Opomba: Celoten tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in ​na spletni strani Večera V Soboto v soboto, 20. maja 2023, pod naslovom Matjaž Gruden: Rečeš, da ni 5. april, ampak 20. maj - in vsi skočijo in rečejo: Tako je!. Obrazi so mesečna serija profilov in portretov sodobnikov Marka Crnkoviča. Ponatisnjena vsebina je lahko razrezana, premontirana in editirana.

Če kdo, je Matjaž Gruden pravi naslov za nekaj streznjujočih pojasnil o liberalni demokraciji, o avtoritarnosti in populizmu, o sovražnem govoru ali svobodi govora, o Rusiji in Ukrajini. Pa tudi o kinderštube.

Sovražni govor

Seveda si ne moreva kaj, da ne bi načela tudi teme sovražnega govora in tako imenovane svobode govora. Pri nas so te stvari po mojem malo zmešane, zato bi z Grudnovo pomočjo to rad razčistil.

Sovražni govor je lahko (samo) razžalitev po 158. členu Kazenskega zakonika, medtem ko je sovražni govor proper po 297. členu, če spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost do manjšin oz. deprivilegiranih. Pri čemer je treba upoštevati tudi asimetrijo družbene moči med tistim, ki sovražni govor izreka, in tistim, ki mu je namenjen.

Pri nas pa opravičujemo sovražni govor s svobodo govora, ki si jo vsi lastijo in ki dejansko tudi vsem pripada. Meni osebno kot novinarju se ne ljubi imeti potrpljenja z vsakim bedakom, ki se sklicuje na svobodo govora. Gruden pa verjetno ima kakšno bolj diplomatsko razlago?

Seveda jo ima. Prva stvar je, da pri odzivu na sovražni govor nikoli ne smemo pozabiti na pomen svobode govora za demokracijo. Ker lahko z najboljšimi nameni naredimo veliko škode. Druga stvar pa je, da moramo jasno dati vedeti, kaj mislimo in o čem govorimo, ko govorimo o sovražnem govoru.

Legalno in nelegalno

Zmeda se največkrat pojavlja zato, ker nekateri razumejo kot sovražni govor samo tisto, kar je tako nevarno, škodljivo, agresivno, da je pravna intervencija oz. kazenska sankcija možna ali celo potrebna. Kar pomeni, da vse tisto, kar ni prepovedano, ni sovražni govor. Če gledamo samo na ta vrh ledene gore, nastane problem, da se ne zmenimo za velik del govora, ki je sicer res sovražen, nevaren in škodljiv, ampak ne dosega visokega praga, potrebnega za intervencijo.

Ko so v Svetu Evrope pripravljali priporočila, kako se zoperstavljati sovražnemu govoru, so pravniki predlagali razlikovanje med legalnim in nelegalnim sovražnim govorom. To se grdo sliši, vendar je s pravnega vidika možno logično pojasniti.

Kaj torej narediti s tem v narekovajih legalnim sovražnim govorom, ki ga je največ? Tudi tak sovražni govor je lahko nevaren, ker z rahljanjem standardov govora ustvarja okoliščine, v katerih lahko pride do diskriminacije ali celo do nasilja do posameznikov ali skupin. Zato je treba najti načine, kako na to reagirati, ne da bi prehitro in pregloboko posegli v svobodo govora, brez katere ni demokracije. Zato Evropsko sodišče za človekove pravice ščiti tudi tisti govor — ali ga vsaj smatra kot legalnega —, ki žali, vznemirja in šokira.

Hmm. Kaj žali, vznemirja in šokira, je zelo relativno …

Seveda, ker tu je še tretji problem. Pri vsem tem govorjenju o sovražnem govoru, pri vseh teh medsebojnih obtožbah nihče nima Geigerjevega števca — ker ne obstaja —, ki bi takoj zapiskal in nam omogočil prepoznavanje sovražnega govora. Vsako sodišče lahko odloča in mora odločati o tem, ali gre za nezaščiten govor, kot temu reče strasbourško sodišče — torej za nelegalni sovražni govor, ki ga 10. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic ne ščiti —, ali pa za zaščiten govor, ki si kljub svoji neprimernosti zasluži varovalko svobode govora. Sodišča lahko o tem odločajo samo v vsakem posameznem primeru glede na konkretne okoliščine. Ker isti diskurz je lahko v določenih okoliščinah nesprejemljiv, vendar legalen, v drugih pa ne. To je težava.

Ja, ampak težava je tudi v tem, da je primernost ali neprimernost oz. stopnja vznemirljivosti, žaljivosti, nesprejemljivosti odvisna od nenapisanih družbenih norm.

Odvisna je od politične, demokratične, družbene kulture. Ki pa seveda ne pridejo same od sebe.

No, temu lahko rečeš politična kultura, lahko pa tudi kinderštube.

Kinderštube

Tukaj je potreben intermezzo za malo globlji razmislek o tako imenovani kinderštube. To pa zato, ker so Matjaža Grudna napadali pod točno to pretvezo. Moj sogovornik jo zagotovo ima, kinderštube, in to je za desničarske propagandiste kronski dokaz, da so ga pred časom denuncirali — skupaj s še nekaj offspringi tako imenovane rdeče buržoazije —, da je otrok privilegiranih staršev. Njegov oče je bil namreč Igor Gruden, znan novinar stare šole, najprej na Dnevniku, potem na Televiziji. Če da foter ne bi imel vez in poznanstev, Matjaž ne bi nikoli dobil glavne vloge v tistem bednem indoktrinativnem filmu, v katerem so socialistično bedo blokovskih naselij z otroki in novofundlandci na dvoriščih prikazovali v rožnatih barvah. Nakar so še staknili očetovo fotografijo z dansko kraljico — ki ga je kot ustanovitelja Društva slovensko-danskega prijateljstva odlikovala —, v kadru pa je tudi Kučan! Nakar si paglavec kot ponosni naslednik komunistične nomenklature še drzne govoričiti o svobodi govora in o sovražnem govoru!

Skratka, kinderštube. To se začne že v družini in v šoli, pravi udbovsko dete. Svoje pa prispevajo tudi vsi tisti, ki imajo v družbi tak ali drugačen vpliv, neko družbeno vlogo. Za Grudna je bil eden od glavnih problemov v prejšnjem obdobju predsednik republike. Zato je večkrat naredil izjemo in ga poimensko omenil. Ker ne samo da ni nikoli reagiral, ampak je tudi dajal vedeti, da nima pojma o tem, kaj je svoboda govora in kaj sovražni govor. Padel je v past: če nekaj ni prepovedano, je v redu — torej mora on to spoštovati. V mnogih ekscesnih situacijah, ko so politiki ali mediji dejansko prestopili mejo dopustnega, je zavzel stališče, da ne more predsednik namesto sodišča ali tožilstva odločati, ali je šlo nekaj čez mejo oz. ali je potreben pravni poseg. Ampak tudi če se tožilci ne odzovejo, to še ne pomeni, da se človeku na njegovi funkciji ni treba odzvati. Mora se odzvati! Če se ne, banalizira in legitimizira nekaj, kar je zelo narobe in nevarno.