Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Večera V soboto in na spletni strani Večera v soboto, 13. decembra 2025, pod naslovom (OBRAZI Z MARKOM CRNKOVIČEM) Franci Kek: “V mlaki so stvari jasne, v oceanu pa ne.”. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes ponatiskujemo prvi del.

Kako predstaviti človeka, ki je bil v življenju skoraj vse? Ministrant, zavarovalničar, politik, filmar, animator, socialni delavec, upokojenec, kristjan, najemodajalec … — ne nujno po tem vrstnem redu.

Furmanska postojanka

Nekega zgodnjedecembrskega popoldneva sem prinavigiral na Dob. Osemsto let stara vas, nekoč furmanska postojanka, je danes kot krajevna skupnost del Domžal, sicer pa plazeče se ljubljanske aglomeracije. Na naslov Ulica 7. avgusta toliko in toliko. Počutil sem se kot radoveden, a tudi malo izgubljen turist. Francija sem takoj vprašal, kaj se je tega dne zgodilo (in katerega leta), toda odgovora ni vedel. Od osrednjesloveniziranega Dolenjca — rojenega Novomeščana, letnik 1964 — bi to bilo najbrž preveč pričakovati. Bi mu pa bilo kot bumerju in vicmaherju po mojem všeč, da je naknadno poizvedovanje pri umetni inteligenci v povezavi s toponimom izvrglo domnevo, da gre morda za rojstni dan Charlize Theron, Davida Duchovnyja ali Paula Dickinsona iz Iron Maiden.

Kakorkoli, Francijev rojstni dan to ni. Poznam pa osebo, ki stanuje v ulici svojega rojstnega dneva. Ko je bila stara toliko let, kot piše na njeni hišni številki, žal še ni tam stanovala.

Lokacija, lokacija, lokacija

Ker lokalno atrakcijo poznam iz medijev in ker mi lokator govori, da sem na cilju, parkiram ob tej destinaciji. Za vsak primer pa le pokličem. Franci prihiti iz (druge) hiše in me napoti na drugo stran na pravo parkirišče.

Tako se je začel ta potopisni, domoznanski, popkulturni, politični in malo tudi pobožni intervju.

To je célo posestvo. Lepo je in idilično. Tako imenovana Hiša 1797 — da, stara je 228 let, čeprav so si ime izmislili v tržne namene — je hiša za goste, ki jo Keki oddajajo. Poleti je kar polna, pravi Franci, trenutno pa je v njej samo poljska družina, ki se namerava preseliti v Slovenijo in si še išče stalno bivališče. Hiša je bila obnovljena po originalnih načrtih in delno posodobljena. Kdo je hišo postavil, ne vemo, je pa bila že v 19. stoletju v lasti družine Detela. Karel Detela, brat pisatelja Frana Detele (1850–1926), organizator prostovoljnega gasilstva na Dobu, se je poročil z Adelo, katere oče Franc Iglič (“Milajzn”) je konec 60. let 19. stoletja kupil gostilno. Adela in Karel sta imela štiri otroke, med drugim sina Iva. Ta je postal gostilničar in trgovec z mešanim blagom, med letoma 1927 in 1941 pa je bil dobski župan. Leta 1936 je na Dobu dal postaviti osnovno šolo, po nekih virih najmodernejšo v tedanji banovini, in je bil za Dob nasploh pomemben in zaslužen mož. V tej hiši je imel trgovino in pisarno. Štiri bivalne enote so poimenovane po ljudeh, ki so v njej živeli ali jo obiskovali: suita po Ivu samem, apartmaji pa po stricu Franu ter po slikarju in ilustratorju Hinku Smrekarju (1883–1942) in opernemu pevcu Juliju Betettu (1885–1963), ki sta bila na Dunaju sošolca Ivovega sina in sta zahajala na Dob.

Gospodarsko poslopje

Toda Hiša 1797 ni hiša, kamor sem bil namenjen. Namenjen sem bil k Franciju, ki pa živi z ženo — Matejo Panter, arhitektko — v drugi, veliko prostornejši hiši na drugi strani lepo pristriženega travnika. Hišo sta po Matejinih načrtih predelala iz gospodarskega poslopja.

Preden sedeva za mizo v kuhinji, kjer Mateja ob prasketanju polen v kaminu postreže kavo in speculaas kekse, me Franci pelje gledat svoj depo parafernalij iz prejšnjih življenj. Garaža ni nabito polna, je pa v njej veliko devedejev s posnetki bendov, ki so nastopali na Rock Otočcu, pa preostale vstopnice in razne festivalske drobnarije. Na obešalniku visi originalna miličniška uniforma. Na dovozu pa stoji moder peugeot ne vem koliko — star vsaj dvajset let — z nalepko “MILICE” na havbi. Franci striktno naglasuje “milíce”. Bojda zato, ker se mu to zdi asociacija na angleško besedo “police”, ki jo izgovarja po slovensko kot sopomenko za “stalaže”.

Zavarovalniški agent

Sogovornike rad vprašam, kako bi se sami predstavili. To pa zato, ker se to ponavadi razlikuje od tega, kar o človeku vem od prej ali izvem, ko delam domačo nalogo. Franci Kek je tak primer. Na prvo wikižogo je “producent, scenarist, igralec in košarkar” — kar ni neres, je pa daleč od tega, kar je kot iznajdljiv in delaven tavžentkincler v življenju počel.

Sam pravi, da bi v biu moralo pisati tudi, da je bil v otroštvu ministrant. V mladosti je sicer igral oz. treniral košarko. Skupaj s someščanom in vrstnikom in pozneje političnim sopotnikom Gregorjem Golobičem.

Študiral je ekonomijo. Na faks je hodil poredko, ker se mu ni dalo. Pa ne zato, ker bi bil len, ampak ker ga je zanimalo preveč drugih stvari. V dveh letih je naredil pol prvega letnika, potem pa se je leta 1985 kot gimnazijski maturant prijavil na Zavod in dobil službo pri Zavarovalnici Triglav in po odpojitvi pri Zavarovalnici Tilia. Tam je napredoval do oddelka za tržno komuniciranje in stike z javnostjo. Najprej pa je kontroliral zavarovalne police. Pretegnil se ni. Danes pravi, da je delo za en mesec opravil v enem tednu.

Njegova mala klinika

Ko je še delal kot zavarovalniški agent in piarovec, pa je že bil tudi snemalec. Na prvi privatni televiziji v Jugoslaviji — Vaš kanal —, ki jo je leta 1990 ustanovil Marjan Moškon (še en znamenit Novomeščan). Snemal je tudi za MKC TV. Kratico za televizijo Mladinskega kulturnega centra je Kek po prevzemu — ko je mladina, ki je delala zabavljive prispevke, odrasla — preinterpretiral v “Malo kliniko cinizma”. To je bilo med 1994 in 1998. Potem pa so začeli snemati še filme. Klinika, Spomini Mame Manke in Milíce. To je bilo vse posneto v drugi polovici 90. let, leta 2001 pa še Na svoji Vesni in 2017 še Milíce 2. Franci danes priznava, da filmi niso bili presežki in da so bili površno narejeni. Ideje so imeli dobre, realizacija pa je bila slaba. So pa postali kultni. Vsaj za avtorje in vsaj na Dolenjskem. Čeprav jih baje še dandanes vrtijo na lokalnih televizijah. Na premieri filma Na svoji Vesni je bilo tri tisoč ljudi. Vključno s special guest starom Rogerjem Moorom, ki je v Vesni izgovoril nekaj stavkov. Slučajno je bil v Sloveniji kot ambasador Unicefa in so ga zahaklali za cameo appearance. Ni mu bilo težko nastopiti. “Zato sem tukaj,” je rekel.