Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in ​na spletni strani Večera V Soboto v soboto, 20. maja 2023, pod naslovom Matjaž Gruden: Rečeš, da ni 5. april, ampak 20. maj - in vsi skočijo in rečejo: Tako je!. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Ponatisnjena vsebina je lahko razrezana, premontirana in editirana.

Če kdo, je Matjaž Gruden pravi naslov za nekaj streznjujočih pojasnil o liberalni demokraciji, o avtoritarnosti in populizmu, o sovražnem govoru ali svobodi govora, o Rusiji in Ukrajini. Pa tudi o kinderštube. 

Strasbourg–Maribor

Ker sem v Strasbourgu že bil — v začetku julija leta 1989 par ur, ko sva se s takratno punco v njenem hrošču tam ustavila na poti v Pariz na proslavo ob dvestoletnici francoske revolucije —, se je Mohamed Gruden moral potruditi k meni.

Začelo se je v bistvu že nekaj dni prej. Konkretno 1. aprila, ko se je potrudil celo v Maribor. Tam je kot eden od nominirancev za Večerov Bob leta prisostvoval — kot prvič (in verjetno ne zadnjič) v življenju celo jaz — na istoimenski prireditvi v tamkajšnjem gledališču. Nisem ga nameraval že tam in takrat intervjuvati, sva se pa končno malo bondala. Gruden namreč spada med ljudi, ki jih poznam — ali vsaj mislim, da jih — že tako rekoč od nekdaj, nisva se pa nikoli družila, niti sodelovala. Do pred leti, ko sem ga kot Večerovega kolumnista začel objavljati v okviru sindikacije na Fokuspokusu.

Iz teatra smo šli skratka najprej v enega od tistih lokalov v Poštni ulici, ki si ga nikoli ne zapomnim, potem za vogal na Glavni trg v Living Room, nakar še v Takos. Ker da je tam še vedno super. Ne vem, ker sem bil tam samo enkrat, dvakrat davno — ko je lokal bil še od Arsota — z mamo na kosilu. A tak razvrat kot zdaj je bil zame že too much in ura pozna in sem hitro šel, Gruden pa malo za mano. Ostali so za božjo voljo končali v Niagari.

Poklicno pa se pogovarjava v Ljubljani, v novem baru Neu v Neuhausu. (Se opravičujem za ta pleonazem.) Lokacijo sva izbrala strateško, da sva imela pregled nad RTV in Bangladešem. Pa še oba — sploh on — imava blizu.

Deviacije demokracije

Matjaž Gruden se je odobravanjem sprijaznil z dejstvom, da sem njegovo nepozabno vlogo glavnega junaka v Sreči na vrvici omenil šele na koncu najinega pogovora. Na začetku njegove odraslosti, ko je postal medijsko spet zanimiv zaradi stvari, ki s filmom nimajo nobene zveze, se je mnogim novinarjem namreč zdelo fascinantno ugotavljati, kaj je ratalo iz plavolasega fantiča, ki je bil leta 1977 — star dvanajst let — otroška filmska zvezda.

Matjaž Gruden je pravnik. Diplomiranec ljubljanske Pravne fakultete in podiplomiranec Evropskega kolidža v Brugesu. Danes direktor za demokratično participacijo pri Svetu Evrope. Kar pokriva izobraževanje — tudi za demokratično državljanstvo —, mladinsko politiko in sodelovanje, kulturo in kulturno dediščino ter zaščito okolja. V okviru njegovih pristojnosti sta tudi Platforma za zaščito novinarjev in filmski sklad Eurimages. (To je ustanova za tisto pozdravno špico, ki jo pred vsako projekcijo zavrtijo v Kinodvoru.) Prej bil direktor za strateško planiranje, namestnik direktorja kabineta generalnega sekretarja, politični svetovalec in pisec govorov generalnega sekretarja in predsednika Parlamentarne skupščine Sveta Evrope. Še prej — pred Svetom Evrope — diplomat MZZ v Bruslju.

Na domačem terenu pa se je Matjaž Gruden etabliral kot poznavalec vijug demokracije — zlasti klasične, povojne liberalne demokracije, namreč svobode s poštenimi socialnimi varovalkami — in kritik njenih eventualnih slovenskih deviacij. Ki jih ni malo.

Dobro zanj in za nas, da je v diplomatski službi: njegove profesionalne deformacije so vljudnost, zadržanost, natančnost, neprepirljivost, angleški cinizem, nenakladaška podkovanost in prisrčna resnicoljubnost. Stranski učinek tega pa je, da piše predolge tekste, ker mu je najbrž škoda vsake besede. Ampak o tem seveda ne polemiziram.

Kaj je narobe z mirovniki

Tiste dni, ko sva se dobila — 5. aprila —, je bila v središču pozornosti Alenka Jeraj (SDS), ki je s poslanskim vprašanjem o številnih posilstvih samo v Ljubljani in samo v prvih treh mesecih tega leta v bistvu parafrazirala Racov odgovor v filmu U raljama života, ko mu Mira Furlan reče: “Ajde, Janez, reci, koliko puta si bio na Triglavu?” — on pa (po slovensko, seveda): “Sedeminpetdesetkrat.”

Začela pa sva z Ukrajino. Matjaž je med zagovorniki vojaške oz. orožarske pomoči Zahoda napadeni državi. Seveda pa ni jastreb ali vojni hujskač, kot takim rečejo mirovniki. Če bi bil vsi tako pametni in zmerni kot Gruden, bi bilo na svetu bolje in lepše. Morda ne bi bil (takoj) mir, ampak o mirovnikih — ki jim on sam pravi “tako imenovani” — ima marsikaj povedati. 

Mirovniki, skratka, so si vzeli pravico do mirovništva in zmerjajo z vojnimi hujskači vsakogar, ki zagovarjajo pomoč Ukrajini. Prepričan pa je, da ima več argumentov kot oni v svojih pogledih, kako do miru priti. Oni pravijo, da se vojna mora končati — kar je seveda lepa misel. Našli so način, kako ustaviti Ukrajino oz. jih prepričati, da sprejmejo mir. Niso pa odgovorili na vprašanje, kako ustaviti Rusijo. Kako prisiliti Putina, da vojno konča.

Ne Jože P. Damijan ne kdorkoli od teh mirovnikov, ki pišejo pisma, ni odgovoril na to vprašanje. Oni si samo želijo miru, ker imajo radi mir, in govorijo, da so tisti, ki Ukrajini pošiljajo oborožitev, proti miru. In da so zato vojni hujskači. Sam pa misli, da se bo Putin začel pogajati takrat, ko bo ugotovil, da bo s pogajanji dosegel več kot z orožjem. In si želi, da do tega pride čim prej.

V imenu Ukrajine

Kaj pa če Putin dobi preveč? V moralnem smislu preveč? Glede na to, da je agresor …

Tu si ne bi upal dajati moralnih oz. etičnih sodb v imenu Ukrajincev. Ukrajinci so tisti, ki se bodo odločili, kaj bodo v tej situaciji pripravljeni sprejeti, da se bo vojna končala. Misli, da jim je treba pomagati, da ne bodo prisiljeni sprejeti kakršnihkoli pogojev in da ne bodo ostali prepuščeni sami sebi. Če jim nehamo pomagati, bodo morali sprejeti kakršnekoli pogoje.

Pri tem miru gre za več kot za etiko. Gre za to, da nekateri tretirajo agresijo na Ukrajino kot napol legitimen način, da se stvari uredijo, da se meje malo premaknejo, da se ljudje malo preseljujejo — in da bo potem mir. V Donbasu so bile težave, tam živijo Rusi, tam bomo malo premaknili meje, potem pa bo mir.

Če bi hotel Putin dejansko pomagati rusko govoreči populaciji na ozemlju Ukrajine, bi to lahko naredil na drugačen način in jim s tem tudi bistveno bolj pomagal. Kar se zdaj dogaja v Ukrajini, je samo zadnja instanca — zaenkrat zadnja — Putinove ideološke orientacije, ki jo že od samega začetka gradi na konfliktu in vojni. In seveda na civilizacijskem spopadu z Zahodom. To je temelj njegove oblasti. Zato si ni mogel dovoliti, da na Rusijo mejila Ukrajina, ki se je pri vseh svojih težavah odločila, da bo imela demokracijo. Nekako se je še sprijaznil s tem, da imajo demokracijo baltske države. Da pa bi liberalno demokracijo imeli Ukrajinci, je pa za Putina oz. za Rusijo preveč nevarno.

Simultano prevajanje v ruščino

Putina moti, pripomnim, da je Rusija vedno bolj obdana z NATO paktom.

Že, to mu gotovo ni všeč, ampak to ni bil razlog za vojno v Ukrajini. O tem se veliko govori. Teza, da je bil Putin v vojno prisiljen, ker je NATO ogrožal Rusijo, je zelo razširjena, a je na trhlih temeljih. Še leta 1997 sta Ruska federacija in NATO podpisala sporazum o sodelovanju. V dokumentu je jasno pisalo, da gre NATO skozi zgodovinski proces, ki se bo nadaljeval in da ta proces pomeni tudi širitev. In pod ta dokument se je Putin mirno podpisal.

Gruden je takrat v Bruslju kot slovenski diplomat delal z veleposlaniki, zadolženimi za EU in NATO, in videl, kako v dvorani, kjer je zasedal NATO, urejajo kabino za simultano prevajanje v ruščino. Taka je bila v 90. letih slika odnosov med NATO paktov in Rusijo. Zbliževanje, sodelovanje, imenovanje ruskega veleposlanika pri Severnoatlantski zvezi. Tisto, kar se je takrat dogajalo, ni bila širitev, ki bi Rusijo presenetila.

Toda pozneje je Putin začel graditi oblast na konfliktu in na občutku ogroženosti Rusije s strani Zahoda. In na tem, da je NATO glavni sovražnik, na katerega se mora odzvati. V članicah NATO pakta, ki so mejile na Rusijo, do leta 2014 ni bilo vojaških baz in enot. In kaj se je potem zgodilo? Ruska vojska je zasedla Krim. Šele takrat je NATO začel pošiljati enote v države članice, ki mejijo na Rusijo.

Ja, ampak potem je leta 2008 NATO na vrhu v Bukarešti povabil Ukrajino in Gruzijo?

Povabil ju je k sodelovanju. V zameno za to, da se odpovesta jedrskemu orožju. Skratka, ta slika uboge Rusije, ki se mora braniti, ne temelji na resnih dejstvih. Je pa Rusiji prav zdaj uspelo podaljšati svojo mejo z državami NATO pakta z nekaj sto kilometrov za tisoč tristo kilometrov.