Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Večera V soboto in na spletni strani Večera v soboto, 20. junija 2026, pod naslovom Obrazi z Markom Crnkovičem: Zadnji Lent Gogota Rukavine. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes ponatiskujemo prvi del.

Prvič, ne recite mu Vladimir, ker na to ime ne sliši. In drugič, ne sprašujte se, ali bo kandidiral za župana. To mu ne pride na misel. On je že itak župan. Kulturni župan. Več kot trideset let. Ne bo pa več dolgo.

Novi Gogo

Naključje je hotelo, da je komisija mestnega sveta MOM za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja po 13. in 14. členu Odloka o ustanovitvi javnega zavoda Kulturno-prireditveni center Narodni dom Maribor prav ta ponedeljek — pričakovano, vendar ne tako zgodaj — objavila razpis za direktorja. Za novega Gogota. No, za njegovega naslednika. Kar daje temu tekstu sentimentalen priokus. Čas se mu izteka.

Več o tej tranziciji v nadaljevanju.

Gogota poznam že sto let, vendar sem šele ob tem najinem prvem službenem srečanju dobil občutek, kot da jaz nisam odavde, ker podrobnosti kulture v tem mestu ne poznam najbolj natančno. Čeprav sem se udeleževal odmevnejših, vsaj zame zanimivejših prireditev na Lentu in tudi drugod. Moj sogovornik pa se seveda spomni vsega v nulo. Zapis o najinem nedavnem srečanju bi lahko bil njegov notranji kulturni monolog.

Toda le kdo bi se primerjal z lokalno legendo? Gogo je bil v tej sferi ne samo vedno zraven, ampak se je kot večni direktor Narodnega doma z leti etabliral do te mere, da je naš edini kulturnik, ki po priljubljenosti in prepoznavnosti prekaša politike.

Kulturna (pred)zgodovina

Z Gogotom sva malo povezana tudi drugače. Nekaj časa sva bila soseda v Hutterbloku — čeprav se nisva družila, ker je bila štiriletna razlika v starosti takrat prevelika —, kjer je živela tudi moja draga, danes že pokojna sestrična Janča, ki je bila njegova gimnazijska sošolka (na Prvi, seveda). Gogo sam pa ima tudi hudo sestrično. Dobesedno hudo, mislim — namreč Leno Grgurevič. Ki po mojih bežnih osebnih izkušnjah ni tako nevzgojena, kot zna izpasti v parlamentu, ampak samo provocira.

Tako imenovanega Vladimirja je še kot študenta prava — ki se je pozneje zaradi kulturnih interesov odrekel dogovorjeni službi v stričevi odvetniški pisarni — zanimala folklora. Prve (plesne in konkretne) korake v kulturnem menedžmentu je delal kot predsednik KUD Študent. Njegova prva, sicer polovična, še študentska služba je bila funkcija tajnika ZKO Maribor-Pobrežje. Odkril ga je lani preminuli Tine Varl, dolgoletni tajnik ZKO Maribor, tudi lutkar in organizator festivala Naša pesem. Gogotov prvi folklorni festival je bil leta 1983 še jugoslovanski in se je imenoval Bratsko kolo. Do leta 1989 pa je to že z mednarodno udeležbo preraslo v Folkart — ki velja za predhodnika Festivala Lent in je še danes njegov del.

Gogo je bil zraven tudi pri ustanavljanju Štuka. Tako imenovani Štukfajterji so se borili proti študentskim domovom, ki so hoteli pravkar zgrajeno dvorano zase (no, za ljudi). To so bili poleg njega še Branko Greganovič, predsednik UK ZSMS, pozneje zadnji predsednik Saveza socialističke omladine Jugoslavije; moj sošolec Rado Vračko, predsednik Akademskega pevskega zbora; Marjan Kranjc, direktor Študentskega servisa; pa Miloš Branko, pozneje njegov šef tehnike; pa Marinka Jerman, pozneje Marinka Jerman Jelek, študentska prorektorica; pomagal pa je Franci Pivec, tudi moj bivši sosed na Aškerčevi/Kersnikovi, takrat tajnik Univerze, sicer pa republiški sekretar za šolstvo v zadnjem republiškem izvršnem svetu Dušana Šinigoja, ki je predal posle Peterletu.

Bolj ko gre Gogo v preteklost, bolj zapada v namedropping — ali nicknamedropping (“Prasica smo ga klicali, taki visoki kravžlasti ”…). Omenil bi vse, a zaradi pomanjkanja prostora to žal ni mogoče.

Nenesojeni župan

Del Gogotove osebne zgodovine je tudi flirtanje s politiko. Domnevno flirtanje. Vedno so mu pripisovali te ambicije, čeprav mu to nikoli ni prišlo na misel. Niti zdaj, na stara leta ne, ko je še vedno U70 (konkretno 68). Žuta štampa to rabi, pravi, pa trač analitiki tudi. Zadnjič ga je neka agencija meni nič, tebi nič — pa tudi njemu nič — sondirala kot enega od županskih kandidatov. Rezultat? Gogotu so namerili petdeset procentov podpore, Arsenoviču pa samo dvanajst!

Ima pa tudi teorijo, da odnosi z nekaterimi mariborskimi župani — in dal je skozi vse od Magdalene Tovornik naprej — niso bili vedno idealni zato, ker so v njem videli potencialnega tekmeca za ta položaj. Ampak on tega res ne bi. O kulturi resda nekaj ve, nima pa pojma o komunali in podobnih pomembnih trivialnostih. Niti mu niso všeč kravje kupčije, ki bi jih moral kot župan sklepati. Saj že tudi sam kdaj kakšno sklenil kot kulturni menedžer, ampak če je šlo za sponzorska sredstva, je to pač požrl. Tudi če z dotičnim ne bi šel privatno niti na kavo.

Lent

Marko Crnkovič: Če greva za začetek na Lent …

Gogo Rukavina: Najprej je bil Folkart, jaz pa sem že bil direktor Narodnega doma in sem videl, da je še ogromno lufta. V novi državi se je vse spremenilo. V Mariboru pa sploh. Ni bilo več industrijskih gigantov, bili so prvi štrajki. Zato sem razmišljal, kaj zdaj naredit. Ljudje niso hoteli v zaprte prostore, na koncerte še tem manj. Pa sem si mislil, da če ne pride gora k Mohamedu, pa naj gre Mohamed h gori. Lent je bil obnovljen, za špricer pa je vsak imel. S prireditvami na Lentu so začeli že v času župana občine Maribor-Rotovž Črtomira Mesariča konec 80. let, bili so že splavarski krsti. Tako je na podlagi te tradicije padla ideja, da pripeljemo kulturo ljudem. Na prostem. Vse je bilo zastonj. Odločili smo se za masovko. Za vsakogar nekaj. Publike je bilo dovolj, karkoli že smo pripeljali. Prvi oder je bil pri stari trti. Tudi v Sodnem stolpu so že bile prireditve. Prvi plavajoči oder je bil na kantah. Ljudem smo dali to, za kar sploh niso vedeli, da rabijo. To je še danes moj moto. Da rabijo kulturo, živo kulturo. Tako so prišle visokoleteče ideje, kako narediti za vsakogar nekaj. Takrat sem šel prvič na kongres IFEA (International Festivals and Events Association) v Rotterdam in mi je postalo jasno, kaj vse se da na tem področju naredit. Tam sem seveda razlagal, kar vse v Mariboru delamo, pa čeprav pol sploh ni bilo res. Takrat ne, pozneje pa. Lent smo si izmislili tudi zato, ker nismo imeli dovolj denarja za svoje programe. Tudi publike ni bilo dovolj za etablirane prireditve, tudi v drugih ustanovah ne. Recimo SNG ni imel dovolj publike, tako da smo potem na Festival Lent pripeljali Nabucca in druge opere. Lent je postajal vedno bolj popularen in to se je poznalo tudi drugim ustanovam in organizatorjem. Mesto je bilo poleti preplavljeno s kulturo. Mariboru je to dalo samozavest, ki jo je izgubil, ko ni bil več industrijsko središče. Tako smo postajali močnejši. Ker je bilo vse zastonj, pa je bilo seveda treba dobiti denar. Tako se je začelo tudi sponzoriranje. Tako je Lent rasel. Tudi s plavajočim odrom. Ko smo sodelovali še s svojimi firmami, nam je oder sponzorsko postavljal Gradis. Stalo nas ni niti evra. Drugi sponzor je bil Radio Maribor — po zaslugi Ivanke Mulec Ploj —, ki nam je dal komplet feršterkerijo. Pozneje pa smo v to že morali vlagati svoja sredstva. Nekaj je sicer dala tudi občina. Fištravec pa naenkrat ni več dal denarja, ker sem bil poreden.

MC: Kaj to pomeni, poreden?

GR: Nisem ubogal. Jaz tudi mame nisem ubogal. Ker pač ni bilo po njegovem. Zato ni bilo plavajočega odra dve leti. Na koncu Fištravčevega mandata pa smo ga le dobili. Takega, kot mora bit. Potem pa je prišel današnji župan in je bilo tega konec. Ker so kao ugotovili, da je to najlepši del Lenta in da tu ne moremo postavljati odra. In od takrat ga ni več.

MC: In kaj potem, če je to najlepši del Lenta?

GR: To pa vprašaj njega. Da se ne splača postavljat odra za štirinajst dni.

MC: Moj najbolj nepozaben koncert na plavajočem odru je bila Macy Gray 3. julija 2012. Verjetno se spomniš, da se je tik pred koncem utrgal oblak. Ampak so špilali naprej, kot da se nič ne dogaja. Niti ni nihče šel domov zaradi neurja.

GR: Ja, se spomnim, ful se je fscalo. Enkrat je na plavajočem odru nastopal mariborski Balet z Labodjim jezerom. Jaz sem šel na vrh tribun inkognito, nad Mariborom je visela polna luna — in takrat je po Dravi priplavala jata labodov. Labodi so gledali Labodje jezero! In v tistem momentu me je zgrabil napuh, češ, glej, kaj mi je ratalo, ampak sem si takoj dal dva focna in sem se ozdravil. Ampak to je bilo res nepozabno.