Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in ​na spletni strani Večera V Soboto v soboto, 10. junija 2023, pod naslovom Janez Šušteršič: Ekonomija zaciklanosti ali “Nič se ne da, ker so oni proti.”. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Ponatisnjena vsebina je lahko razrezana, premontirana in editirana.

Polarizacija

Šušteršič pravi, da so bili volilna baza DLGV ljudje, ki ne iščejo nekaj novega, ampak neko pragmatično sredinsko pozicijo. Bilo je tudi veliko tistih, ki so prej podpirali Zares. Ki razmišljajo v tem stilu, češ, dajmo nekaj narediti malo drugače, bodimo bolj pošteni, bolj pragmatični, kje so zdaj te common sense rešitve.

Že res. Ampak pred desetimi, dvajnajstimi leti še ni bilo take polarizacije. Vsi so danes radikalnejši, bolj trmasti, zagrizeni. Ne samo politiki, tudi volilci. Vsi smo radikalnejši, bolj trmasti, zagrizeni. Bolj jezni, naveličani, užaljeni …  Svojim bolj privrženi, do drugih bolj sovražno nastrojeni. Mea culpa: tudi novinarji in uredniki, komentatorji in kolumnisti …

No, včasih je bilo več državništva. Drnovšek in Pahor sta razmišljala širše in vključevala tudi drugače misleče. V zvezi z DLGV je bilo vedno vprašanje, ali smo Janšev podaljšek ali nismo. Ampak če bi takrat glasovali, pravi Janez, ali gremo raje v koalicijo z Jankovićem ali z Janšo, bi bilo verjetno pol-pol. In to ni bila neka silna polarizacija. Nazadnje je vendarle zmagal ta pragmatizem. Kaj ima več smisla. Sicer pa ja, danes je vse bolj na nož. Tako kot se zdaj vsi v zvezi z Logarjem sprašujejo — pogovarjava se prav dan, ko so se avtali —, ali je Logar Janšev podaljšek ali ne. Kar bo sicer pokazal čas. Če se bo njegova Platforma sodelovanja izkazala za uspešno, potem Janše ne bo rabil več.

Logar in Pahor

Živi bili pa videli, pomislim naglas. Ker zaupanje vseh bi si Logar lahko pridobil samo tako, da bi se skregal z Janšo. Da bi mu rekel, nič več nočem imeti opraviti s tabo. Šele to bi mu dalo verodostojnost. To je nekako tako, kot so kolesarji šuntali Pahorja, da bi moral obračunati z Janšo, on pa je bil tiho in ni nič rekel.

Pahor je na zelo lep politični način zelo veliko stvari povedal. Ni pa seveda kričal, kot so od njega pričakovali vsi drugi, méni Šušteršič. Saj vemo, kako to gre. Treba je biti glasen. Vsi smo glasni. Ko je pisal kolumne za Finance, na začetku še niso bile zaklenjene, imel pa je vpogled v statistike branosti. Ko začneš delati kratke odstavke, ko postaneš piker, malo zoprn, se branost poveča. Tudi zdaj na Siolu. Se strinja z urednikovo potezo, da je onemogočil komentarje, čeprav je zdaj uvedel tudi to, da so honorarji odvisni od branosti.

Seveda si vsi želimo, da bi bili najbolj brani resni teksti. Ampak najbolj se berejo ostri, provokativni teksti. Saj so lahko resni, na neko resno temo. Ampak najbolj brani so provokativni teksti. Ali če zraven omeniš še kakega politika. Če daš v naslov kaj grdega o Janši ali zajebantskega o Golobu, bo takoj več klikov. To je zdaj ta logika. In politika je padla na finto. Tudi politika mora biti glasna.

Možne kombinacije

Današnja politika deluje samo še na hipnih učinkih. Danes, ko je imel Logar tisto svojo ustanovitev, so vprašali Goloba, kaj si o tem misli. In on je moral takoj nekaj negativnega povedati. Da to ni nobena avtonomna iniciativa. Pa bi lahko bil ostal diplomat. Tukaj bi se lahko vsi učili od Pahorja. Pahorjev problem pa je v tem, da je takšen, kot je, ali da se je odločil, da bo takšen, kot je — in da je zdaj takšen iskreno —, zato ga levica sovraži. Tako daleč je prišlo pozicioniranje strank. Recimo Socialni demokrati so veliko bolj leva stranka kot v Pahorjevem času. Ker tekmujejo z Levico.

Niso SD en tak sredinski mainstream v levi preobleki, vskočim?

To mogoče hočejo, ampak so stalno na okopih. V proporcionalnem sistemu, kakršnega imamo v Sloveniji, bo v parlamentu vedno kakih pet, šest strank, od tega tri, štiri za sestavo vlade. In v takem sistemu ne moreš vnaprej izločiti iz možnih kombinacij nikogar, za katerega upravičeno domnevaš, da bo na volitvah dobil dvajset, petindvajset procentov glasov. V politiki se pač veliko govori, tudi zelo grdih besed. Ampak ko vodiš državo, moraš razmišljati širše.

Na desnici pa je tudi problem. SDS se je radikalizirala in je čisto nekaj drugega kot pred petnajstimi leti. Pri določenih temah še posebej. Glede migrantov in LGBT so bistveno bolj radikalni kot nekoč. To je njihov odziv, da je tudi progresivna levica postala radikalnejša, v mnogih stališčih celo agresivnejša glede kulture kenslanja, kaj se sme in se ne sme. Ne ve, ali je Žižek to rekel ali Chomsky — jaz pa tudi ne —, da več razmišljamo o tem, kako bomo nekaj povedali, kot pa kaj bomo povedali. Načeloma lahko rečeš karkoli, če le ne uporabiš prepovedanih besed. Razmišljaš, kako boš nekaj povedal, da ne boš koga užalil, na koncu pa pozabiš, kaj si sploh hotel povedati. In to ni v redu. Tako se zadeve zaostrujejo. Na eni in na drugi strani.

NSi pa ima problem, da je po definiciji stranka, ki mora biti konservativna. In te konservativne vrednote je mogoče združevati z liberalnimi pogledi na trg, z liberalnimi pogledi na družbo pa bolj težko.

ZZZS

Na koncu že kar malo preskakujeva. Predsednik vlade je recimo rekel, da bo vlada izvajala samo tiste reforme, ki jih bodo ljudje podpirali. Hmm. To je že skoraj tako, kot da bi rekel, da reform sploh ne bo. Zdravstveno reformo bi že vsi podrli, če bi razumeli, da bo njen rezultat to, da bodo prej prišli do zdravnika. Cena, ki jo je treba za to plačati, je pa seveda vprašanje. Ker slovenska družba ni družba soglasja. Še posebej ne soglasja o takih zadevah. Ljudje se ne strinjajo, da je vredno plačevati davke ali toliko in toliko za neke javne storitve, ki ljudem napol zastonj pripadajo, ker bodo vsi imeli nekaj od tega. Da bo denar koristno uporabljen. Ali z drugimi besedami (iz ene od Janezovih nedavnih kolumen na Siolu): “Obdavčite soseda, ne mene!”

V literaturi je ogromno študij, pravi, ki dokazujejo, da ljudje radi plačujejo davke, če imajo občutek, da je s tem mogoče narediti nekaj dobrega. Ne nujno za njih osebno, ampak za družbo. Ali za njih osebno, če se znajdejo v določeni situaciji. Pa da se ta denar porablja racionalno in da je trošenje pod kontrolo.

Tako kot ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. To ne pomeni nič drugega, kot da bo ta denar dobil zdaj ZZZS. Pri tem pa vsi govorijo — z vlado vred —, da ZZZS neučinkovito dela z denarjem in da ni dovolj nadzora. Tudi minister za zdravje je na začetku pravilno razlagal, da je treba najprej urediti druge zadeve. Šušteršič je to odločitev dojel tako, kot da je vlada videla, da ji popularnost pada, zato je hotela nekaj narediti. Kolesarji in ti, ki so jo najbolj podpirali, so nanjo pritisnili, zato je šla na vrat, na nos ukinit dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Ne da bi poskrbela za to, kako se bo s temi sredstvi dogajalo.

Pa saj so zamenjali ali nameravali zamenjati nadzorni svet, pardon: skupščino, plašno pripomnim? Ali generalnega direktorja? (Za te zadeve pa res nisem talentiran.)

Tega vlada ne more. Skupščina je sestavljena iz 45 članov — 20 predstavnikov delodajalcev plus 25 predstavnikov zavarovancev —, pri čemer vlada imenuje samo štiri. To je samoupravna interesna skupnost. Dobesedno.

Domača naloga

Uf, tudi jaz imam ZZZS v želodcu, zato grem naknadno naredit domačo nalogo in na tem mestu vstavljam digresijo.

Skupščina ZZZS je res še hujša zadeva kot Programski svet oz. Svet RTV. Ja, teh 20 plus 25 je enako 45 članov skupščine sestavlja: 16 predstavnikov delodajalcev volijo organizacije in delodajalci, organizirani v gospodarski zbornici in drugih združenjih delodajalcev, “organizirani za območje države”; 4 predstavniki delodajalcev za področje državne uprave in negospodarskih javnih služb imenuje vlada; 15 predstavnikov aktivnih zavarovancev zainteresirani sindikati, “reprezentativni za območje države”; en predstavnik organizacije s področja kmetijstva, “organizirane za območje države”; sedem članov volijo organizacije upokojencev, “organizirane za območje države”; dva predstavnika pa invalidske organizacije, “organizirane za območje države”; člani skupščine se izberejo tako, da so praviloma zastopana “vsa območja države”.

Šušteršič resno misli, da so bile samoupravne interesne skupnosti model za ZZZS. Kar je čisto možno. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju je dejansko iz leta 1992. Uporabniki in izvajalci. Dobavitelji. Sindikalisti. Podjetniki. Ki jih ne moreš premakniti. Zato misli — in tudi sam sem zgrožen —, da imamo v tej državi resen problem. Ljudje od ministrov pričakujejo, da bodo urejali zadeve, obenem pa imamo sistem, v katerem ne taisti ministri morejo veliko narediti. Vse temelji na avtonomiji.

Kaj torej?

To je ta demokracija po slovensko. (Moja pripomba.) Kaj torej?

Za te stvari bi ipak morala biti odgovorna vlada. Kaj smo naredili v državnih podjetjih? Imamo sistem, v katerem se lahko vsi delamo, da politika ne vpliva na kadrovanje, na poslovanje, na poslovne odločitve. Vsi pa vemo, da se to dogaja. Zato smo naredili sistem, ki to prikriva. Da se lahko obnašamo, kot da tega ni. Zakaj ne rečemo, da direktorja v javnih firmah postavlja minister iz dotičnega resorja? S to pripombo, seveda, da če direktor zajebe, gre z njim še minister. Postaviti cilje, rezultate — in če niso doseženi, gre najprej direktor, potem pa še minister. Moralo bi se vedeti, kdo je kriv. Trenutno stanje pa spominja na Jugoslavijo, ko so vsi valili krivdo eden na drugega. A veš. Nič se ne da, ker so oni proti.