Že ko je Rusija pred skoraj dvema letoma napadla Ukrajino, je postalo jasno, da niti vojna ni več to, kar je nekoč bila. Po štirih tednih od Hamasovega teorističnega napada na Izrael in Izraelovih kao legitimno brutalnih povračilnih napadov na Gazo pa je to tako rekoč uradno.

Vojna je sicer še vedno vojna. Ljudje na eni in na drugi strani še vedno trpijo in umirajo. Tako kot v vsaki vojni doslej. Od peloponeške do vietnamske. Razlika med nekoč in danes pa je v tem, da se preostanek sveta medtem zaskrbljeno praska po glavi in vnaprej decidirano argumentira, za koga je bolj pametno ali pravično navijati. Kot da je odločanje za to, na čigavo stran se boš postavil, postalo moralistični lifestyle.

Postranska škoda

Vojna je bila vedno nesreča in trpljenje v tem smislu, da so njene posledice nosili tudi tisti, ki je niso hoteli. Pa vendar so bile žrtve — tako smrtne kot eksistencialne — nekaj samoumevnega. Tako za aktivne udeležence, torej vojake, kot tudi za nedolžne, indirektno vpletene. Za tako imenovano postransko škodo.

Pred časom sem po mnogih letih ponovno prebral Klavnico 5, znameniti protivojni roman ameriškega pisatelja Kurta Vonneguta (objavljen leta 1969), s podnaslovom Otroška križarska vojna: Dolžnostni ples s smrtjo. Avtor je kot vojni ujetnik doživel (in v dovolj globoki kleti omenjene klavnice tudi preživel) bombardiranje Dresdna. Mesto je več kot tisoč ameriških in britanskih bombnikov med 13. in 15. februarjem 1945 zravnalo z zemljo.

Uradni strateški razlog za zračni napad na Dresden je bilo uničenje nacističnih vojaških in industrijskih ciljev. Vsi tisti ljudje, ki so končali v ruševinah in plamenih — bilo jih je 25 do 30.000 tisoč —, pa seveda niso bili nacisti. Bili so večinoma navadni civilisti. Večinoma ženske, otroci in starejši.

Želite še kak bližji primer? Ni problem: od jeseni 1944 do pomladi 1945 so zavezniška letala bombardirala Maribor. V devetindvajsetih zračnih napadih bilo ubitih skoraj petsto civilistov, od tega šestdeset otrok. Skoraj polovica stavb v Mariboru je bila poškodovanih in uničenih. Bombniki so sicer ciljali industrijske objekte v Melju, mostove čez Dravo in nacistične upravne objekte po mestu.

Tudi Janša zna relativizirati

Dandanes, ko je vse tako prekleto relativno — še posebej pa 1. novembra, na tako imenovani dan spomina na memento mori —, je celo Janez Janša enkrat za spremembo pribeležil nekaj relativno lepega, skoraj ganljivega:

“Zato danes, ko se na dan vseh svetih spominjamo naših mrtvih, prižigamo svečke tudi v spomin na tistega partizana, ki je prijel za orožje zato, ker je okupator požgal njegov dom ali umoril starše. Verjel je, da tako brani svoj dom, svojo družino ter svojo domovino. Ni nastavil še drugega lica in na osebni ravni je ravnal prav. Prav tako prižigamo svečko za tistega domobranca, ki so mu ideološko zaslepljeni partizani ubili očeta in sestro ter požgali dom. Ni nastavil še drugega lica in na osebni ravni je ravnal prav. Branil je svojo družino in svoj dom.”

Ta Janšev najbolj filozofski tekst, odkar je leta 2010 objavil svoj moralno metafizični traktat pod naslovom “Boga ni, vse je dovoljeno”, bo na vsak način ostal zapisan v zgodovino.

Mi in oni

George W. Bush pa v dobrih, starih časih ni relativiziral. Na začetku svojega mandata je rekel: “Ko sem jaz odraščal, je bil svet nevaren. Točno smo vedeli, kdo so oni. Šlo je za to, kdo bo koga. In bilo je jasno, kdo so oni. Danes pa nismo več tako prepričani, kdo oni sploh so, ampak vemo, da obstajajo.”

Ne bi rad poenostavljal ali kaj šele izpadel ciničen do žrtev vojne, ampak to je res. Nekoč se niti napadalci niti napadeni niso spraševali o kolateralni škodi ali živih ščitih. Tako napadalci kot napadeni so vedeli, kdo so oni drugi. Obstajale so že konvencije, ampak ko vojske ali paravojske streljajo, potem gre za eno ali za drugo: ubiti ali preživeti. Vojna je bila vedno dovoljenje za ubijanje. Ali kot je to bilo lepo rečeno v vojaški doktrini JLA: vedno gre za “uništavanje žive sile”.

Nastaviti še drugo lice?

Dandanes pa zgroženo jemljemo na znanje, da je v zadnjem napadu umrlo še toliko in toliko palestinskih in/ali izraelskih otrok. Ker je za argumentiranje naše vojne ali protivojne pozicije pomembno, da imamo trupelca prešteta. Ker je od človečnosti neke vojske ali paravojske odvisno, ali jo bomo podpirali ali ne.

Miru na svetu pač ne bo nikoli. S tem se kar sprijaznite. Ljudje ne bodo nikoli hoteli nastaviti sovražniku še drugega lica. Janša ima prav. Evangelisti so se bridko motili.