Dobiva se pol enih v veži Televizije, potem pa me pelje v Turista — kot City Hotelu sam še vedno rečem —, kamor se zavlečeva v neko nišo, daleč od precej številnih gostov, ki tam kósijo. Ker je tak šunder, na začetku vsakih nekaj minut ustavim snemanje in preverim, ali se dobro sliši.

Rosviti za začetek čestitam za intervju s Pahorjem. Rekoč, da se množici njenih in Pahorjevih fanov in nefanov očitno precej pokrivata. Za srečanje sva se namreč začela dogovarjati, ko je pogovor z njim montirala, in se zmenila za datum ravno na dan, ko je bil zvečer na sporedu. Naslednji dan sem si ga ogledal za nazaj — seveda že ves kontaminiran s politkomisarskimi mnenji à la Vezjak in Mazzini.

Zadnji intervju

S Pahorjem je imela zdaj toliko dela, ker ji je odgovorna urednica povedala, da bo to skoraj zagotovo njegov zadnji intervju na Televiziji Slovenija, ker bodo najprej lokalne volitve, potem pa že predsedniška kampanja in bodo termini zasedeni. Pol dopusta je porabila za priprave. Iz občutka odgovornosti. Katere velike zgodbe so bile v Pahorjevih dveh mandatih? Katere so bile afere? Kaj je naredil in kaj ni. Deset let je bil samo predsednik, sicer pa je na sceni že šestintrideset let. Saj res, to je že dlje kot Janša! Pa o tetah in stricih sploh nista nič rekla, se še kesa Rosvita.

Tudi ona je študirala mednarodne odnose na FSPN, današnji FDV. Tako kot Pahor. Dve leti mlajša od njega je bila eno leto za njim in se ga spomni iz prvega, drugega letnika — pozneje pa ga ni več videvala, ker je kot piflar hodil na predroke. Čisti desetkar. Nakar ga enkrat zagleda na televiziji. Na seji CK ZKS. In si je rekla: no, seveda, Partija rekrutira najboljše …

Vzhodno od Pragerskega

Naj za začetek opravim z osnovnimi biografskimi podatki: Rosvita Pesek je Štajerka. Z Dravskega polja. Iz Spodnjih Goric in iz Šikól. (To pišem z naglasom, ker sem kot Mariborčan iz centra in z Levega brega za to vas sicer že slišal, vendar sem vedno mislil, da se izgovarja Šíkole.) To moram preštudirati na zemljevidu: Spodnje Gorice so severno od ceste Slovenska Bistrica–Ptuj, Šikóle pa južno — oboje pa vzhodno od Pragerskega. Osnovno šolo je obiskovala v Račah, v srednjo pa je šla v Maribor na Pedagoško gimnazijo. Prva dva letnika na Prežihovi za Ljudskim vrtom, kjer je danes Tretja gimnazija, potem pa pri Fontani — jaz bi sicer rekel za Štukom —, kjer sta danes Pedagoška in Filozofska fakulteta.

Novinariti je začela še med študijem na Radiu Slovenija (Ljubljana) — na poročilih —, po diplomi pa so jo zaposlili na TV Slovenija (Ljubljana). Na Radiu je niso hoteli zaradi premočnega štajerskega naglasa. Radio je bil že takrat jezikovno bolj strog od Televizije in je še danes. (Ampak se je lepo odučila naglasa. Hvala. Ni za kaj.) Imela je krasnega mentorja, ki ji je rekel, da kadarkoli bo v dilemi, kako naj nekaj izgovori — med tem, kot je predpisano, in tistim, kar bi rekla po svoje —, naj reče tako, kot bi rekla v narečju. Če se bo že zmotila, se vsaj ne bo afnala. Ker narečje ni sramota. Potem je šlo lažje.

Fast food

Kot tako rekoč vrstnika ugotavljava, da novinarstvo ni več to, kar je bilo, ko sva se tega lotila. Že to, kar se dogaja z našimi časopisnimi mediji, je po njenem zgovoren pokazatelj. Prepustili smo jih pivovarjem in gradbincem in še komu. Odgovorna družba bi morala imeti kakovostne medije. Vse je vedno bolj fast food. V bistvu se poneumljamo.

Se strinjam, ampak da ne bova izpadla kot dva razočarana nergača, presekam z podvprašanjem: kaj pa bi družba lahko glede tega naredila — razen da bi poskrbela za boljšo splošno izobrazbo? V tem smislu, kaj ljudi sploh zanima in kaj se jim zdi pomembno?

Rosvita je za razliko od mene idealistka. Recimo: sklicuje se na Manco Košir, ki je vedno poudarjala, da rabimo vzgojo za medije. Pa ni bilo nikoli dovolj tega. S pojavom družbenih omrežij se je ta primanjkljaj še bolj pokazal. Med epidemijo se nam je najbolj maščevalo, da so bile polinkane informacije s Facebooka več vredne kot informacije strokovnjakov z NIJZ in iz komisij. Če medij uveljavlja strpno govorico in sooča relevantna mnenja, se to javnosti verjetno prime. Če pa mediji govorijo o barvah obleke, če poneumljajo, če s sovražnimi naslovi sejejo sovražni govor, potem pa to postane del javnega diskurza. Premalo je sicer v tujini, pravi, da bi lahko presojala, ali se to dogaja tudi drugje. Si pa predstavlja, da Frankfurter Allgemeine Zeitung ali Spiegel nista izgubila svojega govora in svoje kredibilnosti.

Teorija trga

Potem jaz zatežim s svojo že večkrat razloženo teorijo, da je tako zato, ker medijski trg v pravem, ekonomskem pomenu te besede, kot mehanizem, v Sloveniji sploh ne obstaja in da je medijev itak preveč. Če bi delovali po dosledni ekonomski logiki, bi jih pol in več zaprlo štacuno. Tudi nekateri večji. In ker si slovenski mediji zato tem bolj krčevito, a zaman prizadevajo za preživetje, jih tudi bolj odnaša v senzacionalnost, všečnost, populizem in moraliziranje.

Pa še to: na tako majhnem trgu in v tako majhnem socialnem prostoru se zgodi premalo relevantnega, da bi s smiselnimi informacijami napolnili medije. Karkoli pride prav kot news. Kriteriji pomembnosti in občutek za realnost se izgubljajo.

Tukaj se lahko samo delno strinjava, mi ugovarja Rosvita. Če mediji ne bi bili dobičkonosni, se lastniki ne bi tako grebli za njih in bi marsikateri doslej že propadel. Ampak ravno zaradi lastništva in pritiska kapitala mediji še vedno nosijo kar lep denar. Imperiji tistih, ki jih imajo v lasti, se še kar širijo.

Že, ji oporekam nazaj, ampak to ni prizadevanje za ekonomsko dobičkonosnost. Če bi mediji delovali po striktno ekonomski logiki, večine ne bi bilo več, ker se jim poslovanje ne bi izplačalo. No, dopuščam možnost, da so v ozadju neki drugi, privatizacijski, politični, poslovni interesi. Zato lastniki vzdržujejo medije, ki so nerentabilni ali kvečjemu samo posredno rentabilni. In zato se to medijsko nazadovanje bolj pozna v Sloveniji kot pa drugje.

Desni flashback

Leto 2004. Z Rosvito sediva na kavi v Ambientu na Čufarjevi in imava službeni sestanek. Tako rekoč poslovni razgovor. Za eventualno službo. (Njeno, namreč.) Priprave na moj časopisni projekt Čas so v polnem teku. Kar naprej hodim v Graz in na Dunaj, kjer pripravljamo layout in paginacijo, vmes pa hodim po Ljubljani in rekrutiram kolege in kolegice iz različnih medijev za svojo ekipo. No, poskušam rekrutirati, ker se seveda vsi oklepajo svojih varnih služb. (Pametno.) Na RTV sem probaval z Mojco Širok, Ksenijo Horvat in … — Rosvito Pesek.

Osemnajst let pozneje zaman razmišljam, za kaj sem jo pravzaprav hotel. Nazadnje pa me, ironično, ona sama spomni, da sem jo nagovarjal, da bi bila moja urednica notranjepolitične redakcije. To mi je totalno ušlo iz spomina.

Ampak spomine obujam zaradi nečesa drugega. Spomnim se, da me je vprašala, da zakaj hočem ravno njo. Ker da verjetno vem, da je ona … — no, malo desna.

Vem, da sem ji rekel, da vem, in da me to niti malo ne moti. Biti desen je pred osemnajstimi leti pomenilo nekaj drugega kot danes. Pri vseh, ne samo pri Rosviti. Pa če je res bila desna ali ne.

Danes na to pravi: »Ne vem, Marko. Ti mi povej. Jaz samo čutim, da sem včasih drugačna od večine svojih kolegov.«

Nadaljevanje te dni.