Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Večera V soboto in na spletni strani Večera v soboto, 26. septembra 2026, pod naslovom (Obrazi z Markom Crnkovičem) Matjaž Zupančič: Finita la komedija in politika. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Danes ponatiskujemo prvega od treh delov.

Gledališki režiserji se mi kdo ve zakaj zdijo zanimivejši od filmskih. On pa še tem bolj. Ker je tudi dramatik in pisatelj. Mojster dialoga in humorja, hvala bogu pa ne humorist. Moj človek v teatru.

Rodbinska zadeva

Včasih se zdi in zgodi, (kot) da je ta serija portretov nekakšna rodbinska zadeva. Pred skoraj štirimi leti je bil najprej na vrsti sin David — zdravnik, pisec, televizijski voditelj, influencer —, pred letom in pol pa še filozofinja, lakanovka in del svete trojice Ljubljanske šole psihoanalize, sestra oz. teta Alenka. Zdaj pa končno sledi še oče in brat Matjaž. Da, da, to so ti Zupančiči. In če bi kaj več vedel o sodobnem plesu in koreografiranju, bi prej ali slej ubesedil tudi soprogo, mamo in svakinjo Sinjo Ožbolt.

Vrstni red ni čisto naključen, je pa poljuben. Matjaž Zupančič zdaj gostuje zato, ker se bliža izid njegove in sinove knjige. Matjaž in David sta se namreč odločila, da bosta skupaj izdala knjigo. Začnimo torej s tem. Zadeva izide konec oktobra, predstavitev pa bo 2. novembra v Cankarjevem domu. Za pokušino samo ta blurb: “Ta zbirka groze bo šokirala tako vaše dlake na zatilju kot Stephena Kinga. Zato je nikar ne berite sami. A če jo boste, pazite, da boste imeli omrežni signal.”

Če morda niste ugotovili že po stilu, to je za na hrbet knjige napisal Marcel Štefančič. Skratka:

V naslovu očeta in sina

Marko Crnkovič: Začniva z vajino knjigo. To bo torej leposlovje?

Matjaž Zupančič: Ja, to bo zbirka šestih zgodb. Vsak od naju je napisal tri in imajo skupen okvir, ki povezuje elemente psihološkega trilerja, nadnaravne fikcije in še česa.

MC: Psihološki triler à la King?

MZ: Bom še povedal nekaj na to temo, ampak najprej je bil interes, da skupaj napiševa knjigo. Razlog je enostaven. Vedela sva, kakšne zgodbe naju zanimajo, in se strinjala, da jih morava napisati. Iz tega sva razvila ful dober dialog. David je tudi dober bralec, ne samo pisec. Veliko sva se pogovarjala in uživala v branju.

MC: Ampak začela sta skupaj?

MZ: Ja, začela sva skupaj. No, nekaj stvari je že bilo pripravljenih. On je imel dve zgodbi že napol narejeni, jaz pa eno. Brez dogovora o temi. Pogovarjala sva se samo o žanrih. To nekako ne gre v literarna pravila. Žanri floatajo, se premikajo, bolj na robovih. Ampak tu so priložnosti za fine literarne diverzije in pritegovanje bralcev. Tako da ja, gre za žanrske zgodbe. Žanr ni orodje, žanr ne omejuje. Žanr je okno, ki ga včasih težko odpreš. Ampak ne zato, da bi tam iskal nove zgodbe, ampak da boš omogočil tisti ta pravi, da pride do tebe.

MC: Ko sta začela pisati, pa sta pisala vsak zase ali sta se kaj koordinirala? Se vajine zgodbe navezujejo?

MZ: Ne, to so popolnoma samostojne kratke zgodbe. Tudi novele, ker niso vse kratke. Sva si jih pa dajala v branje in si dajala pripombe. Nekakšen dogovor med bralcem in avtorjem. Ker kaj pa v bistvu žanr je, če ne dogovor med bralcem in avtorjem? S tem, da to pač ni samo izmislek popularne kulture, ampak ima huge zgodovino. Zdelo se nama je, da orjeva ledino. Takih žanrskih tekstov pri nas nisva našla. Mogoče so pri nas predsodki do take literature. Kaj je vzrok, ne vem. Meni osebno je vrhunski žanr katedrala duha, da tako rečem.

Zahodnjaški trash

Marko Crnkovič: Ampak prozo si pisal že prej?

Matjaž Zupančič: Ja, saj. Moj interes za tovrstno literaturo se je začel konec 70. ali v začetku 80. let, ko sem odkrival Patricio Highsmith, Ruth Rendell, Stephena Kinga … To je takrat veljalo za zahodnjaški trash. Za nekaj komercialnega. Meni pa se je to zdela globoka literatura. In ko sem o tem pozneje razmišljal, me je to pripeljalo do mojih dveh romanov Obiskovalec in Sence v očesu. Sence v očesu so izšle na prelomu tisočletja, potem sem pa šel totalno v dramatiko. Petindvajset let sem pisal samo drame, kar je bilo seveda povezano z mojim režiserskim poklicem, z gledališčem in filmom. Seveda pa so se teme nabirale in zahtevale drug pristop. Tudi umetnost suspenza me je zelo intrigirala. Ko sva se zdaj začela z Davidom pogovarjati o skupni knjigi, je bila to v bistvu vrnitev domov. Nekaj spontanega in logičnega. V vmesnem času pa sem se ukvarjal s pisanjem dram.

MC: Razlika je očitna, ampak v čem je s tvojega stališča razlika med dramskim in pripovednim tekstom?

MZ: V čem je razlika? Drama je v bistvu vrh ledene gore. Drama je dialog. V drami ni vse napisano. Pravzaprav sploh ne sme biti vse napisano. Mora biti pa zraven kot potencialna struktura prizorišča oz. gledališkega dogodka. V prozi je drugače. Stvari morajo biti do konca izpisane. To je razlika. Pa to, da drama posnema in raziskuje to temeljno obliko komunikacije — dialog. Drama je mejna oblika. Po eni strani je literatura, saj se izraža na ta način, po drugi strani pa je pisana za uprizarjanje.

MC: Ampak če greva naprej s to metaforo: če je drama vrh ledene gore, je je spodaj še veliko — kar je stvar režije, domnevam.

MZ: Ja, to mora biti zraven. Drama mora biti umeščena v kontekst. Dialog ima vedno kontekst. Tudi če se dva v dvigalu pogovarjata o vremenu, govorita še o nečem drugem. Sporočata človeško bit, kot bi rekel David Mamet.

MC: Kontekst je pripoved, ki ni zapisana.

MZ: Zapisana ni, je pa prikrita. Je v drami in se ponuja, uprizoritev pa jo mora izbrskati. V tem je kvaliteta drame. Da ima kontekst in da so možne različne interpretacije. Slabe drame lahko uprizoriš samo na en način, dobre pa imajo več možnih interpretacij.

MC: Dobra poanta.

MZ: V tem je razlika. Res je pa, da sem dramatiko začel zares pisati intenzivno šele potem, ko sem padel v teater. S prozo sem se začel ukvarjati prej. Šele potem se je zgodil ta twist.

Dobri, stari časi

V dobrih starih, še ne tako davnih časih (leta 2008), ko so dijaki pri maturi iz slovenščine še pisali eseje na zanimive teme, je bila izbrana Matjaževa drama Vladimir. Na temo Nasilje in ljubezen v Vladimirju in Tartuffu. V Mali Drami so jo uprizorili dvakrat (1998/99 in 2007/08) obakrat v Matjaževi režiji in obakrat z Daretom Valičem, Markom Mandićem, Mašo Derganc in Gorazdom Logarjem v vlogah Vladimirja, Aleša M., Maše T. in Mikija B..

Nazaj k Matjažu.

Marko Crnkovič: Koliko dram si napisal?

Matjaž Zupančič: Mislim, da šestnajst.

MC: So bile vse uprizorjene?

MZ: Vse razen Prehoda, ki pa je izšel v knjigi. Druge pa vse. Pa ne samo v Sloveniji, ampak tudi v tujini. Prva je bila Vladimir. To je bila prva slovenska drama, ki je bila uprizorjena v francoščini v kakem evropskem profesionalnem gledališču. V francoščino sta bili takrat prevedeni že Jovanovićeva Osvoboditev Skopja in Cankarjevo Pohujšanje, vendar še ne uprizorjeni. To nekaj pove o zgodovini slovenske dramatike.

MC: Pa si vse predstave sam režiral?

MZ: Vseh ne. Teh, ki o bile uprizorjene v tujini, nisem. Mile Korun je režiral Nemir, Razred in Ubijalce muh. To so bile super predstave. Večino pa sem jih režiral sam, ker sem tudi začel tako pisati. Tako nekako, kot režiser piše scenarij za svoj film. Tako sem začel. V bistvu sem režiral nekaj tekstov, potem pa se mi je zazdelo, da bi sam mogoče to boljše napisal.

MC: Skratka, pisal si to, kar si hotel režirati.

MZ: Ja, tako se je začelo, absolutno.

MC: Katere tvoje drame pa so bile še uprizorjene v tujini?

MZ: Zvon, Vladimir, Shocking Shopping, Hodnik, Goli pianist, Razred. Absolutni rekorder pa je Vladimir. In je tudi bil zelo različno interpretiran. Avtor včasih nekaj napiše, pa niti sam ne ve, kaj se vse skriva v tekstu. V L’Humanité so napisali, da gre za kritiko stalinizma. V drugem časopisu pa so trdili, da je to kritika nasilnega patriarhalnega očeta desničarske provenience. Igra je bila v bistvu pisana pod vtisom vojne v Jugoslaviji in tega nasilja. Razpad prijateljskega druženja, odtujitev prijateljev, ki so živeli brezskrbno, dokler nenadoma ne nabašejo na Vladimirja. In se razsuje vse. Bila je pa tudi zanimiva ruska uprizoritev Razreda. Delali so jo v Rostovu na Donu. Zanimiva predstava. Ampak pazi, črtali so zadnji prizor, v katerem moški, ki dela avdicijo, pleše striptease na Internacionalo. Predstavo sem gledal na Tednu slovenske drame in sem vprašal, zakaj so namesto Internacionale dali neko zahodnjaško muziko, češ, to ni isto, kje je pa poante. Pa mi je rekla igralka po treh špricerjih, da bi to bilo v Rusiji nemogoče. Karkoli lahko, samo ne moreš plesati striptiza na Internacionalo.