To je družbeni razkroj. Otroci pretepajo svoje nebogljene, omagane starše ali stare starše. Mladoletni praktikanti ali otroci na počitniškem delu se znašajo nad starejšimi in ranljivimi v domovih za starejše občane ali v bolnišnicah.

Nasilje mladih nad starejšimi odraža pomanjkanje spoštovanja in empatije do prejšnjih generacij. Je teptanje temeljnih družbenih norm in vrednot. Odraz skrajno resnih družbenih težav. Z zelo škodljivimi posledicami za celotno družbo. 

Ranljive skupine smo kot družba dolžni varovati. Moramo jih varovati. Če smo ljudje in če želimo ostati človeški. Starejši so živi del naše dediščine. Zato ni prav, da v sodobni družbi ostajajo vse bolj socialno izolirani, manj vidni, slišani, osamljeni, odrinjeni, z omejenim dostopom do informacij, pa zdravstvenimi in vsemi drugimi spremljajočimi stiskami. 

Stopnja zrelosti družbe se meri po tem, kako varuje in spoštuje svoje najbolj ranljive člane, med katerimi so najštevilčnejši starejši. Nasilje nad njimi pa razkriva pomanjkanje varnosti in odsotnost spoštovanja do teh ljudi.

Nedvoumen opomin

Primer nasilja, do katerega je prišlo ta teden v DSO v Trebnjem in dva dni za tem še na nevrološki kliniki v Ljubljani — pa če prištejemo k temu še predhodne umore, grožnje in napade z noži ali strelnim orožjem na starše ali stare starše, ki so jih zagrešili njihovi lastni otroci ali vnuki —, je nedvoumen opomin, da smo kot družba zgrešili pri vzgoji in izobraževanju naslednjih generacij. Takšno ravnanje je krik po tem, da je treba mlade ozavestiti, kaj starejši pomenijo za našo družbo in jih soočiti s posledicami nasilja. Tudi pravnimi, kazenskimi.

Takšna vzgoja ne more biti prepuščena družini, kajti nasilje v družini je že sámo odraz zgrešene vzgoje in neprimerne dinamike. Dekle, ki se je zneslo nad stanovalko DSO v Trebnjem, je svoje početje posnelo in ga objavilo na enem od družbenih omrežij. To je odraz popolne odsotnosti empatije, odgovornosti in spoštovanja. Vrednot, ki bi jih morali otroku globoko zasejati že starši. 

Skupna odgovornost

Odpravljanje nasilja med mladimi, o čemer sem tudi že pisala, in nasilja mladih nad starejšimi je skupna odgovornost. Reševanje tega problema zahteva sodelovanje celotne družbe, države, izobraževalnih ustanov, staršev in mladih samih. Skupna odgovornost je nujna za spodbujanje spoštljivega in sočutnega odnosa med generacijami.

Družba, v kateri mladoletniki pretepajo starejše, je nesposobna povezovati in skrbeti za svoje člane. Biti sočutna, spoštljiva, enakopravna in pravična družb. Ukrepati na ravni vzgoje in na ravni zakonodaje in politik, ki ščitijo starejše in ostale ranljive skupine. Pa tudi spodbujati spoštovanje medgeneracijskih odnosov.

Lepo in prav

Pristojni voditelji v svojih izjavah sicer javno obsojajo in obžalujejo tudi te dogodke, ki so jih zakrivili mladi. Lepo in prav. A obžalovanje in obsojanje ne bo rešilo težav. Fizično obračunavanje, vlečenje za nos in lase, posmehljivo poplesavanje pred varovanci DSO, udarci ali celo grožnja s smrtjo, kar naj bi se dogajalo na Nevrološki kliniki, pa smrtonosni pohod fanta nad svoje stare starše pred leti, je samo nekaj primerov dejanj in ravnanj, pri katerih obsojanje in obžalovanje zveni skorajda cinično. Ker to niso osamljeni primeri. Naša naloga je preprečevati, da ne bo treba obsojati in obžalovati. 

Vsako nasilje — fizično, verbalno, psihološko, spolno, družinsko, rasno, versko … — je treba jasno nasloviti kot nedopustno in kaznivo. Nasilje povzroča ranljivim skupinam stisko in trpljenje, zmanjšuje varnost in blaginjo ljudi v družbi nasploh, jih ovira pri njihovem delu in življenju in s tem vpliva na njihov socialni razvoj. Da ne omenjam telesnih in čustvenih poškodb, ki jih pušča za seboj.

Družbeni rak

Preprečevanje nasilja v družbi nasploh, vključno s preprečevanjem nasilja mladih nad starejšimi, je nujna naloga voditeljev in vseh nas za izboljšanje okolja. Če hočemo to doseči, bo treba dvigniti raven ozaveščanja in izobraževanja o spoštovanju medgeneracijske raznolikosti, jasno izražati podporo žrtvam, podprto z ustrezno zakonodajo in politikami, spodbujati moramo strpnost in medsebojno spoštovanje vseh generacij in družbenih skupin. 

Družbeni rak kaže svojo razširjenost in resnost z novo, vse bolj agresivno metastazo. Smo tako rekoč na dnu družbe. Imamo samo še kakšno sekundo zemeljskega časa, da vsi skupaj ozavestimo nasilje kot popolno neumnost in norijo, s katero človeštvo tolče z glavo ob zid.

Da ne bo treba kasneje obsojati in obžalovati. Ker to ne reši nič in ne pomaga nikomur.