Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Večera V soboto in na spletni strani Večera v soboto, 29. maja 2026, pod naslovom (Obrazi z Markom Crnkovičem) O Edvardu Kardelju vprašajte Jožeta Pirjevca. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes ponatiskujemo prvi del.

Vse, kar ste vedno hoteli vedeti o Edvardu Kardelju, pa si niste upali vprašati Jožeta Pirjevca. Zgodovinarja. Akademika. Človeka, ki o Jugoslaviji vse ve in vse napiše. Brez nostalgije in iluzij — a ne brez razočaranja.

“ŽIVIO”

Že drugič se je v tej seriji zgodilo, da sem se nevede dogovoril za obisk in/ali objavo tik pred intervjuvančevim rojstnim dnevom ali po njem. In ne samo to, oba sta vrstnika. Letnik 1940. Pred štirimi leti sem imel na tapeti Toneta Partljiča, ki je dan pred objavo (6. avgusta 2022) dopolnil 82 let. Moj tokratni gost Jože Pirjevec pa jih je včeraj (1. junija 2026) dopolnil 86.

Kaj naj na to rečem? Kapo dol pred to generacijo — in vse najboljše!

Pirjevec me na deževen in turoben dan pričaka pred vrati za zelenjem skrite hiše ob strmi ovinkasti cesti, po kateri sem se že ničkolikokrat spuščal s kraškega roba proti centru Trsta — ne da bi seveda vedel, da mož tam stanuje, ali hišo sploh videl —, in me po uvodnih formalnostih povabi v prostorno delovno sobo. Tam je knjig za pol univerzitetne knjižnice in zelo dolga, še kar redoljubno nastlana pisalna miza z dvema monitorjema. Ko izrazim navdušenje nad veličastno biblioteko, me Pirjevec neskromno potolaži, da je še več knjig še v dveh drugih sobah, samo v tej pa da dela. To je prostor, ki že sam po sebi navdaja z rešpektom in ga ne zmoti niti hudomušno raznobarven lestenec. Kot tudi že na pragu predsobe v teraco vdelan napis “ŽIVIO”. Človek se tu počuti dobrodošlega — četudi v zadregi pred človekovo strokovno veličino in opusom, ki ga ima za sabo. Bolj ko sem pred obiskom delal domačo nalogo, bolj sem se izgubljal med zgodovinskimi, biografskimi in profesionalnimi dejstvi in se bal, kako bom tekst sestavil. Lahko bi vse te knjige samo prebral in avtorju kvečjemu postavljal podvprašanja in na podlagi tega še naslednjih nekaj mesecev pisal enormen publicistični profil.

“Socialistični utopist na oblasti”

Povod za moj obisk je seveda Edvard Kardelj (1910–1979) — namreč fascinantno obsežna, ne več ne manj kot 868 strani dolga, izdatno anotirana in bogato ilustrirana biografija “Bevca”, “Speransa”, “Krištofa”, ki jo je prav tisti teden izdala Beletrina. Z založbe so mi nekaj dni pred tem poslali ogledni, sicer integralni PDF, gospod Pirjevec pa mi že pokaže dan pred mojim obiskom prispeli natisnjeni izvod impozantnega špeha — Kardelj — s podnaslovom Socialistični utopist na oblasti.

Knjigo o “najbolj ustvarjalnem in obenem najbolj spornem obdobju v življenju enega od ključnih snovalcev jugoslovanskega socializma” založba opisuje takole:

“Pirjevec se osredotoča na Kardeljeva leta na oblasti, ko se je iz discipliniranega agenta Kominterne po razkolu s Stalinom preobrazil v vodilnega ideološkega revizionista stalinizma in arhitekta sistema samoupravnega socializma. Kot predvojni revolucionar, osrednji jugoslovanski ideolog in vpliven politik je Kardelj verjel, da je poklican, da Marxovo doktrino nadgradi s praktičnim načrtom, kako naj se socializem po uveljavitvi diktature proletariata razvije v komunizem. Skozi dramatičen in intelektualno zahteven prikaz spremljamo njegovo prizadevanje, polno porazov, ponižanj, sporov s tovariši in teoretskih obratov, ki se na koncu zalomi v spoznanje, da Jugoslavija ni bila zrela za njegovo utopijo.”

Na Kitajsko

Dr. Jožeta Pirjevca sem ujel samo nekaj dni pred njegovim potovanjem na Kitajsko. Pekinška univerza ga je povabila kot znanstvenega svetnika v koprskem Znanstveno-raziskovalnem središču (ZRS) — kjer je še vedno zaposlen — predavat o zgodovini Jugoslavije, šanghajska pa na okroglo mizo oziroma zgodovinarski posvet o Balkanu. Sam je navdušen, da lahko spet tam gostuje, prvič je bil tam že jeseni. Kitajci danes hočejo vedeti vse, pravi, ker so velesila in hočejo imeti specialiste za vse. Kitajska je v takem vzponu ne samo po zaslugi tehnološkega razvoja, ampak tudi zato, ker vlaga v humanistiko. Tam je zdaj nekaj ljudi, ki znajo perfektno slovensko in dobro vedo, kaj se pri nas dogaja in kaj se je dogajalo v Jugoslaviji. Res neverjetna država — čeprav seveda tudi kontrolirana in z negativnimi platmi.

Akademska kariera v Italiji

Manj znano biografsko dejstvo je, da je malo manjkalo, pa bi bodoči zgodovinar postal arhitekt. Po klasični gimnaziji v Trstu — kamor se je družina Pirjevec preselila po ustanovitvi Svobodnega tržaškega ozemlja leta 1947 iz Sežane — se je namreč brez posebnega znanja geometrije in risanja (kaj šele nemščine) vpisal na Fakultät für Architektur graške Tehnične univerze. A že po enem letu se je prepisal na tržaško Facoltà di Lettere e Filosofia, kjer se je končno le vpisal na zgodovino.

Po diplomi leta 1966 (na temo narodnostnih in ideoloških struj slovenskih študentov na Dunaju na začetku 20. stoletja) je učil na slovenskih srednjih šolah v Trstu, potem pa se je s štipendijo vpisal na podiplomski študij (danes bi temu rekli masters) na Scuoli Normale Superiore v Pizi — ustanovljeni (1810) po Napoléonovem modelu pariške École normale supérieure (1794). Leta 1971 je začel prav tam predavati zgodovino Vzhodne Evrope, od leta 1974 pa je bil tudi asistent na stolici za sodobno zgodovino. Vmes je naredil še tri semestre na dunajski Diplomatische Akademie. Leta 1977 je začel predavati zgodovino slovanskih narodov na svoji almi mater v Trstu, leto pozneje pa je doktoriral na Filozofski fakulteti v Ljubljani pri dr. Franu Zwittru z disertacijo Niccolò Tommaseo med Italijo in Slavijo — o v Šibeniku rojenem italijanskem lingvistu (1802–1874), avtorju slovarja italijanščine v osmih tomih in esejistu, sicer pa enem od začetnikov italijanskega iredentizma. V nadaljevanju je deset let v Padovi predaval zgodovino Vzhodne Evrope na Fakulteti za politične vede, potem pa spet na tržaški Filozofski fakulteti zgodovino slovanskih narodov.

ZRS

V tem času je študiral predvsem italijansko-slovanske odnose med Risorgimentom, pa tudi narodnostne in socialne boje v zadnjih desetletjih habsburške monarhije na univerzah oziroma fakultetah v Pisi, Trstu, Padovi. Med njegovimi zgodnejšimi deli (iz 80. let) je treba omeniti monografiji Storia della Russia del XIX secolo (1800–1917) ter Tito, Stalin in zahod, ki je najprej izšla že v italijanščini. Druga njegova pomembnejša dela omenjam v nadaljevanju.

Dr. Pirjevec je bil zraven tudi pri ustanovitvi ZRS Koper (1994/95), ki je bil vzporedno z Visokošolskim središčem (1996) institucionalni inkubator Univerze na Primorskem (2003). ZRS je deloval v okviru Univerze do leta 2015, ko jih je tedanji rektor Dragan Marušič vrgel ven kot “nesposobne” — Pirjevčev opis dogajanja —, nakar so se osamosvojili. Zgodba je sicer še bolj komplicirana, ampak pustimo zdaj to.