Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Večera V soboto in na spletni strani Večera v soboto, 25. aprila 2026, pod naslovom (OBRAZI Z MARKOM CRNKOVIČEM) Stojan Pelko: Od petka do petka v Kinoteko. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes ponatiskujemo prvi del.

Kdo in kaj je Stojan Pelko? Filozof, sociolog, filmski teoretik, predavatelj, komercialni in politični oglaševalec, svetovalec, kreativni direktor, direktor, državni sekretar, vodja kabineta, kulturni menedžer, programski vodja … Intelektualni podjetnik in podjeten intelektualec?

Kaj je film?

Naključje je hotelo, da sem večer pred srečanjem s Stojanom Pelkom v njegovi kinotečni pisarni v podpodju Muzejske ploščadi na Metelkovi gledal na hrvaški nacionalki — kjer za razliko od slovenske vrtijo izjemne igrane in dokumentarne filme — dokumentarec o Jeanu-Lucu Godardu. V trenutku mi je bilo jasno, da intervjuja ne morem začeti drugače kot s to znamenito in kontradiktorno, obenem ambiciozno in defetistično definicijo režiserja Do zadnjega diha: « Qu’est-ce que c’est que le cinéma ? Rien. Que veut-il ? Tout. Que peut-il ? Quelque chose. » — “Kaj je film? Nič. Kaj hoče? Vse. Kaj zmore? Nekaj.”Improvizirana iztočnica se mi sicer ni najbolj posrečila, ker se je senzibilni intervjuvanec hotel na drugačen način zafilozofirati. Še več! Na pogovor je prišel zelo pripravljen in tudi s skritimi željami. Na podlagi grobih tematskih sklopov, za katere me je prosil, da mu jih predpošljem, ko sva se dogovarjala za Obraze, je preveril nekatere letnice in druge podrobnosti v zvezi s svojimi biografskimi koraki in mejniki in celo napisal par stvari, ki bi jih sam rad povedal. 

Magdalenice in margerite

Pri tem je upravičeno sumil, da bi naju glede na najino deloma prekrivajočo se osebno zgodovino lahko zaneslo v nostalgijo. A tudi v zvezi s tem je imel pripravljen disclaimer — in sicer iz Pomladi Karla Oveja Knausgårda: “Magija ustvarjanja ni v spominih, ampak v prostorih, ki jih z njimi osvetliš, v odmevu, ki ga ustvarjajo.” To je tako lep stavek, pravi, tako bi se lahko tudi midva nostalgično spominjala starih časov — a je bolje, da s spomini osvetliva sedanje prostore. In takoj navrže miselni obrat, da je ob tem pomislil, da v bistvu ne gre za magdalenico, ampak za Prousta. (Ta miselna akrobacija je vsekakor vredna prekaljenega copywriterja in obenem ljubitelja ljubljanske šole psihoanalize.)

Jaz sem pa hotel biti trivialen in obujati spomine, kako smo Stojan, Luka in jaz leta 1989 ali 1990 nekoč sedeli v Café La Perle na rue Vieille-du-Temple sredi Maraisa. Takrat nama je Peli direkt skozi okno kazal, kje tam gor stanuje filmski teoretik in skladatelj (“musique concrète”) Michel Chion, h kateremu je hodil na študijske obiske. V bistvu mi je prav nerodno, da se spomnim, da sem takrat v La Perli jedel špinačno solato z nekim prelivom. Pod Chionovim balkonom! Pelko pa je včasih tja zahajal na frozen margueritas.

Nostalgija pa je lahko tudi intelektualna. To pride z leti. Recimo v zvezi s tem, kar da sem jaz nekoč napisal o pisanju in besedah. Pa tudi o koncu novinarstva. Očitno se Stojan nekaterih mojih tekstov spomni bolj in bolje kot jaz — ali ne tistih, ki se jih bolj in bolje spomnim sam. Ker karkoli je v življenju delal, je imel oz. moral imeti senzibilnost za besede. Hmm, da se ne smemo hecati z jezikom, ker se nam lahko maščuje? Ja, v tem smislu, da copywriting zahteva, da moraš paziti na besede. Pa seveda tudi pri drugih oblikah pisanja. Če si imava kaj drug drugemu povedati, je to to. Zato se mu je v času EPK v Novi Gorici prvič zazdelo, da je star. Ker je opazil, da prihaja generacija, ki se ji fučka za to, ali sta označevalec in označenec sploh še povezana. Anything goes. Da vprašanje pomena besed nekaterim danes ne pomeni nič.

Kariera

Kariera Stojana Pelka je impresivna, obenem pa tudi zelo diferencirana. V življenju je bil kolumnist, filmski kritik in teoretik, urednik, mladi raziskovalec, predavatelj, oglaševalec, politični oglaševalec, kreativni direktor, direktor, državni sekretar, uradni govorec, komunikacijski svetovalec, vodja kabineta ministra, kulturni menedžer in programski vodja — ob tem pa je napisal še kar nekaj knjig. (Ne ravno toliko kot Marcel Štefančič, seveda, ki je v naši generaciji daleč najbolj prolifičen avtor.) 

Gremo torej po vrsti, bolj ali manj kronološko.

Novomeščan, letnik 1964, po izobrazbi sociolog kulture in filozof, je začel objavljati oz. pisati takrat kot jaz, leta 1984. V Ekranu in na Radiu Študent. Že dve leti pozneje pa sva se znašla — še vedno študenta — v isti ekipi Teleksovih kolumnistov (1986/87). Pelko pravi, da smo bili mladi kolumnisti v starih časih to, kar so danes influencerji. Khm.

Po diplomi na Filozofski fakulteti (Kako misliti film) je leta 1989/90 v Parizu opravil DEA (“diplôme d’études approfondies”, diploma iz poglobljenih študij) na temo avdiovizualnih raziskav, se vrnil na FF in magistriral iz filozofije (Odsotnost pogleda), pozneje pa še doktoriral (Podoba misli: Geneza ključnih pojmov filmske teorije Gillesa Deleuza in njegov vpliv na razvoj filmske misli ob koncu 20. stoletja). Poleg Deleuza in Félixa Guattarija (“D&G”) so ga intelektualno zaznamovali še teoretiki kot Jean Baudrillard, Paul Virilio in Toni Negri.

Potem je bil na Filofaksu mladi raziskovalec. Njegova predavanja so bila — kot sam pravi — monografska, fokusirana na posamezne avtorje (Abbas Kiarostami, John Cassavetes, Krzysztof Kieślowski …). Danes bi temu rekli “film studies”. Predavanja so bila zanj kot predajanja, pravi. Zasluge za to pripisuje svoji mami, učiteljici.

To ni bila klasična akademska kariera od asistenta naprej. V bistvu ni bil tam nikoli zaposlen, ampak je delal volontersko. Imel je občutek, da mora faksu nekaj vrniti. Jože Vogrinc je na oddelku za sociologijo uvedel sociologijo kina (kot izbirni predmet), kar je Pelko izkoristil za predavanja iz filmske teorije. Kot glavni urednik Ekrana je uvedel recenzije oglaševalskih spotov — reklame so bile takrat pomemben, napol umetniški žanr (in fenomen zase, zasluženo) —, ki jih je pisal Janez Rakušček iz agencije Luna. Ker pa je Janez ravno takrat odhajal na Studio Marketing, je kot svojega naslednika na Luno spravil Stojana.

Tako se je začelo drugo, oglaševalsko poglavje njegove kariere. 

Mimogrede: sredi 90. let, ko sta si Stojan Pelko in Sašo Goldman — naša ladja iz Gorič pri Golniku, zasidrana na rue Rivoli — dopisovala v rubriki Epistole v Razgledih, sem ga kot urednik v kratkem biu hotel predstaviti kot oglaševalca. Pa mu ni bilo prav. Bil je sicer že zaposlen na Luni, a je še vedno predaval. Rekel je, da je on v bistvu filmski teoretik, sociolog, filozof, profesor; ne spomnim se točno, kot kaj se je hotel predstaviti. Jaz pa sem mu rekel: “Peli, you are what you’re paid for.” Nikoli ni tega pozabil.

Temu sem jaz takrat rekel sindrom Jacquesa Séguélaja, francoskega oglaševalskega guruja (ki bo v nadaljevanju te zgodbe nastopil še v drugem kontekstu). Namreč, leta 1992 je izšla njegova knjiga Ne dites pas à ma mère que je suis dans la publicité, elle me croit pianiste dans un bordel (Ne povejte moji mami, da sem oglaševalec; ona misli, da sem pianist v bordelu).