Prejšnjo soboto sem se z eno nogo v Italiji, z drugo pa v Sloveniji na politični otvoritvi Nove Gorice in Gorice kot dvoedine evropske prestolnice kulture na Trgu Evrope oz. Piazzi della Transalpina pogovarjal z medijsko kolegico iz slovenske redakcije na RAI. S tako imenovano zamejsko Slovenko. (S “tako imenovano” pravim zato, ker tudi mi v matični državi živimo za strogo, četudi ne z graničarji varovano mejo. Po domače se temu reče, da smo za bregom.)

Povedala mi je veliko zanimivega o nacionalnih in političnih konfliktih, ki jih zgodovinsko obremenjeni in temu primerno radikalno nastrojeni državljani — tako slovenski kot italijanski — vsak po svoje napihujemo.

Stališče druge strani vedno prav pride pri razmišljanju. Če ga le hočemo slišati. Hočemo pa ga slišati, če je inteligenten. V tem primeru nam lahko odpre oči, namesto da nam meče pesek vanje.

Toda najprej pojdimo iz (Nove) Gorice v (Titovo) Velenje. Tam se zdaj dogaja nekaj čisto drugačnega, pa vendar podobnega.

Srečanje na pol poti

Ker nisem Velenjčan, to ni moja stvar. Zdi pa se mi lepo in prav, da je ducat velenjskih mestnih svetnikov dalo pobudo za preimenovanje tamkajšnjega Titovega trga v Rudarski trg. Čeprav je v mestu že Rudarska cesta, bi bila ta gesta plemenita in še posebej sočutna v luči nedavne rudniške nesreče, v kateri so izgubili življenje trije knapi.

Mislim, da nas ne bi smelo motiti, kdo to predlaga. Evidentno je namreč, odkod pobuda prihaja. Podpisalo jo je pet svetnikov SDS, po dva iz SLS in samostojna svetnika ter svetnika NSi in stranke Naše Velenje.

Idejo za preimenovanje jim je morda dal ortodoksno desničarski piarovec, ki mu je to prišlo na misel že kmalu po nesreči. Najglasneje pa za to navija propagandni eskadron janšistov, ki Tita imenujejo “samodržec”, če že ne “komunistični klavec”. (Aja, ne. To drugo je rezervirano za Kidriča, ker kot aliteracija dobro zveni.)

Pobuda se mi zdi zanimiva kot možnost, da bi se lahko na pol poti srečali ponosni nasledniki ali občudovalci tekovina revolucije in zgodovinski revizionisti, ki jim smrdi vse, kar diši po Jugoslaviji in socializmu.

Kot se spodobi

Kot vemo celo Nevelenjčani, na enem koncu taistega trga že stoji Kogovškov kip rudarja — identičen, samo nekoliko pomanjšan kot tisti blizu Hale Tivoli v Spodnji Šiški (ki pa za razliko od originalne verzije v desni roki še drži ukradeno, a tam nikoli nadomeščeno rudarsko svetilko) —, v drugem pa povečan Augustinčićev kumrovški kip Josipa Broza v nadnaravni velikosti. To je baje največji Titov kip na svetu. Kot se za mesto, ki je nekoč nosilo njegovo ime, tudi spodobi.

Hočem reči, da bi ta prostorski, zgodovinski, kulturni kontekst lahko omogočil spravni deal. Privrženci socrealističnega statusa quo — pa ne samo velenjski — bi lahko po svoji strani sprejeli predlagano preimenovanje, predlagatelji pa bi se v zameno odpovedali večnemu fantaziranju o odstranitvi megalomanskega Titovega kipa. Če bi bilo po njihovo, trg že zdavnaj niti ne bi več nosil Titovega imena.

Win some, lose some. Zlata pravila pogajanj. Velja za vse enako.

Malce deplasirano

Nazaj na Primorsko.

Kolegica je prepričana, da je bilo zgražanje antifašističnih Slovencev — ki jih je danes po vsej Sloveniji po mojem več kot na samem Primorskem v času zgodovinskega fašizma — nad zavrnitvijo predloga, da goriški mestni svet Benitu Mussoliniju odvzame naziv častnega meščana (podeljen pred stotimi leti), malce deplasirano.

Dejstvo je tudi — sem se pustil podučiti —, da so ga Goričani razglasili za častnega meščana iz hvaležnosti za obnovo mesta, devastiranega med prvo svetovno vojno.

Čeprav so fašisti njenega dedka mučili in ubili v Rižarni, kolegica tega primera ne vidi tako kot večina komu neki zapriseženih antifašistov. Pravi, da je ne zanimajo zadeve izpred osemdesetih let in več. Ker hoče čez to. Tako kot recimo gremo čez — “insieme” — s to čezmejno EPK.

Razložila mi je tudi, da v goriškem mestnem statutu ni predviden postopek odvzema častnega meščanstva. Za popravke bi bila potrebna dvotretjinska večina, tega pa goriški župan — ki še zdaleč ni kakšen mussonostalgik — noče. Ker da nihče ne more vedeti, kam bi sprememba statuta pripeljala, če bi ga enkrat začeli spreminjati.

Zakaj se ne znamo zmeniti?

Temu bi v Sloveniji rekli pravna država. Ne bi pa pri nas tako razmišljali in se tega držali. Glede teh poimenovanj smo itak navajeni na intervencije Ustavnega sodišča. Ker se brez tega pač ne znamo zmeniti.

Pa spet v Velenje.

Sam bi predlagal, naj Velenje postane muzej trodimenzionalnega socializma oz. socrealizma na prostem. Nekakšna forma viva polpretekle zgodovine. Tja bi lahko deponirali povojne kipe, ki jih drugod po Sloveniji ne marajo več, ali — če jih — replike kipov. Morda pa za dobro vago še kake domobranske zadeve. Ne pa v Muzej vojaške zgodovine, kjer zdaj nekateri od njih so. Tudi Ehrlicha in Rupnika in take, če še kje kaj obstaja.

Se opravičujem, zaneslo me je. Zdaj pa že jaz fantaziram.