Opomba avtorja: Ta tekst je bil napisan v četrtek zgodaj popoldne, še preden se je na dotično javno pismo predsednika KPK odzval kabinet predsednika vlade. To zelo relativizira mojo trditev v naslednjem odstavku, da se je samo še to manjkalo. V resnici se je manjkalo samo še to, da prileti bumerang nazaj. Če se bo razvila polemika — v kar sem skoraj prepričan —, se bom k temu še vrnil.

Ta slovenska obsesija s pisanjem javnih pisem gre zares že čez vse meje. Samo to se je še manjkalo, da preiskovalec piše preiskovancu. In to top preiskovalec top preiskovancu. Predsednik Komisije za preiskovanje korupcije predsedniku vlade.

Ne gre za to, da Šumi ne bi imel kaj povedati Golobu. Ali si o njem misliti. Ali si misliti o zadevi, zaradi katere je Golob v postopku. Bodisi na podlagi dokazov, ki jih je KPK že zbrala, ali tja v en dan, na suho. In neglede na to, kaj na to temo pravi Golobov pooblaščenec Zdolšek. (Več o tej omembe vredni odvetniški ošabnosti in prepotentnosti v nedeljo v Večeru in v ponedeljek na Fokuspokusu.)

Gre za to, da ne obstaja noben pameten razlog, da bi Šumi kot predsednik KPK javno pisal Golobu kot predsedniku vlade. Ponavljam: preiskovalec piše preiskovancu. Ali je že kdaj kdo videl, da bi sodnik pisal obtožencu?

Zakaj ta neučakanost?

To seveda ni prepovedano, je pa totalno neprimerno. To se ne dela. To se ne spodobi. Ampak v Sloveniji je to normalno, bog ne daj celo zaželeno. Ker je kultura javnih pisem povozila družbenopolitični bonton. 

KPK bo prej ali slej Golobu uradno dala vedeti, kar mu gre. Na podlagi tega, kar bo o primeru pač ugotovila in kot bo pač presodila. Zakaj je Šumi torej neučakan? Zakaj že zdaj urbi et orbi razglaša, kaj si misli o aktualnih okoliščinah preiskave, ki jo KPK ima v delu?

Šumi piše:

“Dogodki preteklih dni, tednov in mesecev so dosegli točko, ko je nujno, da vas nagovorim z javnim pismom. Napadi, diskreditacije, posmehovanja in manipulacije posameznikov in medijev iz vašega kroga so žal postali stalnica. Metode niso nove — zaznavamo jih že dlje časa —, vendar se v zadnjem času stopnjujejo prek meje dopustnega.”

Backup vokali

Lahko se strinjamo, da je to res nedopustno. Toda to še ne pomeni, da mora predsednik KPK “nujno” napisati predsedniku vlade javno pismo na to temo. Tudi če je naslovnik res zavestno, proaktivno, odobravajoče povezan s temi ekscesi, kot predpostavlja pošiljatelj, je to pismo popolnoma odveč. Iz več razlogov.

Prvič: mediji so polni, prepolni novic o baladi Bobnar proti Golobu in o backup vokalih, ki to kakofonijo spremljajo. Spremljajo jo sicer dokaj enostransko. Razlika je samo v njihovi zgroženosti nad afero ter v strogosti in urgentnosti kazni, ki bi jo domnevnemu krivcu privoščili. A neglede na to je odklonilnih mnenj o tem več kot dovolj. Res ni treba, da se oglaša še Šumi.

Kaj se naj Šumi vpraša

Drugič: KPK se v zvezi s zunanjimi, da ne rečem vsiljenimi okoliščinami postopka nima kaj oglašati, ker to spodkopava njeno objektivnost oz. kredibilnost. Preden je napisal javno pismo, bi se Šumi moral vprašati: kaj si bomo sonaslovniki odprtega pisma mislili o njem in o njegovi instituciji v primeru, če bo dokončno izdano mnenje KPK za Goloba obremenilno, in kaj si bomo mislili, če bo neodvisni nadzorni organ ugotovil, da ni bilo kršitve?

Če se bo uradno izkazalo, da je Golob nedolžen, bo Šumijevo pismo dokaz, da je KPK dejansko res en tak brezzobi volk, ki je slučajno šavsnil ovčico, ki jo nadzira. Samo zato, da bi dokazal, da zna tudi brez zob ugrizniti.

Če pa se bo izkazalo, da je Golob kriv, pa bo pismo razlog za sum, da KPK ni razsojala neodvisno, ampak pod vplivom zunanjih okoliščin, ki s obravnavanim primerom nimajo direktne zveze.

Ni opravičilo

Šumi ima prav, ko piše:

“Ko vaš odvetnik govori o našem delu, govori v vašem imenu. A s svojimi izjavami škodi pravni državi in spodjeda zaupanje v njeno delovanje in delovanje neodvisnih institucij; nenazadnje škodi politični kulturi. Za te vrednote pa bi bilo prav, da bi se bi kot predsednik vlade neomajno zavzemali.”

To je res. Golob bi bil moral preklicati pooblastilo Zdolšku v trenutku, ko je izvedel, da je ta rekel nekaj grdega o Šumijevi častivredni instituciji. Sam od sebe, seveda, ne pa na podlagi pripombe osebno in službeno prizadetega predsednika KPK. A to ni opravičilo. Šumijevo pismo ne bo spametovalo ne odvetnikov ne politikov. Niti nadzornih organov ob drugi priložnosti.

Osebna prizadetost

In če že omenjam prizadetost, po mojem je prav to ultimativni razlog za epidemično skribomanijo javnih pisem. Glede na politične in ekonomske razmere doma in v tujini, glede na zaupanje, ki ga politiki in institucije (ne) uživajo, glede na nezadržno degradacijo javnega diskurza, glede na naraščajočo nervozo poklicanih in nepoklicanih udeležencev javne debate niti malo ne preseneča, da se ljudje — tudi lepo zaščiteni na svojih položajih — čutijo za vsako figo ali nefigo osebno in službeno prizadete. Ali z drugimi besedami: delajo se dostojanstveno vzvišene uboge reveže — ker je moderno biti žrtev zmerjanja in naredi-sam piarovec. To se vsem moralno splača. Pa še nekaj pozornosti prinese.