Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Večera V soboto in na spletni strani Večera v soboto, 25. aprila 2026, pod naslovom (OBRAZI Z MARKOM CRNKOVIČEM) Stojan Pelko: Od petka do petka v Kinoteko. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes ponatiskujemo tretji in zadnji del. Preberite tudi prvi in drugi del pod naslovoma [Obrazi 58./1.] Dr. Stojan & Mr. Pelko (6. maja 2026) in [Obrazi 58./2.] Stojan Pelko zajadra v politični marketing … (8. maja 2026). 

Kdo in kaj je Stojan Pelko? Filozof, sociolog, filmski teoretik, predavatelj, komercialni in politični oglaševalec, svetovalec, kreativni direktor, direktor, državni sekretar, vodja kabineta, kulturni menedžer, programski vodja … Intelektualni podjetnik in podjeten intelektualec?

Pozitivna/Negativna Slovenija

Stojan Pelko je delal tudi za Zorana Jankovića, vendar sta se pozneje razšla. Na predčasnih volitvah leta 2011 je kot nečlan Pozitivne Slovenije celo kandidiral na listi PS. V Novem mestu, vendar ni bil izvoljen. (Le kdo bi volil filmskega teoretika?)

Danes Pelko pravi, da Jankoviću zagotovo ne bo všeč, da spet to pogreva. Ampak ko je nerealizirani mandatar leta 2012 zamrznil svoj položaj predsednika Pozitivne Slovenije in se pustil nadomestiti Alenki Bratušek — ki je leto pozneje postala predsednica vlade —, se je Janković do nje obnašal, kot da je nad njo. Kar se je Pelku zdelo nedopustno tako s političnega kot s človeškega stališča.

Zato se je z Bratuškovo solidariziral in postal za kratek čas celo predsednik sveta Zavezništva Alenke Bratušek — dokler se po njeni komisarski samokandidaturi ni odsolidariziral. Takrat se mu je zdelo, da njen neuspeh tudi zanj ne more biti brez konsekvenc. Tako kot je takrat izstopil Peter Vilfan. Skratka, teh nekaj njegovih političnih gest je naredil zato — post festum priznava —, da bi pokazal, na čigavi strani je. Ne pa zato, da bi delal politično kariero.

Kinoteka zares

Čez devetnajst let sicer vse pride prav, bi lahko rekli. Tako se je lani jeseni Stojanu končno posrečilo zavihteti na čelo Kinoteke.

Kinoteka se je v tem času zelo spremenila. Tudi film se je spremenil. Odnos do filma, kot ga goji nacionalna, muzejska ustanova s kinodvorano, je danes drugačen kot pred dvajsetimi leti. Po drugi strani pa so se zelo razvili nekateri drugi segmenti. Vprašanje restavriranja in digitaliziranja takrat skoraj ni obstajalo, danes pa je eno najpomembnejših poslanstev Kinoteke. Pionirska naloga v Furlanovih časih je bila, kako napolniti prazno Kinoteko, saj je skoraj vse ostalo v Beogradu. Vključno s temeljnimi filmskimi deli. Vsak film, ki so ga iz Beograda poslali z vlakom v Ljubljano na večerno projekcijo, je naslednji dan že šel nazaj. Nekaj je sicer ostalo, ampak zelo malo.

Osnovni kinotečni depo je zdaj napolnjen. Zato se sedanja generacija — namreč ta najbolj aktivna — ukvarja z bolj nišnimi in robnimi zadevami. Recimo to, kar sta naredila Matevž Jerman (programski direktor festivala FeKK ter kurator kratkih filmov in raziskovalec avantgardnih zbirk) in Jurij Meden (kustos filmskega programa pri Avstrijskem filmskem muzeju in nekdanji programski vodja Slovenske kinoteke) z eksperimentalnim filmom Ali je bilo kaj avantgardnega?. Vzela sta tekst Silvana Furlana, dobesedno s tem naslovom. Gre za to, kaj je zgodovina slovenskega filma spregledala. Ta film je za vidnost Slovenske kinoteke naredil več kot vsi igrani filmi. To je do neke mere primerljivo s tem, kar je delala Zdenka Badovinac v Moderni galeriji. Da se do te mere specializiraš za eno nišo, da te relevantne svetovne institucije prepoznajo kot eksperta.

Prejšnja direktorica Ženja Leiler Kos pa ima zasluge, da se je Kinoteka poleg eksperimentalnih filmov začela odpirati tudi področju domačih posnetkov. Med današnjimi nalogami Kinoteke je danes namreč tudi zbiranje, procesiranje, interpretiranje zgodovine home movies. To ni nekaj obskurnega in marginalnega, ampak je v samem jedru interesa današnje filmske literature. Ta tudi argumentira, da je v domačih posnetkih nekih privatnih, družinskih zgodb ohranjenega več podob in znamenj časa kot pa v režiranih dokumentarcih.

Pa kinotečni fond ni bil predmet nasledstvenih pogajanj nekdanjih republik?

Del tega je še vedno odprt. Kinoteka je zainteresirana za filme s slovenskimi podnapisi, ki so še vedno v Beogradu in tudi za Srbijo niso neka dodane vrednost, ampak bolj motnja. Nekaj časa so poskušali s transakcijskimi dogovori, ki pa niso bili najbolj pametni, češ, mi vam damo Titove limuzine iz Bistre, vi pa nam Kekce. Zadeva je zdaj še bolj zapletena, ker je v Srbiji ta hip zelo malo institucij, ki ne bi bile prorežimske. Prejšnji direktor Kinoteke je moral oditi, ker se je solidariziral s študenti, sedanji direktor pa nekako ekvilibrira. Pelko sam se trenutno izogiba uradnim obiskom, ker noče biti instrumentaliziran s strani srbskih politikov, ki bi se lahko ponašali s tem, kako mi dobro sodelujemo.

Od ustanovitve Kinoteke pa so vse 35-milimetrske kopije filmov, ki so bile v redni distribuciji, shranjene v Gotenici. V idealnih klimatskih pogojih. Ko je postal direktor, je prosil, da ga tja peljejo. To videti je dejansko fascinantno doživetje. V 90. letih so bili v redni distribuciji filmi, ki bi jih danes prikazovali samo še art kinih — in ti so danes v depojih Kinoteke.

Center Rotovž

Pa še malo na našo lokacijo, lokacijo, lokacijo.

Pelko se veseli art kina v Centru Rotovž morda še bolj kot jaz sam. Da bodo v tem sklopu tri sorodne institucije — UGM, UKM in art kino —, ga spominja na situacijo v Beaubourgu (pariški Centre Georges Pompidou), kjer je Francoska kinoteka imela dvorano zato, da je imela tesnejši stik s sodobno umetnostjo. Skratka, ne gre za drugo dvorano Slovenske kinoteke, pa vendar za veliko več kot za mestni art kino. Zato si bo Slovenska kinoteka prizadevala biti sotrudnik, ki bo z veseljem prispeval kinotečne vsebine za pedagoški, izobraževalni proces mestnega kina. Ko je začel malo bolj spremljati investicijo v Center Rotovž, je ugotovil, da to ne bo samo še ena obremenitev več za ekipo Kinoteke, ampak priložnost za novum art kina, bogatega tudi s kinotečnimi vsebinami.

Jaz sam sem tu že spet nostalgičen, ker se v mestu brez pametnega kina z romantičnim obžalovanjem spominjam tako imenovane Filmske scene, filmskega abonmaja na Prvi gimnaziji, ki si ga je zamislil in ga organiziral Aleš Lombergar. (Ali je izvedljivo, da mu mesto podeli naziv častnega meščana za zasluge pred več kot štiridesetimi leti? Če ga že ni dobil za poznejše? To je namreč moj predlog.) Kakorkoli, vsak petek smo v Kinogledališču gledali izvrstne filme, ki bi danes spadali v kinoteko. To nas je formiralo in senzibiliziralo.

Ja, me kakor tolaži Pelko, takrat je bilo vse odvisno od prosvetljenih podjetnih posameznikov in od hekanja obstoječega sistema. Funkcijo kinogledališč je zdaj deloma prevzela art kino mreža. Šolski abonmaji so lahko ena od funkcij Kinoteke. V okviru Kinokatedre izobražujejo izobraževalce. Pedagoški kader hodi v Kinoteko na projekcije in vodene razgovore o propedevtiki oz. pedagogiki filma. Andrej Šprah je pripeljal filmsko vzgojo ne samo do kurikuluma, ampak tudi skrbi za strokovno literaturo za potrebe šolske vzgoje. Klasični zgled je spet Francija. Pri Cahiers du cinéma so nekateri kritiki kot Jean-Luc Godard začeli delati filme, drugi — recimo Alain Bergala, za Stojana “sveto ime” — pa so šli v to, da bolj ko bodo film skozi filmsko vzgojo približali mladim, več bo imel kvalitetnejše publike.

Seveda. Samo da je ne bodo približevali mladim tako, kot jim približujejo književnost — mladi pa berejo vse manj in manj.