LN: Za to že dajo, ker tu gre za see and be seen. To je status. Če kupiš knjigo, pa ne bo nihče vedel. Ali da jo imaš doma na polici.