Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V Soboto v soboto, 1. aprila 2023, pod naslovom Jože P. Damijan: Mir se najbolj izplača. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Ponatisnjena vsebina je razrezana, premontirana in editirana. 

Ideologija kot vezivo

O Koaliciji ustavnega loka ne izgubljava preveč besed. Še posebej ne(rad) JPD. Bilo mu je jasno, da nobena od KUL strank nima možnosti zmagati na volitvah in da se mora pojaviti neka nova stranka — tako kot nekoč LDS —, ki bi lahko pritegnila tudi neopredeljene volilce. Tako se je tudi zgodilo. Zdaj vse zveni zelo preprosto in predvidljivo.

Koalicija je po njegovem zaenkrat stabilna. Vodilna stranka je preveč dominantna, zato se stranki SD in Levica zavedata, da ju ne bo več, če izstopijo iz koalicije.

Gibanje Svoboda pa da ima problem, dodaja, da stranke ne veže ideologija in da ji zato grozi — tako kot nekoč Pozitivni Sloveniji, Virantovi listi, SMC —, da bo razpadla. Temu se ni mogoče izogniti. Razpolovna doba novih političnih projektov je mandat ali dva. Ideologijo rabiš kot vezivo, ki ga je treba stalno utrjevati. To je ugotavljal že Virant. Pragmatični ljudje se razbežijo.

Kaj pa Levica?

Nekoč sem malo za šalo in malo zares napisal:

“Levica bo morala še malo počakati, da se bo kot del neke koalicije delala mainstream konstruktivno. In še malo dlje počakati, da bo prišla vsaj kot relativna zmagovalka volitev na oblast kot recimo Siriza. Moja projekcija je, da se bo to zgodilo čez 5 do 10 let in da bo takrat slovenski Janis Varufakis postal Jože P. Damijan.”

Toliko o moji jasnovidnosti.

Mi je pa bilo takoj jasno, da se JPD ne moti, ko je za Levico rekel:

“Z nizko stopnjo neenakosti in s podpovprečno visokimi davki Slovenija ni niti kapitalistični niti socialistični eksces. Levica je samo reakcija na ekscese gospodarstvenikov (predvsem GZS) in medijev, ki uprizarjajo gonjo proti javnemu sektorju in javnim uslužbencem nasploh, predvsem pa proti socialni državi.”

To je bilo v zvezi s tem, ko je Kordiš teral podjetnike z bajoneti ne vem kam, podjetniki pa Levico v Venzuelo.

In kaj pravi Jože P. Damijan himself o Levici danes?

Levica je stranka simpatičnih mladcev s simpatičnimi in čisto plavzibilnimi idejami, vendar še nimajo izkušenj z vodenjem. Politika je umetnost vodenja in kompromisov.

Luka se je v tem smislu dobro naredil in že zna sklepati kompromise. Je pa problem, ker zaostrujejo zadeve samo pri nekaterih vprašanjih, ne vidijo pa celote. Ampak saj se učijo. To so zdaj njihova učna leta. Če bodo tudi v naslednji vladi — če bo levosredinska —, bodo lahko konstruktivno sodelovali.

Levica po njegovem niso socialisti oz. so še več kot socialisti. Oni so zeleni marksisti. Radikalni na obeh področjih. Nerodno je seveda to, da radikalna zelena politika in radikalni marksizem vodita v katastrofo. Ampak zaenkrat so zadeve pozitivne. Kar delata Luka v zvezi z minimalno plačo in Maljevac pri stanovanjih, je vse pozitivno. To je super.

Tek na dolge proge

Problem je samo v konceptih. Če zastaviš reševanje stanovanjske problematike tako, da boš ustanavljal zadruge po vzoru Dunaja ali Berlina, bo to že-že imelo učinek — ampak ne takega, kot bi si ga želel v enem mandatu. To je stanovanjska politika na dolgi rok. V tujini imajo zadruge že sedemdeset let. Zadruge so samo dodatek k normalnemu stanovanjskemu trgu. Stanovanjska politika se zdaj hvala bogu preoblikuje v tem smislu, da bi naj do leta 2030 zgradili dvajset tisoč stanovanj, ki jih bo delal Stanovanjski sklad. Zadružna politika pa je za zraven. Kar je sicer v redu.

Pa so te napovedi realne?

Problem so zemljišča, problem so dovoljenja, problem je gradbena operativa, problem je financiranje. Načeloma je vse možno, ampak ne s financiranjem iz enega vira. Po JPD bodo deloma potrebni javni viri, deloma pa bo za to poskrbel trg. Z večjim povpraševanjem in višjimi cenami kvadratnega metra bodo tudi zasebniki zainteresirani za investiranje. Kar se sicer že dogaja. Ampak to je za mlade predrago. Država to korigira s socialnimi stanovanji ali z gradnjo javnih stanovanj, ki jih prodaja mladim družinam po dostopnejših cenah. Kar je spet nek spoj socializma in kapitalizma. Država mora imeti korektiv. Najbolj pozitiven prispevek Levice v tem mandatu je, skratka, da se fokusira na stanovanjsko problematiko.

Socializem in kapitalizem

Meni gre marsikdaj po glavi, da če je socializem lahko (bil) po meri človeka, bi lahko bil po meri človeka tudi kapitalizem. Nakar me JPD preseneti z izjavo, da je to njegova “interna maksima”. (Preseneti ne s tem, da mu je ideja blizu, ampak z domnevnim avtorstvom.)

Še v nobeni državi socializem ni deloval. Državni kapitalizem deluje na Kitajskem. Ampak to nima veze s socializmom. To je ultraliberalizem, ki ga vodi država. Največ socializma je v skandinavskih državah. Tam je največja uravnoteženost, čeprav so tudi tam dohodkovne in premoženjske razlike velike. Tam je socialna demokracija, ampak imajo tržno gospodarstvo, ki edino deluje.

Ključno je, da rabiš nek profitni motiv, ki poganja inovacije, investicije in večji delovni napor. Obstajajo pa infrastrukturne panoge kot šolstvo, zdravstvo, energetika, prometna infrastruktura in druge javne storitve, ki jih mora uravnavati država. Če jih ne, potem pride do kolapsov, do kakršnih prihaja v Ameriki. Zato rabiš kombinacijo tržnega gospodarstva in dejavnosti, ki jim država omogoča normalno funkcioniranje. In seveda normalno poslovno okolje.

In tega JPD ne vidi v socializmu. Profitni motiv je pomemben. Zakaj bi se nekdo podjetniško angažiral ali šel nekaj delat, če ne bo imel možnosti dobička ali višje plače? Če imamo vsi enake plače — neglede na vložke —, nima smisla vlagati napora. Zaradi tega je tržno gospodarstvo nujno zlo. Po drugi strani pa mora država popravljati njegove napake in peljati to zgodbo uravnoteženo. To je to. To je zanj kapitalizem s človeškim obrazom.