Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera V Soboto v soboto, 20. maja 2023, pod naslovom Matjaž Gruden: Rečeš, da ni 5. april, ampak 20. maj - in vsi skočijo in rečejo: Tako je!. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Ponatisnjena vsebina je lahko razrezana, premontirana in editirana.
Če kdo, je Matjaž Gruden pravi naslov za nekaj streznjujočih pojasnil o liberalni demokraciji, o avtoritarnosti in populizmu, o sovražnem govoru ali svobodi govora, o Rusiji in Ukrajini. Pa tudi o kinderštube.
Simultano prevajanje v ruščino
Putina moti, pripomnim, da je Rusija vedno bolj obdana z NATO paktom.
Že, to mu gotovo ni všeč, ampak to ni bil razlog za vojno v Ukrajini, pravi Gruden. O tem se veliko govori. Teza, da je bil Putin v vojno prisiljen, ker je NATO ogrožal Rusijo, je zelo razširjena, a je na trhlih temeljih. Še leta 1997 sta Ruska federacija in NATO podpisala sporazum o sodelovanju. V dokumentu je jasno pisalo, da gre NATO skozi zgodovinski proces, ki se bo nadaljeval, in da ta proces pomeni tudi širitev. In pod ta dokument se je Putin mirno podpisal.
Gruden je takrat v Bruslju kot slovenski diplomat delal z veleposlaniki, zadolženimi za EU in NATO, in videl, kako v dvorani, kjer je zasedal NATO, urejajo kabino za simultano prevajanje v ruščino. Taka je bila v 90. letih slika odnosov med NATO paktov in Rusijo. Zbliževanje, sodelovanje, imenovanje ruskega veleposlanika pri Severnoatlantski zvezi. Tisto, kar se je takrat dogajalo, ni bila širitev, ki bi Rusijo presenetila.
Toda pozneje je Putin začel graditi oblast na konfliktu in na občutku ogroženosti Rusije s strani Zahoda. In na tem, da je NATO glavni sovražnik, na katerega se mora odzvati. V članicah NATO pakta, ki so mejile na Rusijo, do leta 2014 ni bilo vojaških baz in enot. In kaj se je potem zgodilo? Ruska vojska je zasedla Krim. Šele takrat je NATO začel pošiljati enote v države članice, ki mejijo na Rusijo.
Ja, ampak potem je leta 2008 NATO na vrhu v Bukarešti povabil Ukrajino in Gruzijo?
Povabil ju je k sodelovanju. V zameno za to, da se odpovesta jedrskemu orožju. Skratka, ta slika uboge Rusije, ki se mora braniti, ne temelji na resnih dejstvih. Je pa Rusiji prav zdaj uspelo podaljšati svojo mejo z državami NATO pakta z nekaj sto kilometrov za tisoč tristo kilometrov.
Populisti so wokizme začeli prikazovati kot razlog za družbeno krizo. Zato se je začel kulturni boj. Veliko ljudi je prepričanih, da so pravice manjšin nezaslužen privilegij na njihov račun. Privilegij v njihovo škodo. Da so zaradi tega brez prihodnosti.
Whataboutizem
Kaj pa problem whataboutizma? Tako imenovanega kajpaonizma? Da ko nekoga slišiš nekoga ali nekaj kritizirati, rečeš, že mogoče, ampak kaj pa to ali oni, kaj so pa ti takrat in takrat naredili?! Mirovniki, recimo, ki take kot Gruden kličejo vojni hujskači, radi rečejo: hej, kaj pa ameriški imperializem, intervencionizem, hegemonija, puči, okupacije, kao mirovne ekspedicije … — da zahodne nadvlade nasploh niti omenjamo. Zakaj pa tega ne obsojate? To je ultimativno vprašanje, s katerim kao zabijejo sogovornika.
Gruden je oster, toda razumevajoč kritik whataboutizma. Ker ja, razmišlja: če kritiziraš Rusijo, te bodo hitro — še posebej na družbenih omrežjih, pa tudi v javnosti nasploh — vprašali: Kaj pa to in to? Kaj pa Izrael? Kaj pa Savdska Arabija? Kaj pa Bližnji Vzhod? Kaj pa Libija? Kaj pa Amerika nasploh?
Načeloma se s tem strinja. Ampak če nekdo kritizira ameriško ali izraelsko politiko, boš redko slišal vprašanje: Kaj pa Rusija? To dvoje ni simetrično. To je že en pokazatelj.
Če gledamo širše, se pa strinja, da je kolektivni Zahod tisti, ki je pripravil teren za razmah agresivnega, nacionalističnega, skrajno desnega, avtoritarnega populizma. V najbolj maligni obliki ga impersonira Putin. Toda v drugačnih oblikah to obstaja tudi drugje. Tudi v Ameriki. Ker so načini, kako se je svet v zadnjih desetletjih loteval problemov liberalne demokracije, mnoge ljudi potisnili v naročje tistih, ki so jim ponujali alternativne rešitve. Domnevne rešitve, seveda.
Zakaj pa bi morali izbirati?
Ampak če se vrneva k Rusiji: dejstvo je, da je to, kar Putin dela — pa tudi odnos mnogih ljudi in držav in celih delov sveta do tega, kar dela —, posledica ravnanja kolektivnega Zahoda. Stvari nam ne bo uspelo postaviti na bolj normalne, varne, stabilne, demokratične, mednarodnopravno veljavne temelje, če se Zahod ne bo vzel v red. Amerika in vsi ostali. Težko je kredibilno obsojati kršitve mednarodnega prava, če jih kršiš tudi sam. Nekatere stvari v določenih primerih obsojamo, v drugih pa ne. Če obsojaš odnos do novinarjev v Rusiji — recimo to, kar se je zgodilo z Ano Politkovsko in drugimi — zaprtimi, zastrupljenimi in ubitimi —, potem ne moreš samo malo godrnjati v brado, češ, kako lahko Savdijci pošljejo eksekutorje v Istanbul razsekat na kose svojega novinarja. Ali pa če izraelska vojska strelja na novinarko Al Jazeere, čeprav se iz helikopterja vidi, da je novinarka.
Če lahko ljudje izbirajo med osebnimi svoboščinami, individualnimi in političnimi pravicami in med ekonomskim preživetjem, se bodo vedno odločili za ekonomsko preživetje. Večina bo vedno pripravljena žrtvovati politične svoboščine v zameno za obljubo ekonomskega preživetja.
Te stvari so pomembne. To vpliva na to, kako velik del sveta gleda na svetovno dogajanje. Ni presenečenje, da se ni ves svet pridružil Zahodu v obsodbi agresije Rusije na Ukrajino. Velik del sveta je izgubil zaupanje v Zahod. Ker je Zahod reagiral dvolično. Zato se do neke mere — ne sicer argumentativno, pripominjam — strinja s pripombami whataboutistov.
A kot rečeno: zakaj pa bi morali izbirati? Zakaj se spravljamo v situacijo, v kateri je edini način, da se znebimo Pax Americane, odločitev za Pax Kremliano? Pa še Pax Tiananmeno bi za nameček? To je past, ki smo si jo nastavili. Kritike Zahoda so upravičene. Dejansko si mnogi tako zelo želijo, da bi jih Amerika dobila po gobcu, da so pripravljeni sprejeti in podpreti karkoli, da bi se jim želje uresničile.
Toda če se jim bodo uresničile, bodo to zelo obžalovali. Gruden si ne želi, da bi se to zgodilo. Amerika mora veliko spremeniti v svojem odnosu do sveta, saj je v resnih težavah. Del stvari, ki se dogajajo v Rusiji, se dogajajo tudi v Ameriki in so zato tudi bolj nevarne. Nikakor pa ni rešitev, da nam zdaj Putin in Xi uravnotežujeta svet.
Še kak Trump se spet manjka …
No, to je ta trio fantastikus.
Politična korektnost in wokizem
Že mogoče, pripominjam. Ampak na žalost to ni vse. Vse to — kar je sicer razumljivo in kar povzroča tudi pojmovno in argumentativno zmedo, ne samo socialnih in političnih problemov — so namreč tudi problemi liberalne demokracije. Tudi ta ima svoje ekstreme. Politično korektnost, recimo, da niti ne govoriva o wokizmu. Insinuiram, skratka, da tako imenovani iliberalci zaznavajo v družbi probleme, ki jih nihče ne more zanikati, vendar jih oni sami znajo izkoriščati v svoj prid.
Ves ta kulturni boj in populistična paradigma temeljita na tem, da populist — tudi ko ni uspešen — in uspešen ni nikoli — s to svojo neuspešnostjo povzroči še več nezadovoljstva, razočaranja in jeze in strahu. Tako se to vrti v začaranem krogu.
Glede opletanja z wokizmom je Gruden zadržan. Dvomi, da je upravičeno to samokritično posipavanje s pepelom, češ, v liberalizaciji družbe smo mogoče šli predaleč, ni nam uspelo prepričati ljudi. Problemi so globlji. Ekscesov, ki mu jih serviram, Gruden ne bi okarakteriziral kot liberalne demokracije going wild. Problem liberalne demokracije je v tem, da dejansko funkcionira na pogodbi, da bodo ljudje jutri živeli bolje kot danes. Tako funkcionira že vse od časov po 2. svetovni vojni, do neke mere celo že od časov po 1. svetovni vojni. In ta pogodba se je začela lomiti v 70. in še posebej v 80. letih prejšnjega stoletja z drugo industrijsko revolucijo.
Takrat je ogromno ljudi na Zahodu ostalo brez zaposlitve, brez prihodnosti. Politika je začela ignorirati dejstvo, da je za funkcioniranje liberalne demokracije potrebna socialna zaščita prihodnosti in da mora država delovati tako, da ščiti posameznika skozi vzdrževanje sistemov javnega zdravstva, kulture in šolstva. Toda na to je začela gledati kot na stroške.
Takrat se je začel wokizem. Del politike je pozabil na socialno dimenzijo, na socialni imperativ liberalne demokracije, brez katerega ne more delovati. Obenem pa je bil zelo glasen v zvezi s političnimi svoboščinami in pravicami družbenih manjšin. In to je bila priložnost, ki so jo demagogi in populisti znali izkoristiti. Ta domnevni razkorak med socialnim položajem mnogih in pravicami družbenih manjšin — LGBT, enakopravnost žensk, priseljenci itd. — so demagogi pograbili z obema rokama. Liberalne wokizme so začeli prikazovati kot razlog, zakaj gre tem ljudem slabo. To je razlog, zakaj se je začel kulturni boj, ki še danes traja. Veliko ljudi je prepričanih, da so pravice, ki jih kot družba priznavamo določenim manjšinam, nezaslužen privilegij na njihov račun. Privilegij v njihovo škodo. Da so zaradi tega brez prihodnosti.
Pa še to: če ljudi spodbudiš, da izbirajo med osebnimi svoboščinami ter individualnimi in političnimi pravicami na eni strani in med ekonomskim preživetjem na drugi, se bodo vedno odločili za ekonomsko preživetje. Večina bo vedno pripravljena žrtvovati politične svoboščine v zameno za obljubo ekonomskega preživetja.
Populisti sicer niso uspešni pri izpolnjevanju teh ekonomskih obljub, pravi Gruden. So pa uspešni v tem, da gradijo na razočaranju in jezi. Ves ta kulturni boj in populistična paradigma temeljita na tem, da populist — tudi ko ni uspešen — in uspešen ni nikoli — s to svojo neuspešnostjo povzroči še več nezadovoljstva, razočaranja in jeze in strahu. Tako se to vrti v začaranem krogu. In ker tega ne moreš spremeniti, populisti sploh ne morejo izgubiti.
Nadaljevanje v četrtek.