Tudi sladoled ni več to, kar je nekoč bil. Spremenili so se tako okusi kot načini priprave, prodaje, distribucije in konzumacije. Znamenje časa je, recimo, da sem pred dnevi dobil po pošti vrečko sladoleda. Sladoled po pošti? Da. Liofiliziranega. Gre za suh sladoled, ki ga jemo pri sobni temperaturi kot prigrizek. Prijazni proizvajalki se iskreno zahvaljujem za poskusno pošiljko, vendar me žvečenje rožnate slame v obliki srčkov z aromo jagode ni navdušilo.

Pojem slaščičarne

Že nekajkrat, ko me je pot peljala čez Stari most, sem pred sladoledarno Lastovka zraven turške trafike opazil dolgo vrsto čakajočih. Pa še niti ni bila sezona sladoleda. Zakaj hudiča bi ljudje čakali v vrsti za nekaj tako banalnega, kot je sladoled? No, za Lastovko kot sladoledno blagovno znamko do pred leti sploh še nisem slišal, čeprav sem mimo njihovega kioska na Partizanski zadnje čase tudi večkrat hodil mimo — ne da bi se zmenil za to albansko in/ali štajersko znamenitost, kot sem izvedel pozneje.

Zame je bil pojem slaščičarne vedno Ilich. Tako sta me navadila mama in oče že kot otroka. Na levem bregu v starih časih najbrž sploh ni bilo nobene druge slaščičarne.

Težko rečem, ali gre za duhovitost ali za jezikovno nevednost, toda v vsakem primeru mi je všeč ta namerna ali spontana pogruntavščina današnje mladine, da slaščičarni Ilich rečejo Ilić.

Prav, pa naj bo Ilić. Toda najprej nekaj besed o časih, ko je bil Ilich še Ilih.

Gospa Štefančič

Domoznanci kot recimo Primož Premzl vedo povedati, da je slaščičarno Ilich — prav tam, kjer je še danes — odprl Emanuel Ilich leta 1909. Emanuel je bil oče Bojana Ilicha, ki je 29. aprila 1941 kot devetnajstletnik sodeloval v diverzantski akciji v Volkmerjevem prehodu, ko so mladi pripadniki odporniškega gibanja zažgali dva okupatorjeva kamiona. Bojana Ilicha so nacisti nekaj mesecev pozneje aretirali in ga skupaj s Slavo Klavoro in Bogdanom Špindlerjem po mučenju ustrelili.

Ko sem bil majhen, sta me mama ali oče vedno peljala k Ilichu, kadar sem ju spremljal po opravkih v mestu. V slaščičarni je bila glavna gospa Štefančič. Njena prijaznost me je prepričevala, da sem njena najboljša ali vsaj najljubša stranka. Pri Ilichu sem pojedel za celo tovarno zagrebških rezin — ki so bile za razliko od navadnih kremšnit povrhu prelite oz. prekrite s čokolado —, največ pa tako imenovanih kremic. Kremica je bila kombinacija vanilijevega, čokoladnega in jagodnega pudinga, lično aranžiranih v kupico, s kepico smetane z marmeladno pikico na vrhu.

Zimski sladoled

V zvezi s sladoledom se zdi v retrospektivi neverjeten še en fenomen.

Res je, da je sladoled povsod sezonska, poletna sladica. Toda po mojem ni bil nikjer na svetu razen pri nas pozimi tako rekoč prepovedan. Neformalno, seveda. Socialistične matere so se očitno bale, da bi si otroci s sladoledom pozimi prehladili grlo ali da bi nam zato celo morali odstraniti mandlje. Zato sem pri Ilichu pozimi pokonzumiral tudi izdatne količine tako imenovanega zimskega sladoleda. To je bil nekak ne ravno rahel kakavov mousse v kornetu, prelit s precej razredčeno čokolado. Zimskega sladoleda nisi lizal, ampak odgrizljaval.

Zakaj sladoleda pozimi ni bilo na meniju, sem pogruntal šele mnogo let pozneje, ko je mama že stotič pripovedovala našo družinsko anekdoto s pravim sladoledom. Zimsko anekdoto. Z italijanskim sladoledom. V Italiji.

Od leta 1970 naprej je Kompas ponujal tedenske smučarske aranžmaje na Passu Pordoi v Dolomitih. Vodji skupine sta bila plavalec Janez Kocmur in gospod Lebar ali Leban (ki pa ga zdaj nikjer ne najdem). Skratka. Ko smo prvo leto prišli tja, so nam na večerji v Albergu Col di Lana — bilo je sredi januarja, na 2239 metrov nadmorske višine, zunaj pa minus 20° in pet metrov snega — enkrat za desert ponudili sladoled. Matere so v en glas rekle: “Niti slučajno!” Jaz pa sem se znašel in rekel svoji: “Ampak mama, če pa je obvezno!” To se je odraslim zdelo tako simpatično, da smo otroci smeli za nagrado pojesti tisti sladoled. Posledic seveda ni bilo.

Zimski poletni sladoled me je skoraj bolj fasciniral kot dejstvo, da je bilo v Dolomitih desetkrat več smučišč, petkrat več snega in trikrat višje gore kot na Pohorju.

Fast Forward

Malo moram še ponergati, seveda.

Ne spomnim se točno, kdaj je to bilo, toda da se s sladoledarstvom nekaj dogaja, sem zaslutil, ko so v slaščičarnah in na štantih začeli streči predimenzionirane kepice. Nekoč je bila kepica količina, ki jo je bilo mogoče zajeti v (poravnano) zajemalko za sladoled. Bilo je logično, da si si privoščil dve ali tri kepice. Danes pa je kepica približno trikrat več sladoleda kot nekoč. (Verjetno pa je tudi več kot trikrat dražja, če bi cene revalorizirali.) Ena današnja kepica je toliko sladoleda, da ga včasih ne morem do konca pojesti. Čisto v stilu samopostrežnega bifeja v all-inclusive hotelu ali v all-you-can-eat kitajski grajzlariji. Če naročiš pol-pol — torej dva okusa —, pa dobiš še več. In seveda tudi več plačaš kot za en okus. Nikoli ne bom razumel tega marketinga.

Predvsem pa sladoledarji šparajo pri servietah. Na živce mi grejo že dispenserji, iz katerih komajda izvlečeš servieto, še tem bolj pa gladke in tanke papirnate serviete same, ki ne poberejo in ne vpijejo ničesar. Jaz bom odslej hodil samo še v Lastovko na Partizanski — ker imajo normalne serviete.