Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Večera V soboto in na spletni strani Večera v soboto, 25. julija 2026, pod naslovom (Obrazi z Markom Crnkovičem) Tomaž Domicelj ni (bil) prikupno zmeden. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes ponatiskujemo prvega od treh delov del.

Prvi slovenski kantavtor? Seveda. Glasbena legenda? Absolutno. Provokator in nezadovoljnež? Tudi. Toda življenje je lepo. Naredite si ob branju srečen dan (in vzemite zjutraj šminko s seboj).

Življenje je lepo

Ne spomnim se, kdaj sva si s Tomažem Domiceljem vljudnostno izmenjala telefonski številki, toda to je vsekakor moralo biti že davno. Klicala se ravno nisva, mi je pa občasno čestital po mesidžu za kakšno od mojih kolumen. Nakar me je marca po sto letih nenadoma poklical — rekoč, da se pelje z vlakom v Maribor, ker v ne vem katerem avtosalonu kupuje avto — in da me vabi na kavo, ker mu bo potem ostalo nekaj časa. Iz kave je nazadnje nastalo kosilo v Baščaršiji. Ob tej priložnosti mi je podaril svoj novi kompilacijski LP Tomaž Domicelj in prijatelji/ce: Življenje je lepo … — ja, prav vinilko — s trinajstimi njegovimi komadi. Ne ravno z vsemi greatest hiti, vsekakor pa v novih aranžmajih in ob spremljavi Big Banda RTV Slovenija. (Meni osebno se zdijo originali boljši.) Na prvi strani jih sedem poje sam, na drugi strani pa izvaja pet prijateljic (Nina, Nina, Helena, Nuška in Lara) in en prijatelj (Jan). Naslov Življenje lepo … je na ovitku zdizajniran tako, da me je takoj asociral na logotip filma Back to the Future. Tomaž me pohvali, da sem prvi, ki je opazil to namerno foro — in takoj pripomni, da te plate itak še skoraj nihče razen mene ni videl, ker je komaj izpod preše.

Priznati moram, da me je v dobri uri ali uri in pol med konzumiranjem mešane plošče na žaru — jaz sem pa begovo čorbo — fasciniral s toliko zanimivimi in kontroverznimi stvarmi v zvezi s slovensko pop glasbo in z njo povezanimi družbenimi in družabnimi fenomeni, da sem si pozneje rekel, da ga v bližnji prihodnosti moram izkoristiti kot portretiranca v Obrazih.

Letnik 48

Ko sem pred srečanjem s Tomažem Domiceljem tri mesece pozneje delal domačo nalogo, sem o njem marsikaj novega oz. presenetljivega izvedel. Recimo to, da je na Filofaksu študiral angleščino in slovenščino in iz slednje diplomiral na temo popevkarskih besedil slovenskih pisateljev in pesnikov pri dr. Borisu Paternuju. Kar zadeva glasbo samo, sem si prvotno sicer mislil, češ, on je pa ja tak glasbeni household name — jaz pa tak strašen poznavalec, seveda —, da mi vsaj njegovih komadov ne bo treba na novo odkrivati ali obnavljati. Ker navsezadnje, prvič sem bil na njegovem koncertu leta 1977 ali 1978 v Unionski dvorani, ko je bil na vseslovenski turneji po izidu plošče Tomaž v živo. Ovitek te plate je bil delo Kostje Gatnika. Kar je bila zame pomembna referenca, ker sem njegovo Magno Purgo takrat že znal tako rekoč na pamet. Motiv rdeče kljukice z napisom “Tomaž” si je baje izmislil Tomaž sam, Kostja pa si je pripis “v živo” zamislil tako, kot da je iztisnjen iz tube, in s tem dosegel učinek, da ga je preostanek jugoslovanskega glasbenega tržišča lahko prebral kot “u živo”.

S tega koncerta se kdo ve zakaj spomnim samo komada (Letnik) 48 — torej njegov letnik —, drugih komadov pa ne. Zelo dobro pa se spomnim njegovega duhovičenja med skladbami. (Verjetno me je za to senzibiliziral Zappa.) Kot pubertetniku mi je zelo imponirala njegova pedagoško posrečena razlaga neparnega (konkretno petsedminskega) ritma. Zelo preprosto: “treba treba jebati, treba treba jebati …” Spomnim pa se tudi njegovega vica o Mehičanu, ki je na plaži videl turista, ki je delal sklece, in mu rekel: “Señor, I think the lady is not here.”

Ko se zjutraj zbudiš

Kakorkoli, marsičesa glasbenega nisem vedel (ali pa mi je neodpustljivo ušlo iz spomina). Recimo: nisem vedel, da je TD avtor skladbe Življenje je lepo (“če ga živiš/tako, kot ponuja se samo/in ne da ti ga spremeniš”) — o kateri je nekdo (ne vem več, kdo) nekoč napisal cel eksistencialistični-poševnica-puntarski esej, češ, kaj se to pravi, sprijazniti se z vsem — in Ko se zjutraj zbudiš (“vzemi šminko s seboj”), s katero smo se v starih časih fantje znali identificirati. Predvsem pa na svojo sramoto nisem vedel, da je on avtor tako rekoč ponarodele skladbe Bil je tako prikupno zmeden iz leta 1978, ki jo je pela Irena Kohont (1941–2024). (Ne na Slovenski popevki. Na Slovenski popevki je tistega leta zmagal TD himself s skladbo Jamajka. S skladbo Vem, da danes bo srečen dan ni zmagal na Slovenski popevki. Če bi, bi zmagal leta 1975.) Za Prikupno zmedenega tudi mnogi drugi tega ne vedo, pravi. Tudi tisti, ki bi morali — in čeprav ima originalna verzija z Ireno Kohont na YouTubu skoraj milijon ogledov. On sam si je to skladbo posnel v hard rock verziji à la AC/DC in jo ima na telefonu za zvonenje. Na plošči Življenje je lepo … pa jo malce nenavadno poje Helena Blagne. Briefing je bil baje naslednji: “Joj, Tomaž, kaj naj naredim s tem komadom?” — “Ja, pizda, ne vem. Bodi ti!” In evo ti ga na. Se pa seveda strinjava, da je bil Helenin nastop z Demolition Group na Viktorjih 1997 res nepozaben glasbeni Dež.

Prikupno zmeden

No, zelo zabavna je TD-jeva live verzija Prikupno zmedenega na kompilaciji Jubilej — okleščena, samo z akustično kitaro in orglicami —, na kateri poje besedilo v moškem spolu: “Povedal mi je,/da zapustilo ga je dekle./Jaz pa sem se mu lahko samo nasmehnil,/saj takoj sem opazil,/kakšen bil je ta fant. // Bil je tako prikupno zmeden,/da sem zato vzljubil ga.”

Da ima Domicelj toliko smisla za humor, da se zna postaviti v vlogo tipa, ki se zaljubi v tipa, mi je všeč. Še tem bolj, ker je njegov besednjak sicer prepoln politično nekorektnih izrazov na račun istospolno usmerjenih — “buzeranti”, “toplovodarji”, “pušikurci” … — in drugih opolzkih in/ali pejorativnih aluzij, ki ne spadajo v decenten časopis. Zato sem ga moral precej cenzurirati. Še več! Šel sem mu celo tako na roko, da sem ga med finiširanjem tega zapisa poklical in vprašal, ali vztraja pri objavi (milo rečeno) nelaskavih, v bistvu nesramnih pripomb o svojih glasbenih kolegih in kolegicah. Verjetno ga nekateri med njimi že tako ali tako od prej ne marajo — ker nikoli ni šparal jezika — ali pa jim vsaj slučajno ni prišlo na ušesa, kaj si o njih misli. A to bi znalo biti še veliko huje.

Škandalozen intervju bi bil bolj bran, vendar bi imel občutek, da sem zlorabil njegovo zaupanje. Če bi objavil vse, kar je o kom rekel, bi se zdelo že meni samemu too much, on sam pa bi si ne brez razloga nakopal še dodatne zamere, če že ne tožbe. Zato sem ga raje vprašal. In glej, s predlogom se je strinjal. Ja, naj to raje vržem ven. Da ne bo spet pizdarij. Da bi rad imel mir.

Verjamem. Domicelj pri svojih oseminsedemdesetih letih ni več tako prepotenten in provokativen twenty-something kot Ali En, ko je izdal Levo sceno. Ker to bi bilo nekaj podobnega. (Samo brez hiphopa, seveda.)